Glasbeniki, ki so se kalili v skupinah, kot so Moveknowledgement, Srečna mladina, BHC, se po aranžmajskih strukturah kar oddaljujejo od preverjenih indieskladb. Glavni krivec za to je prav Raztresen. "Z albumom sem živel dalj časa in ga dojemam kot sklenjeno celoto," pravi glasbenik.

Širšemu občinstvu so se najprej predstavili lani s skladbo Pieces, ki je pristala na kompilaciji Val 014 - imamo dobro glasbo. Za tem so prišli nastopi na festivalih, kot sta InMusic in Flow. "Težko je govoriti o ciljih, ker nerad govorim o stvareh, ki jih v sebi pričakujem, da se zgodijo. Raje ostajam na realnih tleh, kot da bi visoko letal. Radi bi pogledali malo čez Karavanke, če bo uspelo, toda smo v položaju, da smo, kjer smo. Govor o prodoru v tujino je malce romantičen. Saj se da, in upam, da se da. Ampak to moraš vzeti z zdravo mero razuma in upoštevati naše zmožnosti," pravi še Raztresen.

Več o prvencu, ki ga bodo premierno predstavili v Kinu Šiška, 31. oktobra, kot predskupina Dan D, pa si lahko preberete spodaj.

Ime Jardier sem najprej zasledila, ko ste se še predstavljali z njim kot solistični izvajalec. Toda v kratkem času se je to spremenilo v skupino. Zakaj?
Ni posebnega razloga za to. V snemalni studio sem šel kot solist, toda pozneje se mi je pridružila skupina glasbenikov, s katero danes tvorimo Jardier. Nerad se opredeljujem glede tega, saj je bil moj edini namen, da posnamem album. Na začetku sem imel že zbrano ekipo, toda z njo nisem uresničil svojega cilja. K temu so takrat botrovali logistični zapleti. Toda vedno sem si želel igrati v skupini in z njo ustvarjati glasbo. Ko pa je bil album končan, sem nas moral prijaviti na natečaj Vala 202. Odločil sem se za psevdonim oz. za ime skupine. Prijavil sem nas kot Jardier. Skupina pa je nastala po koncu snemanja, za potrebe izvajanja v živo, saj sem že v studiu vedel, da želim glasbo najprej prenesti med ljudi. Zato tudi skladbe vsebujejo pristni bendovski zvok.

Kaj danes pomeni, da si član skupine? Da si v skupini. Kaj ti da?
Odvisno, kako se razumeš z njimi. V družbi glasbenikov, ki sestavljajo Jardier, se počutim zelo dobro, saj so vsi zelo dobri ljudje po značaju. In predvsem so odlični glasbeniki. Predstavljajo mi stabilnost, ko nastopamo v živo, saj jim popolnoma zaupam. In tudi vsak da pri zdajšnjem ustvarjanju svoj prispevek. Vsi prihajamo iz različnih okolij, imamo različna ozadja, kar je samo prednost.

Ime Jardier samo po sebi ne pomeni nič. Kakšen pomen pa mu vi pripisujete?
S pomeni se sploh ne obremenjujem. Mogoče je še najbolje, da ime ne pomeni nič, saj je tako več pozornosti usmerjeno na glasbo. Ime moraš imeti. Lahko bi nastopal kot Aleksander Raztresen, ampak ker je album posnet v angleškem jeziku in ker želimo s svojo glasbo seči še kam dlje, sem izbral temu ustrezno ime.
Album je zelo melanholičen. V katerem vašem življenjskem obdobju je nastajal? Oz. koliko skladb ste črpali iz osebnih izkušenj?
Skladbe so nastajale daljše obdobje. Imel sem vmes slabša obdobja, ko so nastajala nekatera izmed njih. Pred snemanjem sem imel nabor skladb, ki so se nabrala čez leta, potem pa sva s producentom Zedom izluščila najprimernejše. Takšne, ki tvorijo rdečo nit.

Precej se ukvarjate z eksistencialnimi vprašanji, če, recimo, izpostavimo samo skladbo Sailor. Kakšen opazovalec sveta ste?
Nimam se za neko pojavo, ki opazuje svet. V skladbe zlijem to, kako doživljam svet. Eni to zlijejo na kos papirja, drugi ne naredijo nič glede tega, jaz pa sem naredil skladbe.

