Neil Tennant in Chris Lowe sta v improvizirani urbani oazi, postavljeni med zidove birokratskega središča v Tobačni, združila umetnost, teater in pop. Vse to z nastopom, ustvarjenim za množice, večje od tri tisoč obiskovalcev, kar se je lepo izkazalo, če ste se sinoči postavili tik na začetka prizorišča glavnega odra – kar nekaj krepkih korakov stran od postojanke tonskih mojstrov, kjer so se zbrali obiskovalci.

"Dober večer, Ljubljana. Dobrodošli na elektriki," je zakričal Tennant, zatem ko je po uvodni animaciji ob ritmih Axis in ogrevanju s skladbo One More Chance / A Face Like That padla zavesa. Ob svojem prvem nastopu v Sloveniji, kot je poudaril tudi pevec med koncertom, sta prinesla elektriko (navezava na njun zadnji album Electric) in vsaj del vzdušja, ki smo ga pogrešali prvi in drug dan na festivalu.

S katalogom synth-popa, ki sega vse tja v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, sta že skoraj muzejski eksponat, ki ga je vredno videti v živo, saj s svojim vizionarskim pogledom iz preteklosti mejita že skoraj na retro. Sam oder je tako le platforma za igro luči, steza za paradiranje v ekscentričnih kostumih in inovativno koreografijo. A vse poteka ob premišljeni, elegantni in jasni uporabi animacije na velikem led-zaslonu.

Na svoji turneji Electric združujeta paleto barv, ki segajo od temno rjavih odtenkov do fluorescentne vijolične, šopov zelenih in rdečih laserjev, ki so usmerjeni v občinstvo (ali v parkirišče, kot se je zgodilo v Ljubljani). Njuni kostumi so na meji absurdnega, ker Tennant in Lowe nimata nobenih zadržkov, da si na glavo ne bi dala čelade v obliki bikovih rogov, disko krogle, bleščečih klobukov ali pa preprosto dodata tisti pridih "blišča" z "in-ear-monitorji", polepljenimi s srebrnimi bleščicami.

A kljub animaciji na odru, tudi s pomočjo plesalcev v futurističnih kostumih, ostajajo glavna atrakcija njunih nastopov skladbe. Tennantov tenor ostaja močen, kar se morda najbolje sliši pri skladbah, kot je Rent, in ostaja natančen, kar se sliši pri skladbah, kot je I'm Not Scared. Tennant in Lowe sta pričakovano dobila občinstvo na svojo stran ob uspešnicah, kot so Suburbia, It's A Sin, Always on My Mind in West End Girls.

Ob naelektrenosti, ki sta jo vzpostavila z občinstvom, sta se vrnila na oder po uradnem delu (kar Metronomy v petek niso storili) in se od njih poslovila s skladbama Go West in Vocal. "Ljubljana, uživali smo na prvem koncertu v Sloveniji. Upam, da ste tudi vi," so bile zaključne besede Tennanta pred slovesom: "Ljubljana, bila si čudovita. Upamo, da se kmalu spet vidimo."

Umetno ustvarjanje urbanega
In na upanju – hoteli ali ne – temelji tudi celoten festival. Naj bo to upanje, da bo naslednji dan prišlo še več obiskovalcev, ali upanje, da se bo naslednje leto vrnil. Kot smo že omenili v naših prispevkih, je lahko sama organizacija le vzor ostalim domačim festivalom – naj bo to z vidika kulinarične ponudbe ali z vidika obfestivalskih dejavnosti. Konec koncev je sredi Tobačne postavljena plezalna stena in razumevanje "chill out" prostora niso le trije naključno pometani stoli v senci, čeprav ostaja vprašanje, kakšna bi bila izvedba ob polni zasedenosti kapacitet (tudi izvedba gostinskih storitev).

A kdor bo želel odgovor na to vprašanje, bo moral počakati še nekaj let ... če za izhodišče vzamemo, da je Flow Ljubljana nadaljevanje začetka po precej neposrečenem poskusu vzpostavljanja urbane kulture s festivalom UF! pred tremi leti v ljubljanskih Križankah. Ni težko v petih dneh ustvariti grafitov po zidovih in prikazati utripa urbanega, je pa nemogoče v petih dneh priučiti urbane kulture v okolju, kjer ni niti pravega informiranja o glasbenih tokovih v tujini in doma niti vzpostavljene kulture obiskovanja koncertov.

