"Tuli zame, Zagreb!" 15.000 ust je zarjovelo iz dna pljučnih mešičkov. Za moža na odru ne dovolj. Nestrpno je zamahnil z mikrofonom, dvignil roke v zrak ter razkril tisti del telesa, kjer bije njegovo srce. Tisti del, od koder se rojevajo melodije. "Tuli zame, Zagreb!" je ponovil svoj blagodejni poziv. Njegov horizont so zapolnile visoko dvignjene roke in prav toliko jasno vidnih, tresočih se mandljev.

Sredni koncert veteranov heavy metala, britanskih Iron Maiden, je nesporno dokazal, da so še vedno kralji te zvrsti. Ja, še vedno. Konkurenco (če lahko v glasbi sploh uporabimo ta izraz) jim delata le še Metallica in Black Sabbath, ki sta tudi instituciji v lastnih dimenzijah časa in prostora, a jih je precej bolj načel zob časa.

Pot na koncert leta 1975 ustanovljenega benda je vedno romanje. Naj bo Slovenec, Hrvat, Avstrijec, mormon, musliman ali častilec Bagra, na dan godbe priljubljenega ansambla se vsi združijo v avtobusih, na ulicah, v barih ter že dolgo pred začetkom koncerta zobljejo hmeljnate ekstrakte in ustvarjajo ad-hoc fušajoče zborčke, ki z glasom in stasom vznemirjajo okoliško normalnost. Kot je dejal Bruce: "Tukaj smo vsi en sam narod. Iron Maiden."

Izjemna koncertna kilometrina
Iron Maiden, predstavniki novega vala britanskega heavy metala, so svojo pot res tlakovali z železnimi tlakovci. Od pošvedranega kombija, ki jih je v 70. letih kot vložene sardine prevažal na koncerte po lokalnih beznicah, do desetin ton jekla v boeingu 747, ki jih te dni prevaža po celinah; vedno so na pot odšli polni goreče ambicije in trdega dela. V skoraj 40 letih so nabrali nekje od 2.000 do 3.000 koncertov, ki so jih recenzenti vedno opisovali s presežniki ter najbolj nemogočimi pridevniki, ki bralcu dajo misliti, da jih je skoraj vrglo po božje od užitka.
Naj so z opisi pretiravali ali ne, ko se romarska pot poslušalca združi z železnimi tlakovci turneje Iron Maiden, so izidi navadno zgodovinski in epsko teatralni. Zgodovinskost je sicer v sotvarju glasbe težko opredeliti. Epskost še težje. Treba je le prelistati kakšno knjigo koncertnih vtisov. Pri "I don't like your girlfriend, I think you need a new one," kanadske Avril Lavigne čete najstnic doživijo evforije, nebesa in še kaj. Jim lahko kdo očita, da njihovo navdušenje ni iskreno in da njihov užitek ni epski?

Morda je tista prava, povedna razlika v tem, da prej omenjena najstnica čez 50 let te pesmi bržkone ne bo vrtela več, kaj šele da bi se nanjo spomnila. Tudi Avril Lavigne se čez 30 let najbrž ne bo odpravila na turnejo, kjer bo nostalgično odigrala celoten album Best Damn Thing, in tudi če bi to storila, v prvih vrstah ne bi ravno norele nove generacije najstnic.
Vrste poslušalcev se pomlajujejo
Iron Maiden pa vzamejo vodoodporni flomaster in z debelo črto obkljukajo vsako trditev. Minilo je deset let, kar so bili nazadnje v Zagrebu, množica pod odrom pa se skorajda ni spremenila. V prve vrste se, kot vedno, nagnete nekaj za razredov osnovnih in srednjih šol samooklicanih upornikov, ki se krčevito, z vsako mišico telesa držijo ograje, da jim le kdo ne bi odvzel svetinje: biti v prvi vrsti na prvem koncertu Iron Maiden. Za njimi pa pisana množica mož in žena od mladostnih 20 let do žlahtnih 50, ki doma na svojih HI-FI-sistemih še vedno redno sukajo najstarejše albume Iron Maiden.

