Arneja Hodaliča večini najbrž ni treba posebej predstavljati, a nekaj besed o njem za začetek vseeno ne bo škodilo. Rojen je bil 10. julija 1955 v Ljubljani. Še pred koncem študija se je dejavno ukvarjal s fotografijo in svojo poklicno pot začel v tujini pri tujih tiskovnih agencijah, ki so takrat še financirale daljše odprave in fotozgodbe, kot pove. Delal je za priznane medije, kot so Nature, National Geographic (še vedno je urednik fotografije v slovenski izdaji), Figaro, Paris Match, Marie Claire, Die Zeit, Cosmopolitan, Corriere della Sera, Life ... Pred ponovnim odhodom v Indijo pa si je vzel nekaj časa za pogovor z MMC-jem o trenutnem stanju v državi, prehojeni poti in pričakovanjih. Vabljeni k branju!
Poskusil sem sestaviti uvod, ki se ne bi začel s "slovenski javnosti ste poznani predvsem kot fotograf", saj se večina intervjujev, ki ste jih opravili letos, začne na prav ta način. Zato bom začel z nečim drugim. Prihodnji teden (z Arnejem sva se pogovarjala 17. oktobra, op. a.) se znova odpravljate v Indijo. Zakaj ravno Indija in zakaj vedno znova tja? In ali je to delo ali prosti čas? Izjavili ste namreč, da razlike med tema dvema za vas ni, a vendar vas verjetno ne pošlje vsako leto nekdo v Indijo, da naredite zgodbo?
Nikoli ni prosti čas. Na prosti čas se nikoli ne odpravim z letalom, ker je predrago. Prosti čas preživljam doma ali pa grem z avtom na Hrvaško. Vse moje poti so delo. Tudi Indija. Zdaj peljem skupino fotografov, potem pa ostanem še naprej, da naredim zgodbo.
To je danes namreč edini način, da še narediš kakšno zgodbo. Se pravi, da ti nekdo plača pot in stroške. Ker pa danes tega nihče več ne dela, si moram drugače pomagati. Zdaj torej vozim skupine tečajnikov in potem ostajam na lokacijah, kamor jih vozim, še kakšnih 10, 14 dni, da naredim zgodbo. Ki pa je pozneje tako ali tako ne morem prodati.
Čemu potem to delate?
To se tudi jaz sprašujem. (smeh) Že dolgo ne živim več od čiste reportažne fotografije. Ne poznam praktično nikogar v Sloveniji, ki bi. Razen nekaterih, ki so zaposleni pri večjih medijih. Svobodnega fotografa nobenega.
Če se malce vrneva nazaj, zakaj vedno znova Indija?
Hja, to je v bistvu zelo sebično. Ker se da narediti zelo dobre fotografije. (smeh)

Kaj je za vas dobra fotografija?
To je neka situacija ... Jaz imam raje neko "poulično" - street - fotografijo. Tam (v Indiji) se dogaja ogromno stvari in Indija ima neko posebno svetlobo. Stvari ni treba loviti, pridejo same do tebe. Druga stvar pa je, da je Indijcev tako preveč, da jih ne motiš. Delaš, kar hočeš, oni pa ... (nakaže gesto z roko).

Po izobrazbi ste sicer biolog, za specializacijo pa so vas, sodeč po zapisih na spletu, navdušile vaše otroške počitnice na Kornatih. Vas je narava že od zmerom privlačila, tudi kot fotografski motiv, ali so vam bližje trenutki iz življenja ljudi?
Da od zmeraj me je privlačila. Ampak s fotografskega vidika niti ne toliko, bolj je za mojo dušo. V zadnjem času sicer tudi s fotografskega, vendar so mi bližje zgodbe z nekega antropološkega vidika.
Tudi na biologiji sem diplomiral iz antropologije in sem že tam videl, da nisem klasičen biolog. Biologijo sem šel študirat, ker imam rad naravo in živa bitja okoli sebe. Nekaj časa sem bil že zelo blizu tega, da postanem morski biolog, a se je potem drugače obrnilo. Bi pa to verjetno bil moj drugi poklic, ki bi ga z veseljem opravljal.
Prvega sem opravljal, pa sem se ga naveličal iz različnih razlogov, in sicer sem bil jadralec in skiper (imel je svoje čartersko podjetje, op. a.). Čeprav je bilo bistveno bolj donosno.
Bi se vrnili v ta posel?
Bi, vendar ne na Jadranu. Morda kje v Novi Kaledoniji ali pa Indoneziji. Mi ne bi predstavljalo nikakršne težave, celo užitek. Jadran pa je preveč izkoriščan, zato sem tudi nehal jadrati. Včasih ne bi ničesar zamenjal za počitnice na svoji jadrnici, danes pa je preprosto preveč ljudi in preveč plovil in me ne zanima več.
