Redki so albumi, ki že ob prvem poslušanju zarežejo globoko v ušesa ... kjer že zvok skupine v nekaj sekundah pritegne poslušalca ... kjer je popotovanje od prve do zadnje pesmi brez mašilnih postankov, brez padca adrenalina. Ne samo v svetu metalglasbe, tudi največja imena se pogosto pohvalijo z le nekaj pravimi albumskimi dragulji, ki se zavihtijo v vršace svetovne glasbene zgodovine.
Senzacije, kot so jih že davno na primer prinesli Iron Maiden z The Number of the Beast, Metallica z Master of Puppets ali Black Album, Black Sabbath s Paranoid (in še bi lahko naštevali), so redke in dragocene. So tudi skoraj brezčasne. Našteti ansambli so ustvarili še preštevilne druge albume, a le redki ploščki so zajahali strelo, elektrificirali zemeljsko oblo in za seboj pustili desetine milijonov staršev s pregretimi živčnimi sistemi.

20 milijonov prodanih plošč in razbitine
Seveda so okusi v neverjetnem, barvitem in skorajda brezjemno raznolikem svetu glasbe temu primerno različni, a med dragulje metala se nedvomno uvrščata vsaj dve deli južnoameriških thrash metalpionirjev. Rjoveča Sepultura (ki delček svojih korenin vleče vse do Slovenije) je z albumoma Chaos AD in Roots iz brazilskih favel prišla do svetovnih zvezd. Albuma sta se prodajala kot vroče žemljice, skupina pa je na vrhuncu svetovne turneje leta 1996 nenadoma ... razpadla (več o ozadju, zgodovini ansambla in njegovih rivatov si lahko preberete v starejšem članku). Od skupine z 20 milijoni prodanih ploščkov so ostale razbitine.
Iz razbitin, sporov in drame sta vzniknili nova Sepultura na čelu z gorostasim, dvometrskim temnopoltim mišičnjakom Derrickom Greenom in Soulfly, kamor jo je s svojo ženo ucvrl originalni Sepulturin kričač Max Cavalera. Gromke kitare, boj za tretji svet in besneča grla so šli z glavo skozi zid naprej in se do danes niso ustavili - a z eno bistveno razliko.