Alternative elektronike in hiphopa
Pri tem je še vedno malce v ospredju skupnost, ki jo združuje elektronska glasba. Morda je bil še najbolj nazoren prikaz tega sinoči, ko je na glavnem odru stal trenutno najbolj zaželen raperski dvojec v ZDA Run the Jewels, medtem ko je na elektronskem odru stal Bonobo in manjše prizorišče napolnil do zadnjega, El-P in Killer Mike (da, tisti Killer Mike, ki ga ljubitelji mainstreamskega hiphopa poznajo po sodelovanju z Outkastom v uspešnici Whole World) pa sta nastopila za izbrani krog obiskovalcev. Tistih, ki vedo, da je koncert Run the Jewels koncert dveh raperskih starost, ki sta v svoj glasbeni izraz združila vulgarnost, politiko in risanke.

Aktivistični hiphop s pridihom duhovitosti
Na oder festivala Flow sta prikorakala ob zvokih We Are the Champions in se ob skladbi Run the Jewels predstavila s samozavestno točko, dopolnjeno z domišljenim humorjem (za zaključek je Killer Mike pokazal še nekaj svojih plesnih korakov ob vrtenju na mestu). A veliko je k njunemu nastopu pripomogla medsebojna kemija, ki ju odsevata na odru. Neizpodbitno je, da sta oba mojstra v svojem poklicu. El-P blesti v obračanju elektronske glasbe v zaporedje hiphopovskih ritmov, kjer od temačnejših "beatov" preskoči tudi do kakšnih "samplov" iz iger Pacman. In to vibracijo prenaša tudi v svoje besede, medtem ko njegovo dinamiko z močnim baritonom umirja Killer Mike.

V dobrih 45 minutah sta se sprehodila po repertoarju svojih zadnjih albumov. Občinstvo jima je uspelo animirati do te mere, da je le-to pred skladbo Sea Legs ustvarilo valove, z njim sta ponavljala besede iz skladbe Lie, Cheat, Steal in izkazovala hvaležnost za sprejem, ki sta ga bila deležna. Misel večera pa je prišla iz ust Killer Mika: "Mogoče smo ignorantski Američani, ki ne znamo niti enega tujega jezika, toda vse nas povezuje ena stvar: nad nami so dre**."

Nabor glasbenikov z vseh vetrov
Sobotni program na glavnem odru so pred nastopom Pet Shop Boys in Run The Jewels sestavljali izvajalci iz nekdanje skupne države, srbski hiphoperji Bad Copy in hrvaški indierokerji Jonathan. Prvi so na oder prinesli mero humorja in sarkazma ter se borili s privabljanjem občinstva k odru, drugi pa so se borili z dežnimi kapljami na malo drugačen način kot v torek na festivalu InMusic.

Tam so v času največjega naliva nastopili pod streho t. i. Hidden Stagea in zbrali zavidljivo število obiskovalcev, včeraj okoli deset. Reški indierokerji z elementi postpunka predvsem pritegnejo z energičnim začetkom (primer je skladba Sweat in Mam I'm Ready) in s karizmo pevca Zorana Badurine. A v nadaljevanju se spustijo v temačnost indierocka, ki je tudi del njihovega albuma Bliss iz leta 2014, s katerim se predstavljajo na festivalskih odrih. Če bi iskali slovensko vzporednico, bi bili še najboljši približek temu The Tide.

In dež je padal
A kot opevata Outkast (če ostanemo z mislimi še malo pri Killer Miku) v skladbi Ms. Jackson: "Lahko načrtujete lep piknik, ne morete pa vremena." In to sta na najhujši način na svoji koži občutila slovenska predstavnika na festivalu, Jardier in Torul.

Zgodba garažnih indierokerjev, ki se spogledujejo tudi z elementi kantrija, je precej zanimiva. V zadnjem tednu so nanizali nastope tako na hrvaškem InMusicu kot na slovenskem Flowu. Toda medtem ko so bili v Ljubljani sami sebi namen, so doživeli bolj topel sprejem pri sosedih – tudi v dežju.