Poklicno pot ste začeli na agencijah v tujini, kjer ste se tudi najprej uveljavili. Velikokrat ste namreč poudarili, da je pri nas od fotografije zelo težko živeti oz. se ne da živeti. Kako pa je s tem v tujini? In zakaj ste se vrnili nazaj?
No, razlog za vrnitev nazaj je bila Slovenija kot država in osamosvojitev. Tudi ne bi mogel reči, da sem prišel nazaj. Jaz sem sicer živel v Švici in Parizu, ampak je bilo bolj tako, dva meseca tam, dva meseca tukaj ... Nisem bil neki klasični "gastarbajter". Vedno sem bil navezan na dom. Zdaj tega ne počnem več, zdaj sem ves čas tu.
V Parizu na primer ne bi mogel nikoli živeti. Saj so mi ponujali možnost, da bi lahko tam ostal, pa sem odklonil, ker me velika mesta odbijajo. Če bi se želel v Parizu voziti s kolesom kot pri nas, ko sem v 10 minutah s kolesom na Golovcu, je to nemogoče. Tam se moraš z avtom voziti štiri ure, da prideš do nekega parka, kjer plačaš vstopnino. To nikakor ni zame.
Večkrat poudarjate, da nas je preveč, da se obnašamo uničevalno in da bo naš konec kmalu prišel. Da je neizbežno. Kako v tem kontekstu vidite trenutno družbeno stanje v Sloveniji? Podobno?
Ne bom pihal v ta splošni rog krize in s tem pomagal desničarjem v vladi, ker očitno delajo samo še to, da bi ljudi držali v strahu. Samo uslugo bi jim delal. Kriza je prav zaradi takih ljudi, kot so v vladi. Pa ne samo v Sloveniji, po celi Evropi in v vsem zahodnem svetu. Neoliberalizem in kapitalizem sta nas pripeljala do tu, kjer smo zdaj.
Vsaka civilizacija ima svojo Gaussovo krivuljo. Najprej se zelo hitro vzpenja, potem je kratek čas na vrhu in potem se začne počasen zaton. In zahodna civilizacija zagotovo propada. Tako da to ni ravno povezano s Slovenijo. Dogaja se prerazporeditev sil.
Menite, da govoriva o zatonu nekega sistema ali o zatonu človeštva? Tudi azijske države prevzemajo način sodobnega življenja Zahoda in pravzaprav hodijo po isti poti, a z večjimi koraki.
Absolutno in tudi njih čaka isto. Samo oni so trenutno še na vzponu in nas bodo "premagali", ker mi temu tempu enostavno ne moremo slediti. In Evropa ter Američani se zelo težko sprijaznimo s tem, da nismo več šefi.
Veliko hodim po takih najbolj zarukanih koncih sveta. V Afriki je samo še Kitajska. Kupujejo zemljo, izkoriščajo surovine, delajo ceste, tovarne ... Ampak ne za njih, zase. A tako to je. Kriza je tukaj in ne bo šla. Bo sicer valovila, vendar je splošni trend navzdol.
Ljudi je preveč in mi smo blazno razvajeni. Tako blazno smo razvajeni v primerjavi z enim Indijcem, ki dela vse življenje, 15 ur na dan, sobote in nedelje. Oni pač nimajo izbire, če hočejo sploh preživeti, in mi temu ne moremo konkurirati.
Ampak "mi" smo to doživeli že 150 let nazaj.
Da. Zato pa prihaja do takih zlomov, ker danes enostavno ne moremo več izkoriščati drugih, kot smo jih včasih. Od česa, mislite, je Anglija tako bogata dežela? Pa menda ja ne od tistih treh Angležev, ki tam živijo, ampak zato, ker so skoraj vsemu svetu vse pokradli, ko so tam imeli še svoje kolonije. Pa ne samo Anglija, cel Zahod. Ta akumulacija gre h koncu in kmalu ne bo šlo več.
Če se naveževa na prejšnje vprašanje: vse gre k hudiču. Čemu še verjamete v človekoljubnost in se v njej tudi udejstvujete? Gre za vaše osebno zveličanje? Nekje ste namreč rekli, da boste, ko boste umrli, imeli vsaj mirno vest. Dejali ste tudi, da poskušate s fotografijami dopovedati, v kakšno godljo smo se spravili. Isto vprašanje, od kod zagon, da še vztrajate?
To bi tudi jaz rad vedel.
Kaj vas motivira, da še vedno hodite po Indiji, z 20-kilogramskim nahrbtnikom, po vsej tisti sopari?