Druga razlika med Avril Lavandin in železnimi devičniki je v tem, da si v ostrem tempu izdajanja novega studijskega materiala privoščijo tudi unikatne skoke v preteklost. Saj, bo kdo porekel, tudi veliko drugih ansamblov ob kakšni smiselni obletnici odigra stari album v celoti (kot denimo Metallica, ki je na zadnji turneji izvajala Black album, ali pa flojdovski David Gimour, ki je izvajal celoten On an Island). Ampak nihče ne počne tega, kar počne Iron Maiden.

Vsakih nekaj let se spomnijo določenega obdobja v preteklosti in mu posvetijo celotno turnejo. Tudi koncert, ki smo ga videli v Zagrebu, je del takšne "revisited" turneje. V železnem taboru so se odločili spomniti predvsem konceptnega albuma Seventh son of a Seventh Son iz leta 1988 in naslednje turneje, ovekovečene na videu Maiden England.

Na tej turneji tako igrajo predvsem material s prej omenjenega albuma ter nekatere največje hite iz tistega obdobja. Prav tako je odrska predstava bogato opremljena z vizualnimi ostanki ere, ki pri Maidnih tradicionalo vključujejo maskoto Eddieja v brezštevilnih inkarnacijah.

Naše in nam bližnje kraje so sicer že velikokrat obiskali. Nekateri se spomnijo sicer slabše obiskanega nastopa v Izoli leta 2000, drugi množice na bežigrajskem stadionu leta 2007, tretji so se leto pozneje odpravili na epsko turnejo Somewhere Back in Time v Splitu.

V Zagrebu tudi leta 2003
Poglavitna letnica v tem primeru pa je leto 2003. Takrat se je v poletno vročino zagrebškega stadiona Radnik zlilo od 12.000 do 15.000 ljudi, med njimi tudi velike množice Slovencev. To je bil prvi pravi koncert Maidnov za širše slovensko občinstvo po zloglasni vrnitvi pevca Brucea Dickinsona v bend, kar se je poznalo tudi v peklenski evforiji.

Deset let po koncertu je Iron Maidne prineslo v zagrebško dvorano Arena, vsaj z vidika koncertnega dogajanja glavno (in boljšo) konkurentko ljubljanskim Stožicam. Dan je bil skoraj identičen: vroče poletno nebo, vrste avtobusov od blizu in daleč ter črno mravljišče.

Vsaj obiskovalci iz Slovenije so bili presenečeni nad organizacijskim vidikom dogodka. Kljub hkratnemu vstopanju tisočev v dvorano vrst (skoraj) ni bilo, pivo je stalo dobre tri evre, osebje pa večinoma nezdolgočaseno in za varnostniške vrste relativno prijazno.

Predskupina: Trešmetalci Anthrax
MMC je na na dogodek prišel ravno takrat, ko so občinstvo k cepetanju pozivale ameriške thrash metal legende Anthrax. Ti spadajo med t. i. velike štiri bende ameriškega thrasha (zraven še Metallica, Slayer, Megadeth) in se lahko pohvalijo s konkretnim naborom klasičnih komadov, mnogim znanim tudi prek intenzivnega MTV-predvajanja (Antisocial, Caught in a Mosh, Indians) in bi si že zaradi tega zaslužili poseben članek. A kdaj drugič.
Nastop Anthraxov je nasedel na dvorezen meč. Imeli so nehvaležno vlogo predskupine, obenem pa hvaležno, naelektreno publiko, ki je v oblaku pričakovanja Maidnov hlepela po vsakem glasbenem žarku. Posledično je Anthraxom uspelo razmigati ramenske in vratne vezi večjega dela dvorane. Ni kaj, so avtorji bolj nalezljivih riffov v zgodovini.

V Areni do 15.000 obiskovalcev
Med njihovim nastopom se je dvorana vse bolj polnila in nekje 20 minut pred 21. uro je postalo jasno, da je Maidnom uspelo preseči obseg vročekrvne množice izpred desetih let. Napolnili so se tudi najbolj oddaljeni kotički na tribunah in po Anthraxih so obiskovalci nestrpno pričakovali posnetek Doctor, Doctor britanske zasedbe UFO, s katerim Maidni redno oznanjajo začetek koncerta.