Pred časom sem slišala eno zanimivo opazko glede pisanja besedil v angleščini, in sicer med pogovorom s člani mlade zasedbe StillOut, je dejal pisec besedil, da se mu zdi, kako je vse, kar napiše v slovenščini, poezija, zato se lažje izraža v angleščini. Kako pa je v vašem primeru?
Angleščina mi je bila vedno zelo blizu. Rastel sem ob poslušanju angleške glasbe. Slovenske glasbe nisem niti približno toliko poslušal kot angleške. Zelo dobro sem se počutil ob izražanju v angleškem jeziku. Pozneje sem tudi odšel na študij angleščine, toda to ni vplivalo na moje glasbeno ustvarjanje. Ne trdim, da je zaradi tega slovenščina kaj manj vredna. Ampak na slovenskih tleh je bila vedno težava, zakaj skupina ustvarja v angleščini. Ampak poglejmo Sigur Rós: oni ustvarjajo v namišljenem jeziku in nikogar od poslušalcev ne moti, da ne vedo, o čem pojejo. Pomembna je glasba, in ne jezik.
Večina je vašo glasbo na začetku opredelila kot folk, toda po poslušanju albuma se ne morem strinjati z njimi. Glasbo gradite na emocijah. Kako to intimo ustvariti v skupini?
Strinjam se s tabo, da gradimo na emocijah in da so številni to opredelili kot podvrsto folka. Temu pa je botroval predvsem prvi singel Pieces, ki je najbolj folkovska skladba na albumu, ni pa napovedovalec, kakšen je celoten album, saj se skladbe na njem zelo razlikujejo.
Drugače pa delujem tako, da morajo skladbe najprej delovati v minimalnem okolju. Če pride emocija ob igranju na akustično kitaro, lahko začneš nadgrajevati v bolj nadgrajen aranžma. Včasih pa tega skladba niti ne potrebuje.

Skladbi Tension in Final Storm še najbolj izstopata od vseh skladb na albumu. Kakšna je zgodba za njima?
Vse skladbe so bile narejene ob spremljavi akustične kitare, nato pa smo jih nagradili. O zgodbah z njima težko govorim, ker so res nastala že pred časom. Z Zedom sva si pustila prosto pot pri grajenju aranžmajev. Tension je bila že v osnovi malo trša skladba in temu primerno je nastal tudi aranžma. Final Storm pa je doživel že toliko sprememb aranžmajev vmes, da se niti ne spomnim prvotnega.

Koliko ste dovzetni pri nadaljnjem ustvarjanju za ideje drugih? Ne samo producenta, ampak tudi vaših kolegov v skupini?
Zelo pomembna stvar pri ustvarjanju je komunikacija z ljudmi, s katerimi sodeluješ. Če ima kdo idejo, ga moraš poslušati. Nikoli ne veš vsega in tudi nikoli nekdo drug ne ve vsega. Ideje se vržejo na kup. Če se ravnaš po občutku, kot sva to počela z Zedom, je vse prepreprosto.

V relativno hitrem času ste se od nastopa v mali dvorani Kina Šiške v sklopu enega izmed koncertov Indekš predstavili na festivalu InMusic in na festivalu Flow - čeprav je bil to nastop med največjim nalivom. Kako ste sami doživljali to hitro spremembo?
Nam je bilo super, ker o takšnih nastopih lahko na začetku samo sanjaš. Imeli smo malo sreče. Vse se je začelo v Šiški, ko smo bili predskupina The KVB. Na Flow smo prišli po naključju - po predlogu prijateljice, ki je poznala finske organizatorje. Na InMusic pa smo prišli po natečaju Ment in so nas izbrali. Nič se ni zgodilo načrtovano.

V prihodnost gledate bolj načrtno?
Zdaj smo imeli veliko dela z izdajo albuma in s pripravo samega koncerta, ki bo v soboto. Dogovarjamo se za koncerte, toda tega se nismo še lotili načrtno, ker preprosto nismo imeli še časa.