Sepultura brez Cavalere nova, drugačna skupina
Nova Sepultura je s krvavo vztrajnostjo in odločnostjo od leta 1996 pa do danes izdajala album za albumom, a je bilo vse skupaj še najbolj podobno cankarjanskemu teku Francke za vozom. Sepultura se je na vse pretege trudila, svet pa je mahal z voza: Ne bo šlo, to ni to ... To je že dvakrat občutila v Sloveniji z odpovedanima koncertoma. Cavalernin Soulfly je dosegel zavidljivejše uspehe, a stare slave do zdaj ni ponovil.
Marsikdo pomisli, ali bi Sepulturi mogoče nekdo nežno in dobrohotno prišepnil, da je mogoče že ... čas za slovo? Kot v sceni iz TV-nadaljevanke Urgenca, kjer John Carter z napeto žilo na vratu ihtavo oživlja pacienta še 10 minut po tem, ko je srce prenehalo biti in mu medicinska sestra z rosnimi očmi zmaje z glavo. Toda če je Carterjev pacient Sepultura, bo po odhodu zdravniške ekipe vstal od mrtvih in pregriznil napravo za merjenje srčnega utripa na pol. Glede na Derrickove čeljusti to niti ni tako nemogoče.
Bo nov material pridobil stare poslušalce?
Obe skupini tistim, ki ju pošiljajo v dom za ostarele, najbolje odgovarjata s sveže izdanim studijskim materialom. Pred meseci je Sepultura na svetlo dala album Kairos, Soulfly pa je te dni poslušalcem ponudil album Enslaved. Obe skupini sta torej izdali nova albuma. Obe sta na svoji poti vztrajnejši od postrušnikov. Ne le to. Ob poslušanju se zdi, da je luč sveta ugledal najboljši album Sepulture po letu 1996 in najbrutalnejši album Soulfly sploh.
Ob tem se zastavi nekaj ključnih vprašanj. Jim je uspelo ustvariti klasično kakovost, kot se imenu pritiče? Lahko od obeh albumov pričakujemo instant konjsko injekcijo adrenalina že ob prvem poslušanju, kot so jo ponujali Arise, Chaos AD in Roots? Povedano po domače: naj me kot poslušalca stare Sepulture ali zvrsti sploh še zanima, kaj ustvarjajo?
Kritiki zahodne glasbe pogosto besedičenje in razpredanje o kakovosti posameznega glasbenega dela presekajo s težko prevedljivim vprašanjem: "Does it rock or not?" Je album dober ali ne? Odgovor pa tokrat ni tako enostaven.
Reciklaža: so najlepše pesmi že napisane
Dolga desetletja razvoja rock- in metalglasbe sta danes prinesla milijone skupin, ki v novejši embalaži prodajajo riffe, vokale in koncepte, nevarno podobne nečemu iz preteklosti. Prehranska primerjava: pica je ob prvih nekaj obrokih v življenju lahko odlična, če pa jo človek žre desetletja in ti jo z umazanimi nohti danes ponujajo iz vsakega vogala, nedvomno izgubi pravi čar. Tako je tudi metal riff in z njim metalglasba v poplavi vsebine izgubil precejšen del svoje nekdanje vrednosti.
Najprej k novemu Sepulturinemu albumu Kairos (avgust 2011). Pri pevcu Derricku Greenu smo že vajeni, da prevzema vlogo prevajalca klasičnih literarnih del in filozofije v kitarske riffe in krike - po mnenju številnih kritikov precej uspešno. Tako sta prejšnja dva albuma Sepulture temeljila na dveh književnih klasikah. Dante XXI (2006) je v album kanaliziral Dantejevo Božansko komedijo, medtem ko je A-lex (2009) konceptualiziran na Peklenski pomaranči.
Kairos: Točka v času, ki spremeni vse ...
Tudi Kairos je konceptualen album. Literarno delo in zgodba je tokrat Sepultura sama - na poseben način. Antični Grki poznali dva koncepta časa: kronos in kairos. Kronos je običajni, kronološki, zaporedni čas, medtem ko je 'kairos' precej poenostavljeno povedano, posebna točka v času, ki spremeni vse.
Kot je širše pojasnil kitarist in gonilna sila skupine Andreas Kisser: "Tema albuma je čas, a ne v kronološkem smislu potovanja od ene do druge točke, temveč o posebnem trenutku spremembe. Vsakdo piše svojo pot življenja z odločitvami. Vsakdo se sooči s številnimi 'kairos' trenutki. Če greš od točke A k točki B in točki C, slediš svojim odločitvam; izbereš lahko to ali ono pot. Prav to je čas, o katerem govorimo - ne gre za staranje, ne gre za vračanje v preteklost - gre izključno za tiste posebne trenutke, ki lahko vse spremenijo." In nič drugega ni pomembno.
... in avtobiografija Sepulture
Kakšno povezavo ima to s Sepulturo? Album je "zbirka 'kairos' trenutkov, ki so nas pripeljali do točke, kjer smo. Navdih je naša biografija, hkrati pa se posebej posveča temu, kaj je Sepultura danes".