Od tam naprej se je dvorana spremenila v strm tobogan z dveurno vožnjo, ki se je le redko upočasnila. "Seven deadly sins, seven ways to win," je ob zatemnjenem odru odmevalo po dvorani in naznanjalo shizofreno-agresivni Moonchild. Ob koncu nežno-akustičnega uvoda je Areno razsvetlil močan pirotehnični pok, odprle so se vse luči in osvetlile vse podobe: kot da bi tekmovali, kdo bo intenzivnejši: odrski svetlobni napad ali huronski zvočni napad grl, ki so zaorjovele ob prihodu glavnih zvezd na oder.
Da, Iron Maiden so ene redkih preostalih pravih zvezd, ki ob poplavi milijonov rock- in popzasedb in vse večji inflaciji koncertov še vedno uživajo pravi kultni status, ki že samo ob prihodu na oder poženejo dlake pokonci tudi rednemu, vsega vajenemu koncertnemu obiskovalcu.

Spitfire nad nebom Downloada
Avtor članka pozna številne "koncertarje" z izjemno dolgo kilometrino obiskovanja koncertov. Mnogi izmed njih so že izgubili mladostni zagon. Njihove lene kosti redko kaj še prežene iz udobnega naslanjača. Tudi njih je v zagrebško dvorano privabilo dejstvo, da so Maidni vedno pripravljeni narediti tisti korak več. Še zadnje dvomljivce med njimi je potegnil uvodni video rekordnega, že petega "headliner" nastopa v britanskem Donigntonu, konkretneje festivalu Dowload. Množico je presenetil večkratni nizek prelet britanskega letala Spitfire iz 2. svetovne vojne. Zračni napad se je prelil v zvočnega. Tako na Downloadu kot v Zagrebu je na oder agresivno pritekel gospod Protiletalska sirena, Bruce Dickinson, ter v ušesa zarezal z visokim krikom v slogu Iana Gillana (Deep Purple).

Deviantni frontman Dickinson
Množica je frontmanovskemu geniju jedla z rok. 55-letnika skorajda ni bilo najti na enem koncu odra več kot 10 sekund. Kot Peter Pan, ki lovi svojo senco, je letal sem in tja po odru, preskakoval monitorske zvočnike in iskal stik z občinstvom. Dickinson, ki ga lestvice svetovnih revij redno uvršajo na vrh najboljših rockovskih pevcev vseh časov, je v svoji odrski vlogi vidno užival. Je eden tistih glasbenikov, ki je v svet melodij vstopil ob občudovanju drugih glasbenih umetnikov (Ian Gillan, Ian Anderson iz Jethro Tull).

Že v mladih letih je živel skorajda brez matere in očeta, se veliko selil in ob pomanjkanju bližnjih uteho in veselje našel v glasbenih ploščah. Učil se je igranja bobnov in kitare ter občudoval ustvarjalnost ter virtuoznost takratnih Black Sabbathov, Led Zeppelinov in Deep Purplov. Že takrat je pokazal, iz kakšnega testa je: vrgli so ga iz šole, ker je uriniral v ravnateljevo večerjo, in vsak trenutek izkoristil za raziskovanje glasbene scene.

Z enim svojih zgodnjih bendov, Samson, je celo doživel, kako je, če te celega pobruhanega s stranišča odvleče tvoj največji idol. Kot 20-letni mulc je v Gillanovem studiu s Samsoni snemal album. Določenega večera so se ga preveč "nažrli" in ravno takrat jih je nenapovedano obiskal Gillan. Dickinsona so prepovedane substance obšle do slabosti in ravno ko ga je njegov idol pohvalil, je moral odhiteti na stranišče.

