Trimesečna operacija Nevihta leta 1995 je nekdanjemu francoskemu legionarju prinesla sloves narodnega heroja, predvsem v očeh nacionalistov. Kmalu je nanj postalo pozorno tudi tožilstvo sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije.

Gotovina je bil osumljen, da je bil odgovoren za etnično čiščenje srbskega prebivalstva. Umrlo je okoli 150 srbskih civilistov, več kot 200.000 pa jih je zapustilo svoje domove v Krajini. Poleg tega naj bi Gotovina spodbujal uničenje srbskih skupnosti. Vojnih zločinov je bil uradno obtožen leta 2001, vseskozi pa je zanikal krivdo.

Rodil se je 12. oktobra 1955 na otoku Pašman pri Zadru. Jugoslavijo je zapustil pri 16 letih kot slepi potnik na ladji, nato pa nekaj časa delal na trgovski ladji. Pri še ne dopolnjenih 18 letih se je pridružil francoski tujski legiji, kjer je pridobil sloves neustrašnega vojaka z okusom za lepe ženske. Boril se je v Čadu, Džibutiju, Slonokoščeni obali in Kongu, večino 80. let prejšnjega stoletja pa je preživel v Latinski Ameriki, predvsem v Gvatemali, kjer je uril borce, ki so se bojevali v državljanski vojni. Sledili so Paragvaj, Kolumbija, Argentina in Brazilija, vmes pa je dobil francosko državljanstvo.

Hkrati je razvil okus za ležerno življenje. Pogosto je obiskoval Kanarske otoke, ravno na Tenerifih pa ga je španska policija leta 2005 aretirala. Sprva je na Kanarske otoke odšel, da bi tam pozdravil svoje bojne rane, a se je kmalu pridružil klubu jadralnih padalcev in postal znan obraz v več razkošnih letoviščih.

Obsojen zaradi ropa, ugrabitve, izsiljevanja
V 80. letih ga je francosko sodišče obsodilo zaradi ropa nakita, ugrabitve in izsiljevanja, vse pogosteje pa se je govorilo, da je bil vpleten v desničarsko politiko. Obsodba je bila vzrok za selitev v zasebni varnostni sektor in po razglasitvi neodvisnosti Hrvaške tudi za vrnitev domov, kjer se je takoj pridružil Zboru narodne garde.

Gotovina je v hrvaški vojski hitro napredoval. Ko se je leta 1991 začela vojna, je postal poveljnik vojske. Leto kasneje je napredoval v brigadirja, leta 1994 pa je postal general major. Preden je prevzel nadzor nad operacijo Nevihta, se je boril na fronti v BiH-u.

Leta 2000 je tedanji hrvaški predsednik Stipe Mesić Gotovini in še šestim hrvaškim generalom ukazal predčasno upokojitev, ker niso sodelovali v preiskavi vojnih zločinov. Leto pozneje je bil Gotovina obtožen v Haagu, 23. julija pa je bil zanj izdan nalog za aretacijo.

Štiri leta na begu
Hrvaška je zatrdila, da je skoraj takoj zatem pobegnil in bil na begu štiri leta – nekaj časa naj bi preživel tudi v Čilu in Argentini - dokler ga ni španska policija aretirala med večerjo v hotelu Bitacora na Tenerifih. Številni Hrvati so bili na nogah in mu na demonstracijah izrazili podporo, a hkrati je njegova aretacija pomenila, da je bila ena največjih ovir za Hrvaško na poti v Evropsko unijo umaknjena – zadnji hrvaški haaški begunec je bil na poti v Haag, kjer se je 11. marca 2008 začelo sojenje, dobra tri leta pozneje pa je bil obsojen na 24 let zapora, torej na kazen, ki jo je pritožbeni senat danes razveljavil.

Markač izhaja iz Podravine
General Mladen Markač se je rodil maja 1955 v Đurđevcu v Podravini. Je poročen in oče dveh otrok. Policijsko kariero je začel že v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1990 je bil med ustanovitelji posebne hrvaške policijske enote, leto zatem pa je prevzel tudi poveljevanje tej enoti.

Kasneje je bil pomočnik notranjega ministra, med Nevihto pa je kot poveljnik posebnih enot notranjega ministrstva igral eno ključnih vlog. Po operaciji je dobil čin generalpolkovnika, bil je tudi poslanec HDZ v hrvaškem saboru v drugi polovici 90. let.

Zločinov med operacijo Nevihta in po njej je bil obtožen leta 2004, s Čermakom sta se prostovoljno predala haaškemu sodišču in do konca leta 2004 pristala v zaporu na Nizozemskem.

Markača so pogojno izpustili na prostost, konec leta 2007 pa je bil znova priprt, ker so ga zalotili pri lovu zunaj kraja prebivanja, s čimer je kršil pogoje začasne izpustitve. Odtlej je bil zaprt v zaporu haaškega sodišča v Scheveningnu.