Kot je pojasnila, v vseh pesmih izhaja iz sebe in vsaka posebej opisuje njena čutenja ob različni fazi oziroma razvoju ljubezni. Na vprašanje, kako bi bil naslov pesmi, ki bi njena ljubezenska občutja opisovala trenutno, pa je odgovorila, da Večnost. "Trenutno že malenkost delam za naprej, pa tudi v trenutnem stanju sem zelo srečna in se mi zdi, da bo ta sreča večna, če bom znala to gojiti."

Ob ustvarjanju prvenca je sodelovala s producentom Patrikom Šimencem, ki jo je povabil k sodelovanju in album Gola sta skupaj ustvarila v samo nekaj mesecih. "Če ga ne bi bilo, bi zagotovo dlje trajalo. Če ne bi bilo njega, bi se vsega lotila sama, ker se tudi sama s tem ukvarjam, nimam pa toliko podlage in izkušenj kot on. Zdi se mi, da je v vse skladbe dal eno tako dobro noto, da jih je lepo zapakiral, zmiksal, tudi inštrumente je lepo sam dodal. Če ne bi bilo njega, bi album izšel precej pozneje, in ne vem, če bi bil tako dober," je razložila glasbenica.

Celoten pogovor lahko preberete spodaj.

Zakaj ste se uvrstili v predalček trubadurka?
V bistvu se nisem jaz, ampak sem bila v oddaji Pesem v žepu in je voditeljica Teja Klobčar rekla, da se ji zdi, da sem trubadurka, ker naslavljam ljudi, jaz pa sem potem to prevzela. Zdi se mi, da je to še nekako najboljše, kakor me lahko opišeš, ker recimo, če me ljudje vprašajo, kakšno zvrst imam, ne znam čisto točno povedati. Zato mi je super, če rečem, da sem trubadurka.

Kaj vam prvenec Gola pomeni v kariernem in kaj v osebnem smislu?
Ko sem se začela ukvarjati z glasbo – v drugem razredu sem začela s frajtonarico – sem si vedno želela, da bi naredila nekaj svojega. Ko sem potem v najstniških letih začela pisati skladbe, mi je bil to cilj, da enkrat izdam album oziroma da pridem na radio. Da nekaj naredim s to svojo glasbo. Tako da v bistvu mi je to lep začetek kariere, v kateri upam, da bo prišlo še veliko več izzivov in izdelkov. Osebno se mi pa zdi, da sem s tem albumom zaokrožila neko poglavje v svojem življenju. Vse, kar sem čutila, kar sem morala dati ven iz sebe, sem dala na ta album in končala neko poglavje, da sem zdaj pripravljena na nekaj novega. Se pravi nov album, novo poglavje svojega življenja.

Kako je prišlo do preskoka od preigravanja priredb do želje po ustvarjanju lastnih skladb?
Predvsem to, ker mi je nekatere priredbe težko delati, ker se s skladbami ne poistovetim, pri avtorskih pa dejansko vse te besede, ki jih zapojem, ki jih dam iz sebe, sem jaz in je veliko lažje ustvarjati svoje skladbe in jih potem tudi izvajati. Se mi zdi, da je bolj pristno.

Ste prvenec naslovili Gola, ker ste želeli, da poslušalci takoj vedo, da gre za osebnoizpovedni album ali je do izbire naslova prišlo popolnoma naključno?
Se mi zdi, da čisto po naključju. V bistvu sem, še preden sem napisala skladbo Gola, ki je ravno tako na albumu, vedela, da bo tako naslov plošče. Zaradi tega, ker sem se slekla, ustvarila skladbe, potem pa kakor jih bodo ljudje vzeli.

Ima komercialna popglasba za vas negativen prizvok?
V bistvu ne vem. Nikoli nisem razmišljala o tem. Vem, da moja glasba ni ravno za vsakega, da ni tista, ki se vrti po vseh radijskih postajah. Zdi se mi, da če bi šla v popglasbo, to ne bi bila več jaz, zato bom vztrajala pri svojem tudi naprej, nimam pa nikakršnih predsodkov. Vsak dela svoje.

Skladbe na vašem albumu opisujejo različne faze ljubezni. Kako bi bil naslov skladbe danes?
Uf, najverjetneje Večnost. Trenutno že malenkost delam za naprej, pa tudi v trenutnem stanju sem zelo srečna in se mi zdi, da bo ta sreča večna, če jo bom znala gojiti.