"Naš peti nastop je bil na Flowu in razumljivo je, da so pred nas postavili druge izvajalce. Pred nastopom nismo pričakovali nič. Vedeli smo, da obstaja takšen festival na Finskem in bo tu organizirana njegova podružnica. Nam je bilo pomembno le, da nastopimo. In na koncu se je izkazalo, da gre za zelo organiziran festival," je po nastopu dejal pevec Alex Raztresen. Jardier so sicer v največjem nalivu odigrali repertoar, ki ga bodo jeseni predstavili v obliki prvenca Seasons. Glasbeniki, ki so se kalili v skupinah, kot so Moveknowledgement, Srečna mladina, BHC, se po aranžmajskih strukturah kar oddaljujejo od preverjenih indieskladb in zato jih bo zanimivo srečati v kakšnem klubskem – tihem – zatočišču.

Torul znova na domačih tleh
Po drugi strani pa so svoje mesto na festivalih po Sloveniji (po elektronskem festivalu na Soči) znova našli Torul, ki so za nastop na Flowu prvič v goste poklicali bobnarja Damjana Lebeničnika. "Bila je zanimiva izkušnja. Izkoristili smo priložnost, ki nam jo je omogočalo prizorišče. Zaenkrat v tujini ne moremo nastopati v večjem številu, ker bi odpadlo veliko nastopov. Toda zdaj se šele začenja ugibanje, kako umestiti boben v našo glasbo, ki je v osnovi bolj elektronska. Nadomeščanje z bobnarjem je lahko dvorezni meč," je priznal idejni vodja skupine Torul Torulsson.

Občinstvo na Flowu je tako lahko prisluhnilo skladbam, kot so Lovely Night, The Balance, Higher, Difficult to Kill, Hearts, All, Try, Show Me Your City … "V Sloveniji smo morda premalo vlagali v promocijo. Naivno smo mislili, da se bodo stvari odvijale same od sebe, toda slovenski trg je relativno majhen in ne more formirati vseh scen. Scena, na kateri smo v tujini najbolj prisotni, je v Sloveniji daleč od 'mainstreama'," je še dodal Torulsson.

In za zaključek je beseda nanesla še na umestitev festivala, kot je Flow, v slovensko okolje. "Slovenci smo zelo previden in na začetku malo negativen narod. Prisotnih je veliko negativnih čustev. Sam sem bil na festivalu tudi prvi dan in sem zbiral občutke neodvisnih udeležencev, didžejev, ki so festival dobro sprejeli. Želim si, da bi festival postal stalnica, in organizatorji se ne smejo ustrašiti relativne majhnosti Slovenije, ampak ga morajo odpreti za tuje goste," je pokomentiral Torulsson.

Festival so ljudje
Morda zadnji dan na festivalu postreže z drugačno sliko (o tem boste lahko brali na MMC-ju jutri) kot jo je v dveh dneh, ko so po Sloveniji zaživeli festivali in dogodki, kot so Lent, Brežice, moje mesto, Gora Rocka … A površinski zaključek po videnem je, da slovenska scena še ni pripravljena na festival, kot je Flow. In obstaja bojazen, da je to le še en izmed eksperimentov.

A morda je del spodbude za prihodnost v besedah Zmaga Novaka, ki je sodeloval v prvem predavanju Flow Talks: "Kreativnost lahko spodbujamo v okolju, ki to omogoča. Kaj to pomeni? Eno je pasivno spodbujanje, kjer prepustiš ustvarjalcu, da se znajde sam, drugo pa je aktivno spodbujanje, kjer sodeluješ v procesu povezovanja z idejo. Mislim, da je Slovenija zelo razdeljena država: razdeljeni smo politično, po 212 občinah in povrhu vsega brez vizije – ne da bi vedel, kakšne so. Govorimo o strategijah, ki niso vizija. Ustvarjamo poti, ki ne vemo, kam peljejo. In mi želimo to spremeniti z orodjem, ki je kreativnost. Tako pa tudi utrjujemo vlogo Slovenije v modernem svetu."

Več utrinkov sobotnega dogajanja lahko najdete v spodnjem videu in fotogaleriji.