Pol je že oproščeno, če priznamo, da smo ob nekaterih izjavah finskega direktorja novega festivala Flow, ki se je ta konec tedna premierno naselil v Ljubljani, rahlo zavijali z očmi. Nekaj o tem, da "bodo dekleta lahko prišla v visokih petah, ne v škornjih" vzbuja neljube predstave o pozerski "ljubljanski sceni" v najslabšem, stereotipnem pomenu besedne zveze.

A po videnem v Tobačni se izdatno posipamo s pepelom: Flow je uspel ujeti ton prijetnega, sproščenega in, no, urbanega festivala, kjer bi na klopcah iz lesenih palet in pod čarobnimi girlandami luči uživali tudi, če sploh ne bi prišli poslušat nobenega koncerta. Primerjave s finsko izdajo festivala sicer nimamo, je pa vzdušje - in klientela - precej podobno hrvaški Harteri, ki je prav tako prostor našla v opuščeni tovarni, reški papirnici.

Od trenutka, ko se po ovinkasti poti prebiješ na prizorišče (najbrž je vredno omeniti, da je bila v petek skoraj ves čas gneča pred kioskom za prevzem novinarskih akreditacij, pred tistim za "navadne" vstopnice pa ne ravno), je jasno, da za Flowom stoji dodelana, premišljena organizacija. Na vsakem koraku srečaš majhne poudarke z dodano vrednostjo: telefonske govorilnice, predelane v kabine za poljubljanje, pa stena za plezanje in "uredništvo pričesk" (Sfrizirajo kogar koli? Brezplačno? Nismo uspeli ugotoviti.) ter pop-up trgovina z izdelki slovenskih oblikovalcev in posebej za to priložnost ustvarjeni grafiti. Za podaljšek svoje inštalacije z beneškega bienala poskrbi Jaša, ki nam v industrijskem, skoraj praznem prostoru sporoča "Stop being so fucking nasty", na zunanje stene številnih objektov pa so ves čas projicirane vizualije.

Na levi strani kompleksa, prislonjeno ob stanovanjske stolpnice Oražnove ulice, se bohoti osrednje koncertno prizorišče z največjim odrom in dvema res solidno velikima zaslonoma ob straneh. Ker so okoliški prebivalci očitno sklenili "Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži", je bilo na balkonih zgornjih stanovanj, od koder je plapolala tudi ljubljanska zastava, že popoldne videti živahno. (Tisti, ki jim ni do brezplačne glasbene spremljave, pa se verjetno res nimajo kam umakniti.)

"Našlo" nas je britansko festivalsko občinstvo
Kar nas pripelje že do demografske statistike festivala: z izjemo številčnega tropa novinarjev občinstvo ne predstavlja klasičnega prereza ljubljanskih družabnih dogodkov z vedno istimi obrazi. Morda zato, ker se je vsaj v prvih popoldanskih urah resnično zdelo, da so v številčni premoči Britanci (natančneje, Britanke, ovešene s cvetnimi kronami in podobnimi festivalskimi rekviziti), ki so na Flow prišli v okviru organiziranih turističnih aranžmajev. Pozneje je bilo to razmerje bolj uravnovešeno, slišati pa je bilo tudi precej italijanščine in hrvaščine. Daleč od tega, da bi imeli kaj proti tujim gostom, toda festival se bo težko resnično "prijel", če ga ne bo za svojega sprejela tudi lokalna skupnost. Razloge gre verjetno iskati pri ceni tridnevne vstopnice, ki je še vedno precej višja od tistih, ki smo jih Slovenci navajeni plačevati za domače festivale.