Po 40 minutah praznjenja želodca ob najhujši slabosti je Dickinson obležal na tleh stranišča, ves prekrit z bruhanjem, ko je vanj vdrl Gillan in kratko dejal: "Ja, tukaj je. Odvlecite ga stran ..." 30 let zatem je Dickinson tisti, ki je Gillana povsem prekosil v odrskem nastopu. V nasprotju z Gillanom, ki na odru že kakih 10 let ne zmore več izvajati svojih značilnih krikov in zahtevnejših pesmi, je Dickinson v Zagrebu dokazal, da se ni ustavil ne telesno ne vokalno.

Maidne že davno odpisali
Že skoraj 10 let se kopičijo kritike, da je izgubil svoj pravi glas in doseg. Že leta 2000, ko se je po solokarieri spet vrnil v železne vrste, so ga mnogi povsem odpisali. Z vsako novo turnejo zaradi kritik od njega pričakujemo manj in z vsako novo turnejo zato še toliko bolj navduši. Skozi leta se Dickinsonov vokal prebija kot s krvjo prekriti vojak v pesmi These Colors Don't Run. Naj bo Can I Play With Madness ali zgodnja The Prisoner, svoje je odpel s polnimi pljuči, na trenutke z raskavo agresivnim glasom, spet drugič pompozno in odmevno, a vedno brez težav z doseganjem prave višine.

Hit za hitom brez mašil
Ko je ansambel začel uvodne takte armagedonske 2 Minutes to Midnight, je postalo jasno, da na tem koncertu ne bo padcev vzdušja. Rif za rifom so se nizale uspešnice, znani napevi, znani občutki. Komadi so kot buldožerji rušili vse pred seboj in skrbeli, da se ni nihče mogel skriti za zid utrujenosti ali malodušja. Komaj se je končal en hit, že je sledil naslednji - Afraid to Shoot Strangers z rekordnega albuma Fear of the Dark. Kot je že pred turnejo dejal bend, je tokratna setlista "brezsramno" sestavljen iz hitov, zato, "ker lahko". Kritiki jim lahko očitajo, da se morda tokrat zanašajo na nostalgijo in se kitijo s starim perjem. A pozabljajo, da je tudi brez starih hitov bend videti vse prej kot oskubljena kokoš.

Stalnica The Trooper, ki psuje nesmiselne kolonialne poteze stare Velike Britanije, je v soju rdečih luči vzdušje dvignila še za dodatno raven, morda že na mejo glasbenega orgazma (kar koli že ta trendovska beseda pomeni). Vsi v en glas, vsi z rokami v zrak. Glasnost množice je na trenutke že povzročala krajšo bolečino v ušesih.
Steve Harris, dežurni basist je z žareče spačenim obrazom nasilno plenkal po basovskih strunah. Trooperjev galopovski ritem, ki ponazarja topotanje konjskih kopit v nesmiselnem konjeniškem napadu naravnost pred topovske cevi, je v poskok dvignil tudi celoten parter. Že nekoliko ostareli Harris je od daleč z bogatom naraščenim skalpom, športnimi oblačili ter basovskim mitraljeziranjem spominjal na leva, na besnega najstnika, ki je na oder pravkar iz garaže pripeljal svoj srednješolski bend.

Stalnica: Uživanje pri igranju
Maidni so v svoji zgodovini doživeli tudi hude padce. Ko jih je leta 1993 zaradi ustvarjalnega nezadovoljstva zapustil Dickinson in ko je Harrisa sočasno zapustila žena, se je začelo temno obdobje benda. Poskušali so z novim pevcem, Blazom Baylejem, ki pa je naletel na hladna ušesa. Namesto desettisočem so Maidni vse pogosteje igrali v manjših prostorih, pred 2.000, 1.000 ali celo 500 ljudmi. A tudi takrat, kažejo recenzije, se niso izgubili. Zelo pogosto se zasledi en sam stavek: "They simply love to play." Enostavno uživajo v igranju. Naj bo to pred 300.000-glavo množico v brazilskem Riu al pred barskim občinstvom.