Pravega motiva res ne vidim. Kar hočem reči, je, da humanitarnost opravljam tukaj, v Indiji delam samo fotografije. Humanitarnost pa počnem, kot si rekel, iz sebičnih razlogov. Zato, da lahko samemu sebi pogledam v obraz.
Vsi ljudje smo zlobni, sebični. Saj lahko delaš humanitarno, nič ne rečem. Ampak, ko bom zares lačen, bom jaz pojedel, ne bom dal tebi. Ko enkrat pridemo na to, je vse skupaj le še pesek v oči.
Poskušate to dopovedati tudi prek fotografij?
Zadnje čase ne več toliko. Bolj prek projektov, ki jih podpiram. Prek fotografij ne moreš kaj dosti povedati. Nihče jih ne objavi, nihče jih ne gleda ...
Zanimiva mi je anekdota, ki ste jo povedali o začetku svojega študija, ko so vas in še okoli 100 drugih po končani maturi poklicali na filozofsko fakulteto in vam svetovali, da se raje izpišite. Vseeno se niste in končali ste študij, čeprav priznavate, da ste vse prej kot briljirali. Ste že po naravi trmasti in grizete do konca, dokler imate pred seboj cilj?
Da, po moje sem že po naravi tak. Takrat nisem videl kakšne druge poti in sem šel. Sicer sem že pred koncem študija vedel, da najverjetneje ne bom delal v tem. Ampak nikoli v življenju si nisem zapiral vrat pred sabo, vedno sem jih zapiral za seboj.
In če ne narediš nečesa, kar si se namenil, si jih zapreš. Na tak ali pa drugačen način. Nikoli v življenju nisem več potreboval te diplome, do pred dvema letoma. Imam doktorat in zdaj sem docent. Za to pa sem potreboval formalno izobrazbo.
Menite, da danes tega "grizenja" primanjkuje in bi moralo biti več argumentiranega upora? Zakaj ga ni?
Ni ga zato, ker so velike korporacije prevzele oblast, politika ima še zelo malo vpliva, in njihov interes je imeti poslušnega porabnika. Jaz bi mladim svetoval, da so bistveno bolj uporniški, kot so. Ker sploh niso. Vsak si želi novega iPada in tega dobiš samo tako, da si tiho in skloniš glavo. Če ne, ti ga bodo vzeli. Nič kriza, raz****t vse, to bi bil moj nasvet. (smeh)
Kje vidite morebiten recept za izboljšanje položaja v državi? Študentom svetujete, naj gredo v tujino in potem pridejo nazaj in ne podpirajo zahodnega kapitalizma.
Ja, seveda! Zdaj bomo pa slovenski davkoplačevalci plačevali za to, da bodo imeli Američani dober kader. Tu je država naredila veliko napako. Ti ljudje, ki odhajajo in se ne vračajo, bi morali študij plačati, ne enkratno, ampak desetkratno. Nismo nekoga šolali, zato, da gre delat ven.
Nismo mu seveda dali dovolj priložnosti tukaj, da se razumemo, ampak priložnosti si moraš ustvariti sam. Tudi meni jih ni nihče dal, jaz sem si jih sam ustvaril. Če pogledam svoje študente, ti lahko takoj povem, kaj bo iz koga. Nekaj jih bo popolnih zgub, nekaj jih bo pa veliko naredilo iz sebe, ker si postavljajo prave cilje in so za njih pripravljeni tudi kaj žrtvovati.
Kar zadeva recept, imam popoln recept za ozdravitev Slovenije, takole (tleskne s prsti). A dvomim, da bi bil sprejet. Za začetek bi ukinil Slovenijo in jo priključiti eni izmed okoliških držav. Recimo Avstriji, ker ima dober standard.
Kar pomeni: nobene vojske, nobene državne uprave, nobene administracije, ničesar, kar samo bremeni državo. Kaj pa je ta meja, zakaj nam jo delajo? Zato, da lahko naši politični povzpetniki bogatijo. Ne razdruževati, združevati.
Meni je vseeno, če hočeš, me lahko kličeš Hans ali pa Fritz. Važno je, da se jaz tukaj dobro počutim. Zakaj bi moral biti Janez? Janša, po možnosti (smeh). Jaz želim dobro živeti v kakovostnem okolju. Ni mi treba biti Slovenec in v k***. Kaj pa pomeni še pet poslancev več na Dunaju? V primerjavi s stroški za državo prav nič! Pa kaj potem, bomo pa spet hodili na Dunaj, saj včasih smo tudi.