Težak, riffovski in nalezljiv album
Če je Kairos konceptualen album, to še ne pomeni, da je ponekod razdrobljen in nenavaden, kritika, ki je pogosto letela na njegova predhodnika. Namesto filigranskega štrikanja književnih misli tokrat Sepultura odvrže vse zadržke in enostavno prepusti glasbilom, da "trgajo gate". Izjemno se čuti način pisanja in snemanja albuma. Čuti se, da je trojica bobnar, basist in kitarist dneve in tedne presedela v vadbeni sobi v čisti glasbeni izmenjavi energije. Da je v minimalistični instrumentalni trojici moral prevladati občutek za težo riffa in ritma, na katerega je v osnovi hardcore pevec z vokalom večinoma le dodajal poudarke. Kairos je izrazito heavy metal album. To je v primerjavi s predhodnima albumoma njegova dobra plat. Že po nekaj poslušanjih se Kairosovi riffi dodobra zažrejo v ušesno maslo in tam ostanejo. Kairos postane dobra popotnica za 'headbanganje'.
Ne le po vsebinski, tudi po glasbeni plati se Kairos izkaže kot presek Sepulturine kariere. Na njem najdemo tako starošolske thrash metal komade, 'jumpdafuckup' klice iz 90. let, hardcore in groove-metal ritme iz najtežjih Sepulturinih trenutkov; izrazito se pojavlja celo industrial. O slednjem nekaj več pozneje. Marsikatera Kisserjeva kitarska solaža (solaže na splošno so po mnenju večine kritikov svetla točka albuma) prikliče občutek albuma Chaos AD in Arise, marsikateri riff bi se popolnoma prilegal albumu Roots, obenem pa celoten album nosi nezgrešljiv pečat nove, metalcore Sepulture. (Še vedno pa Kisserju nihče ni povedal, da pravi thrash metal bend z eno samo fenderjevo stratocasterico nima česa iskati, op. a.).
Zvezdniško producentsko ime - Roy Z
Zdaj že nekdanji bobnar Jean Dollabella, ki je s Sepulturo na izdal zadnja dva albuma, svoje delo opravi rutinirano - death metal ekstremisti bodo ostali ravnodušni - če bodo seveda spregledali, da cilj albuma niso pobegi v skrajnosti, temveč udarnost. Tu bobnar svoje delo opravi, poudari udarne dele in vzdržuje 'headbangerski' ritem. Basist Paulo Jr je še edini preostali član od ustanovitve leta 1984 naprej in že od ustanovitve naprej ostaja bolj v ozadju, medtem ko so prave zvezde albuma tri - Kisser, po mnenju kritikov eden najbolj po krivici spregledanih kitaristov; pevec Green, predvsem pa producent Roy Z. Slednjemu se prejšnja dva lahko še najbolj zahvalita, da je Kairos najboljše zveneči album Sepulture od leta 1996 naprej.
Roy Z je tisti faktor, ki je v 90. letih takrat potolčenega nekdanjega pevca skupine Iron Maiden, Brucea Dickinsona, s težkim riffom Accident of Birth pripeljal nazaj v svet glasbe; tisti producent, ki je sodeloval z Judas Priest in pri Halfordovi solokarieri, ki je power metal veteranon Helloween prinesel moderen zvok. Zaradi faktorja Roy Z tudi Sepultura spet vsaj približno zveni tako, kot je treba.
Derrick kot prekletstvo, Derrick kot blagoslov
Derrick Green je razlog, da so Sepulturi v preteklosti hrbet obrnile množice poslušalcev. Je na neki način nesrečena figura. Ima izjemno močan vokal, ki pa zveni nekoliko odtujeno in živalsko. V nasprotju z vokalom Maxa Cavalere se je na Derrickovega treba privaditi. Hkrati pa ima v nasprotju z Maxom dejansko razpon tonov več kot za prste ene roke ter zna v t. i. "growl" in "scream" petje dejansko pripeljati tako melodijo kot dolge in globoke krike, ki v nebo posesajo ozračje. In prvič doslej mu je Roy Z-jeva produkcija dala tisti prostor v zvočni sliki skupine, ki se mu pritiče. Kairos je Derrickov najboljši izdelek. Tokrat je bolj prebavljiv kot kdaj koli, in če ga poslušalec ne bo prenesel niti po nekaj poslušanjih, ga bo vedno živciral.
Green v 'old-school trešu' - Musica Diablo
Komur pa je Derrickov vokal vsaj približno všeč, pa bi ga raje videl v pravem, old-school thrash metal okolju, naj preveri ansambel Musica Diablo. Kako bi bilo, če bi Sepultura posnela album Arise z Derrickom? Musica Diablo prinaša odgovor. Zanimivost: kot otrok je Green živel na težavnih ulicah mesta Cleveland v ZDA, se za Sepulturo preselil v Brazilijo (Sao Paolo) in se naučil portugalščine, danes pa zaradi zaročenke, češke manekenke, živi nedaleč od nas, Pragi. Pripravlja tudi serijo knjig o fotografiji.

"Če jo preživiš ali umreš, nevihto sprejmi"
Na splošno je Kairos močan album, ki zna prinesti veter v lase in boleče vratne mišice. Boleče, kot zadnjih 15 let Sepulture. Besedila kričijo o naporu, težkih letih in udarcih po glavi, o notranjem boju tudi znotraj skupine. O situacijah, ko oseba pod pritiskom strga po dnu soda za zadnje kaplje moči. Sepultura je nedvomno že velikokrat namige o upokojitvi kot najprimernejšem scenariju dobila naravnost v obraz. "Live or die, embrace the storm (če jo preživiš ali ne, nevihto moraš sprejeti)," na albumu odgovarja Derrick. Kairos je najboljši mogoči odgovor na kritike in hkrati je 'kairos' kot prelomna točka album sam. Je povzetek kariere, po katerem se skupina uzre v prihodnost in se vpraša, kam naprej.
Sepulturino koketiranje z industrialom
Glede na dve priredbi in en avtorski komad, ki so vsi izjemno industrial metal narave, lahko sklepamo, da Kisserja, Derricka in družbo zelo vleče v industrial. Priredba pesmi Just One Fix kultnih industrialcev Ministry, pa tudi Firestarter Prodigyjev in na koncu Structure Violence so dober prispevek k žanru. Sploh Structure Violence je zanimiv eksperiment, ki prej omenjeno zvrst učinkovito združi z značilnimi plemenskimi ritmi Sepulture.