Umetnik ali plesoči medved?
Bruce je nedavno, ko je je bend naletel na nekaj nekoliko hladnejših ameriških občinstev, ki so stoično pričakovala največje hite in entuziazem benda, medtem ko bi sami stali križem rok, dejal: "Nisem plesoči medved." Igral bo do takrat in tam, kjer se občinstvo posveti glasbeni izvedbi tukaj in zdaj.

Leta se poznajo pri tempu izvedbe
Izvedba v Zagrebu si sicer zasluži tudi nekaj kritike. Najsibo Phantom of the Opera s prvega, s pankom oplemenitenega albuma Iron Maiden (1980), ali Wasted Years s sintesajzerskega Somewhere in Time (1986), bend se je skozi leta očitno upočasnil. Še posebej Phantom of the Opera bi si zaslužil, da ob njem bobnar raztrešči svoj set kot v prastari izvedbi s Paulom Di'Annom, ampak - ne. Kot je še pred turnejo pojasnil Nicko McBrain, ritemski genij in dežurni bobnomlat, bend ni več sposoben pesmi popeljati do nekdanjih hitrosti. Ne, da jih zares niso sposobni, ampak enostavno "ne deluje več". Škoda.

Pošteno so se oddolžili s klasično koncertno bombo Run to the Hills in občinstvo popeljali do novega vrhunca. Kot da niso niti najmanj utrujeni, so se feni spet šli zbor mažoretk in usklajeno, plemensko izvedli standardno koreografijo.

Instrumentalni vrhunec: Sedmi sin
Posebnost koncerta je bila nedvomno izvedba naslovne pesmi albuma iz leta 1988, Seventh Son of a Seventh Son, utemeljenega na na istoimenski knjigi ameriškega pisca znanstvene fantastike Orsona Scotta Carda. Gre za enega njihovih najpriljubljenejših instrumentalov, ki ga ni bilo v živo slišati že desetletja. Kar je velika škoda - ravno živa izvedba te pesmi je ena tistih "must-see" koncertnih doživetij.

Vsebuje enega najtežjih, njihovih industrialsko-žagajočih rifov, atmosferične klaviature ter številne spremembe ritma in razpoloženja, ki jih živi vizualni efekti, valovanje nizkih basov ter pirotehnika izjemno ozaljšajo. Domači plošček je temu neizmerno inferioren.

Napad treh kitar
To je bil tudi trenutek, ko je Bruce stopil v ozadje, svoj trenutek slave pa so dobili "trije amigosi". Da, Iron Maiden hkrati vihtijo tri šeststrunke, kar jim omogoča živo izvajanje zahtevnejših melodij. Skupaj so stopili na rob odra, umerili svoje kitare v isto smer ter po dolgotrajnem soliranju, ki je stopnjevalo vzdušje, ob poku raket in štirih velikih plamenih, ki so zagoreli v ozadju, epsko končali komad, sam po sebi dovolj dober razlog za ogled koncerta.

Ko je v prsi iz talnih basovskih zvočnikov začel butati Harrisov uvod v The Clairvoyant, je postajalo jasno: da, ponavlja se divji zagrebški koncert iz leta 2003. Kot najboljši albumi so se pesmi nizale povsem brez "fillerjev", brez ene same točke hladnejšega vzdušja, brez trenutka za predah. Bruce je pel in skakal kot Sergej Bubka, medtem ko so kitaristi in bobnar opravljali svoj posel. Profesionalno, utečeno, goreče.

V množici je bilo opaziti na gomile zastav - švicarskih, nemških, bolgarskih, hrvaških, opaziti je bilo celo Japonce in Kitajce. Ob metalski himni Fear of the Dark so identitete izginile. Vsi skupaj so postali metalsko pleme (kot se radi izrazijo na metalportalu Paranoid) in skoraj preglasili bend. Transformacija končana.

Ko so po uri in 50 minutah zapustili oder, je bil čas za vprašanje: kako je lahko bend, ki ni ne najboljši, ne najhitrejši, ne najbolj melodičen, še manj pa najbolj udaren in agresiven, na samem vrhu svetovne scene - in to v svojih, milo rečeno, zrelih letih?