Ne potrebujem nekoga, ki me poskuša zavajati s tem, kaj je za mene naredil v osamosvojitvi. Kaj je naredil? Nič. Jaz se imam slabše, kot preden so oni začeli s to svojo osamosvojitveno vojno. Zakaj se ne bi recimo za začetek povsem demilitarizirali? Takoj bi lahko postali tisti - sicer ukradeni - Blairov svetilnik za ostalo Evropo.
Ste še vedno pripadnik specialnih enot ministrstva za obrambo? Je to vaš primarni vir zaslužka, da se lahko ukvarjate s fotografijo?
Da še vedno, ampak to je drobiž v višini nekaj sto evrov na leto. Da se razumemo, to je povsem civilna zadeva, smo samo pod njihovim okriljem. Gre za enoto za tehnično potapljanje, kar pomeni, da ni nikakršne povezave z orožjem. Da, sem del tega, ampak ko nekdo utone v neki jami, pokličejo nas, da ga prinesemo svojcem.
Ko rečem, demilitarizirajmo državo, seveda ne mislim policije in civilne zaščite. To še kako potrebujemo. Mi potrebujemo helikopterje, vendar npr. za reševanje iz gora. Kaj bo vojska delala s topovi, če bi bil potres? Naj se raje vlaga v civilno varnost. Ali smo kaj naredili, recimo, proti poplavam? Jaz sem imel v svoji hiši vodo do kolen. Vse sem moral zamenjati, pa še vedno nisem dobil nič povrnjeno, saj država ni poskrbela za protipoplavne ukrepe. Veš, kaj se je zgodilo potem? So prišle neke prijazne gospe in dejale: "Ja veste, to bodo odškodnine ..."
Pa sem si rekel, super, in so mi svetovale, naj popišem škodo. Vendar, ker sem se takrat ravno vselil, sem imel le nov parket, pohištva pa še ni bilo. In so rekle, naj kar napišem še pohištvo, naj raje zaokrožim navzgor. Sem si rekel: "No prvič vidim, da država raje vidi, da zaokrožimo navzgor."
Od tega seveda ni bilo nič, pozneje pa sem srečal znanca in sem ga vprašal, kaj je s tem denarjem, ko smo morali vse popisovati. In veš, v čem je stvar? Pozavarovalnice. Oni so vsa poročila, od vsakega posameznika, ki je poročilo podpisal, poslali svojim pozavarovalnicam in potegnili denar. Za vse so bili kriti in zavarovalnice so zaslužile, mi pa nismo dobili ničesar.
In od takrat niso proti poplavam naredili ničesar. Nič. Niti kamna niso premaknili, ker bodo spet zaslužili. Niti struge Glinščice niso počistili in zdaj že ob najmanjšem dežju gladina naraste za polovico. Tri nezaposlene bi z lopatami poslali tja in v dveh dneh bi bila zadeva urejena. Kakšni zadrževalniki, kakšni jezovi, briga jih. To je vse naša težava. Oni bodo samo zaslužili s tem.
Kako potem vi vidite prihodnost Slovenije?
Zadnjič sem poslušal eno zanimivo predavanje Vesne Godine in je bilo postavljeno isto vprašanje. In ona je dejala, da Slovenije čez 50 let ne bo več. Morda ne ravno čez 50 let, ampak tako ali tako čez par let ne bo več nikogar. Prihodnost? Ne vidim je oz. je zelo črna.
Pa ne le za Slovenijo, za vse človeštvo. Ljudje smo le virus tega planeta in tu se je narava zmotila. In to zmoto bo tudi popravila. Pred kratkim sem se pogovarjal z enim izmed vodilnih slovenskih mikrobiologov o pandemiji, ki je sicer ne zagovarjam, kdo bi bil tak norec, da bi jo, ampak, ki jo čutim, da prihaja.
Ni možnosti, da je ne bi bilo. Govoril mi je o španski gripi. Ta je bila po prvi svetovni vojni, ki je vzela 20 milijonov ljudi. Španska gripa jih je vzela 50 milijonov. In sem ga vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se danes pojavil podoben virus. In mi je odvrnil, da ne bi mogli storiti ničesar. Potrebovali bi okoli pol leta, da ga približno omejimo. V pol leta bi virus malce izzvenel. Bilo pa bi okoli 500 milijonov mrtvih.
Vendar je še nekaj hujšega. Povedal mi je, da nekateri virusi v eni noči tudi do 150-krat mutirajo. In ena izmed teh mutacij je lahko izredno smrtonosna. In virusa ne moreš zdraviti, ampak lahko izdelaš le cepivo. In preden naredijo cepivo, je virus že 10-krat drugačen. Vedno govorimo, rešimo planet. Planet se bo rešil sam, mi se ne bomo.