Še enkrat, Kairos ni Arise (1991). To ni podivjano trzanje pri najvišji mogoči hitrosti, ki jo še zmore skupina. Je Derrickov povzetek 25 let Sepulture. Trenutno pa se poraja vprašanje, ali bo v naslednjem povzetku Derrick še navzoč.
Se bo Cavalera vrnil v Sepulturo?
Zadnja leta so namreč vse pogostejši namigi o ponovni pridružitvi bratov Cavalera v matično Sepulturo. O tem je mogoče najbolj poveden Derrickov krik v enem najtežjih komadov albuma Embrace the Storm: "You can't deny me! (ne morete me zanikati)".
V delu avtobiografija Maxa Cavalere
S Sepulturo ali brez nje Bob Marley thrash metala, glavna gonilna sila stare Sepulture in pevec Soulflyja, Max Cavalera s polno hitrostjo deluje naprej. V zadnjih letih je izvedel dva albuma s Cavalera Conspiracy, združitvenim projektom z bratom Iggorjem Cavalero, nekdanjim Sepulturinim bobnarjem, in skupino tudi dvakrat popeljal na svetovno turnejo. Poleg tega je posnel tri Soulfly albume in pripadajoče turneje, izvedel številne sodelovalne projekte s tretjimi bendi; ob vsem tem pripravlja še avtobiografijo. Med drugim bodo svoje prispevke vanjo podali tudi pevec Black Sabbathov Ozzy Osbourne, Dave Grohl (Foo Fighters, Nirvana), Lemmy in drugi.
Soulfly je svojo letošnjo 15. obletnico delovanja počastil z novim albumom Enslaved. Kot zatrjuje Cavalera, se je s tem albumom bend zgradil na novo, "se znova izumil". Po prvih poslušanjih se Enslaved izkaže kot najbrutalnejši Soulfly album sploh in na neki način pritrjuje Cavalerovim besedam.
Prihod black metal bobnarja v Soulfly
Ključ so kadrovske menjave, ki so v bend namesto starega basista Bobbyja Burnsa pripeljale Tonyja Camposa (Static X, Ministry); še posebej pa odhod bobnarja Joeja Nuneza in prihod blast-masterja po imenu David Kinkade. Slednji slovi predvsem po svojem delu v black metal vodah in norveškem bendu Borknagar. To je tudi glavni dodani element novega Soulfly zvoka - nečloveško hitri bobni in občasno tudi black metal vokali. Kinkade je album Enslaved označil z besedami: "To je kot Arise na cracku."

Bi se Max lahko podal v rapvode ...
Čemu tak slogovni premik? Cavalera je očitno ugotovil, da se je njegov vokal skozi 25 let zelo iztrošil. Da brez izdatne pomoči številnih dodanih učinkov ne gre. Da nima več razpona. Mogoče bi se moral preizkusiti kot raper. Njegov odgovor: Selitev zvoka Soulfly nekoliko stran od thrash metala v death in black metal z dodano brutalnostjo. Kot primer si zasukajte pesem World Scum.