Agresija je že zdavnaj minila
Ko so leta 1980 londonske dvorane polnili vzporedno z umazanimi pankerji, je bil njihov zvok umazano agresiven. V pesmih so podrobno opisovali morilsko slo po ubijanju in satanistične obrede. Iron Maiden so bili heavy bend z zlobnim imidžem, katerih plošče so razkurjeni starši razbijali, radii cenzurirali. Bili so "nevarni". Dandanes so nevarni tisti, ki mirne duše pojejo o najgnusnejših spolnih deviacijah, raztelesenjih in drugih neizrekljivostih, "grozljivi" Eddie pa lahko prestraši kvečjemu prvošolčka.

Nekoč so bili Maidni virtuozi, ki so v pesmi vnašali zahtevne solaže, bogato melodiko in številne spremembe ritma. Dandanes progresivni metal ter death metal bendi, kot sta, denimo, Dream Theater ali Meshuggah, kompleksnost prinesejo nekaj stopenj više. Hitrosti pripeljejo do nečloveških ravni. Spet drugi so zvok in njegovo agresivnost pripeljali tako daleč, da se ob njih Maidni zdijo sladek popansambel.

Čas jih je z glasbenega vidika povozil. Kljub temu se pokaže, da glasba ni le vsota sestavnih delov in analiza not. Ko se koščki sestavijo skupaj, je celota več kot le suma sumarum. Goreča ambicija po svobodi in igranju, ki je mladega, brezposelnega in ceste-pometajočega Harrisa leta 1975 gnala v pisanje in ustvarjanje, v njegovih delih odzvanja še danes. Goreča želja po pripovedovanju zgodb in svobodnemu življenju, ki je mladega Dickinsona gnala skozi študij zgodovine, mojstrstvo v sabljaštvu, pilotiranje boeinga in petje v številnih bendih, se pozna tudi v najnovejših delih benda.

Iz albuma do albuma višja prodaja
Medtem ko prodajne številke zvočnih ploščkov iz leta v leto padajo, Maiden z vsakim doseže več ljudi. Doživlja renesanso, kljub temu da njihovih videospotov ni zaslediti na glasbenih televizijah, kljub temu da se melodije večinoma ne razlegajo po radijskih valovih. Večina mainstream svetovnih medijev jih je po sredini 90' let odpisala in molk vzdrževala do nedavnega.

Okoli leta 2009 so svetovni mnenjski glasbeni voditelji, večinoma osupli nad brezkočnim koncertnim valjarjem, nenadoma spet opazi londonsko šesterico. Naekrat so postali "top britanski izvozni artikel", na nagradah brit so postali bend z najboljšim šovom v živo, spet druga institucija jim je podelila nagrado "Best live return" - najboljša vrnitev benda, kar se tiče žive izvedbe. Ker v bendu niso razumeli, od kod se vračajo, so nagrado zavrnili.

Trenutno najdonosnejša turneja
Prav danes je glavna ameriška družba, ki spremlja glasbeno statistiko - Billboard - sporočila, da je zdajšnja hajka Iron Maiden po svetu "najbolj vroča turneja" s trenutno najvišjim dobičkom. Maidnom na drugem mestu sledi ameriška popcountry zvezda Taylor Swift.

Mogoče se zdijo opisi množice in vzdušja v pričujočem članku pretirani, ampak - tako je pač na koncertu Iron Maiden. Njihova baza oboževalcev velja za eno najfanatičnejših na svetu. Kjer koli se bo pojavila angleška šesterica, ni dvoma: Z Eddijem potetovirane horde v črnem so bodo vkup zgrinjale kot vešče k sveči. Ker koncert Iron Maiden ni doživetje. Je fiks, ki si ga po prvem tripu vedno znova zaželiš. Le Bruce in njegovi fantje imajo ključe omarice z želeno substanco. Ko jih ne bo več, bo za vedno izginil tudi megaspektakel, ki se je začel v Londonu leta 1975. Za zdaj so feni pomirjeni: posneli bodo še vsaj en studijski album.