Kaj pa kulinarična veja dogajanja?
Cene piva in drugih pijač so kljub temu navalu tujih gostov ostale v mejah ljubljanske normale, medtem ko je kulinarična ponudba čista poezija za festivalskega veterana, ki se je, kot na primer mi, še ta teden mudil na hrvaškem InMusicu. Če zagrebški behemot, ki je letos zakoličil svojo desetletnico, kljub trumam ljudi ne zna poskrbeti za pestrejšo ponudbo od gumijastih chimichang, množično obleganih klobasic in nenavdahnjenih gyrosov, prehrambna sekcija Flowa deluje kot (sicer veliko manj nagneten) odvod Odprte kuhinje - vključno s cenami, ki se vrtijo tam v okolici petih evrov: v ogromnih ponvah se cmari indijska hrana, najbolj znani burger "joint" z Viča streže svojo klasiko, presne pite so postrojene, pomfri je posut s tartufi in smutiji iz limonske trave se mešajo. Morda zveni pretenciozno, a zakaj bi konec koncev na festivalih žvečili samo premastne pice? Za razliko od InMusica tukaj sicer še ni obvezno brezstično plačevanje, a, roko na srce, tudi ni take gneče, da bi bilo to potrebno.

Na drugi konec festivalskega prostora je umaknjen plesni oder, "Ljubljana backyard", kjer se dogajanje razživi predvsem zvečer oz. po koncu dogajanja na glavnem odru. Včeraj je svoj futuristični techno stregel Američan Derrick May, še pred njim pa je ljudi razplesal DJ Koze, zvezda hamburške glasbene scene. Na sredi med obema prizoriščema je t. i. Gallery bar, nekakšen lounge bar za neobvezno miganje ob glasbi DJ-jev. Najzanimivejši je bil prvi večer verjetno Bakto, danes pa med drugim prihajata Dulash Der DJ in Wichiwaka.

Veliko bolj slogovno heterogeno je dogajanje na glavnem odru. Zgodaj zvečer - vsi koncerti so se, pohvalno, začenjali ob napovedani uri - je takrat res še zelo maloštevilno peščico poslušalcev zabaval razpoloženi bosanski raper Edo Maajka, ki se ni pozabil večkrat zahvaliti za naš "skromni, ramazanski plijesak". Sve prolazi, Prži in Prikaze so požele nekaj odobravajočih žvižgov, ob Saletovi osveti pa se je počasi začela resna zabava. Maajka bi si verjetno zaslužil več kot par sto poslušalcev, preden se je z zmagoslavno No sikiriki umaknil "pravim bendom, ki bodo za tole dobili tudi pravi denar". Edo se ne sekira, torej.

Za precejšnjo spremembo v tempu je nato poskrbel švedski kantavtor José González. Pevec argentinskih korenin trenutno predstavlja svoj novi album Vestiges & Claws, ki prihaja po sedmih letih od njegove zadnje samostojne izdaje. González je na odru sproščen in umirjen, njegov spremljevalni bend pa uigran: vse skupaj je imelo morda le za odtenek preveč komoren predznak za pozno uro, ko naj bi se dogajanje počasi razživelo. Nič manj kot pravljičen je bil njegov oder, nad katerim so migotale meduze in gorska veriga iz luči, prav tako pa so omembe vredne njegove priredbe nekaterih znanih pesmi. Put Your Hand On Your Heart, popevčica Kylie Minogue, je oživela s pomočjo prefinjene uporabe tolkal, vsi pa smo seveda v hipu spoznali tudi Teardrop (Massive Attack) in Heartbeats (The Knife).

O nastopu nespornih "zmagovalcev večera, britanskega kvarteta Metronomy, ne bomo izgubljali dodatnih besed. (Več boste o včerajšnjem koncertu našli tukaj.) Po eklektični, čeprav kratki dozi sinhroniziranih koreografij in falzeta Josepha Mounta je bil večer za nas končan okrog enih zjutraj, čeprav se je na obeh manjših prizoriščih nadaljeval še do tretje ure. Danes pa čakamo na Run The Jewels, Pet Shop Boys in Bonobo DJ Set. O dogajanju pa jutri, seveda na MMC-ju.

Ana Jurc