Poslušljiv (death)metalski paketek
Poudariti je treba, da novi Soulfly v osnovi ni ne black ne death metal ter niti približno ne gre v njune ekstreme. Oboževalci obeh zvrsti bi ob takšni trditvi nedvomo le trznili z zgornjo ustnico v posmehu. Soulfly je kot že velikokrat doslej le pobral skrajnosti skrajnih teh težkih zvrsti, jih polikal in zapakiral v poslušljiv metalski paket. V njem najdemo vse, od thrash metala, obskurnih zvočnih posnetkov z vsega sveta iz vsega sveta do glasbil, katerih imena so bila nekoč znana samo tistim, ki so jih izdelali. Soulfly ponuja bogato zvočno sliko in razgibano strukturo.
Včasih absurdna, a delujoča besedila Soulfly
Manj razgibanosti je pri besedilih. Kogar koli drugega bi občinstvo ob takšnih besedilih, kot proizvaja Cavalera, nagradili z iskrenim posmehom. Cavalera je ob svoji majhni zbiti postavi, razmršenimi dolgimi lasmi in besnečim pogledom tisti zli mož iz džungle, ki mu brezkompromisna jeza in kritika v besedilih - pa naj bodo na trenutke res nesmiselna - enostavno pritičeta. Ko Cavalera mitraljezira enovrstičnice, polne profanosti in agresije, to zveni in se čuti iskreno. Kot vedno, se dere, kot bi ga iz kože devali. In kaj je v glasbi močnejšega kot občutenje močnega, iskrenega čustva? Ta moč se čuti tudi na novem albumu, ki mu pa nekako manjkajo tiste prave metalhimne, kot so Attitude, Roots Bloody Roots, Territory, Prophecy, Tree of Pain, Frontlines itd.

Slovenske korenine Cavalere in Kisserja
Znano je, da Cavalera najbolj zaživi v kombinaciji z drugim ustvarjalnim kitaristom, kar trenutno zagotavlja flamenkokitarist Marc Rizzo, v času Sepulture pa Kisser. Manj je pa znano, da imata tako Cavalera kot Kisser posebno vez s Slovenijo. Kisserjeva mati je namreč Mariborčanka, ki se je izselila v Brazilijo. Tudi zato sta bili dve odpovedi koncertov (2009 in 2010) v Sloveniji toliko bolj boleči in tudi zato je bila vrnitev Sepulture v Kino Šiška pred meseci velik obliž na rano. Po drugi strani Cavalera nima slovenskih sorodnikov, je pa njegov oče, Italijan, bil rojen in odraščal na slovenskem ozemlju ter odšel v Brazilijo kot uslužbenec na italijanskem veleposlaništvu.
V Soulfly tudi trije Maxovi sinovi ... in žena
Če česa ne gre očitati tako Souflyju kot Sepulturi, je to pomanjkanje vztrajnosti. Zadnjih 15 let na obeh straneh izkaže mnogo izdanih albumov in nenehne svetovne turneje. Medtem ko recimo AC/DC in Metallica nov material izdajo nekje na vsak oblet Halleyjevega kometa, so glavni protagonisti tega članka pravi ljubitelji glasbil in hkrati vztrajni obrtniki, ki jim je glasba tako delo kot prosti čas. V Soulflyu nastopajo celo trije Maxovi sinovi. Kot je Max pred 20 leti povedal na tiskovni konferenci, so kot mladci za glasbila poprijeli, ker v neperspektivnih favelah ni bilo druge prihodnosti ali izbire. Danes kljub izbiri in alternativam ostajajo pri nebrzdanem, divjem izražanju skozi glasbo.
Se bo vztrajnost na dolgi rok poplačala?
Ta vztrajnost je tisto, kar kot čustvo najbolj veje in impresionira iz obeh novih del. Povsem mogoče je, da bosta Soulfly in Sepultura počasi dobila tisto žlahtnost, ki so jo pozornejši lahko opazili pri dedku rokenrola Lemmyju Kilmisterju, poosebljenju stare rokenrol lokomotive Motörhead. Ti že 30 let izdajajo tako rekoč isti album z drugo naslovnico in so temu primerno nekje med letoma 1995 in 2010 izgubili precej popularnosti. Več kot desetletje so jih pošiljali med dinozavre, a Lemmyja je to zanimalo ravno toliko kot lanska steklenica viskija. Rezultat: Vztrajnost je prinesla patino in spoštovanje tako v javnosti kot med glasbenimi kritiki. Tako Soulfly kot Sepultura sta na dobri poti k istemu statusu.

Nauk ali morala
Torej bosta novi objavi kot Master of Puppets za Metallico ali Highway to Hell za AC/DC? Ne. Ne Kairos ne Enslaved. Novi material ne bo končal v beri albumov, ki pišejo zgodovino. Bo pa eden tistih, ki ne bo ostal nedotaknjen na policah. Vrtel se bo. Oba albuma se ušes hitro primeta in znotraj ostaneta.
To je tudi odgovor na enostavno, kmečko vprašanje: "Does it rock?" Je album dober? Je.