Lažje ustvarjate, če ste srečno ali nesrečno zaljubljeni?
Nesrečno. Zaradi tega, ker takrat se sam sebi malenkost smiliš in je to neko zatočišče, da se zamotiš in greš lažje skozi to stvar. Če si pa srečen, pa sploh nimaš časa, tako si "all over the place" in se imaš fino, da sploh nimaš časa, da bi se usedel in spisal tisto.

Torej morate zdaj na neki način načrtovati čas, ki ga boste preživeli ob ustvarjanju?
Ne, da načrtujem. V bistvu tako, kot se počutim. Velikokrat ustvarjam zvečer ali popoldne, ko pridem domov, grem v studio in potem kaj nastane ali ne. Nimam pa nikoli načrtovano.

Vas je kdaj doletel očitek v povezavi s tem, da ste ženska, ki poje o ljubezni?
Nihče mi ni še nič takšnega rekel. Smo pa ženske še vedno tako čuteče, nežne, v glavi imamo hkrati toliko več stvari kot moški, da smo zmožne pisati tudi o čustvih. Moški so malenkost distancirani in zaprti. Oni bolj osvajajo, ženske smo pa bolj čutne.

Ste se kdaj že preizkusili tudi v družbenokritični glasbi oziroma vam je to cilj v prihodnosti?
Ne. Tudi ko začnem skladbo ustvarjati, ne začnem z namenom, da bo takšna oziroma takšna. Na koncu nastane celota, ko jo nekaj dni poslušam, potem šele dobim tisto, o čem sploh govori. Tako da o tem nikoli nisem razmišljala, bomo pa videli, kam me bo pot odnesla.

Vam več pomenijo besedila ali glasbena podlaga?
V bistvu bolj glasbena podlaga. Zaradi tega, ker se že toliko časa ukvarjam z glasbo in samo en pravi akord slišim, da mi "čisto zadogaja". Besedila so pač zraven. Same sebe nikoli nisem imela za neko noro dobro tekstopistko, ker so mi besedila vedno delala največje težave. Potem pa zdaj, ko sem malenkost odrasla, sem sama sebi rekla, da se ne bom več ozirala na to, kakšna besedila dajem, ampak bom pisala tisto, kar čutim. Trenutno se mi zdi, da je to uspelo, bomo pa videli, kako bo naprej.

Kaj pa je po vašem mnenju bližje poslušalcem?
Jaz mislim, da oboje. Čeprav sem večinoma dobila takšne odzive, da so bili vsi navdušeni nad besedili, kar je bil zame čisti šok, ker saj ne, da se nisem potrudila, ampak veliko večji poudarek sem dala na glasbo in melodijo. Lepo je slišati, da se ljudje potem poistovetijo z besedilom.

Kako je prišlo do sodelovanja s Patrikom Šimencem? Kakšen bi bil album, če ne bi bilo zraven tudi njega?
S Patrikom se na videz poznava že od srednje šole, ampak se takrat še nisva družila. Potem pa me je septembra lani poiskal, ker je doštudiral avdioinženiring v Berlinu in je iskal kakšen nov projekt. Sprejela sem povabilo, da sva se dobila in sva se takoj zelo dobro razumela, potem pa sva v nekaj mesecih pripravila celoten album. Če ga ne bi bilo, bi zagotovo dlje trajalo. Če ne bi bilo njega, se bi vsega lotila sama, ker se tudi sama s tem ukvarjam, nimam pa toliko podlage in izkušenj kot on. Zdi se mi, da je v vse skladbe dal eno tako dobro noto, da jih je lepo zapakiral, zmiksal, tudi inštrumente je lepo sam dodal. Če ne bi bilo njega, bi album izšel precej kasneje in ne vem, če bi bil tako dober.

Je v današnjem času težko zaupati ljudem v glasbeni industriji?
Jaz mislim, da ja, ker kamor koli prideš, te lahko zelo hvalijo, v bistvu pa imajo v glavi samo to, da bodo imeli iz tebe dobiček. Tako da je kar težko zaupati in jaz v bistvu zaupam samo Patriku, ker sva res prijatelja in on tudi ureja vse stvari. Se mi zdi, da sva dobra ekipa.

Bi lahko izpostavili še kakšno posebej negativno izkušnjo?
Nisem imela nobene negativne izkušnje, dejansko res ne.

Kakšno je vaše stališče do predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah?
Preveč je te vsakdanje glasbe, ker v bistvu se praktično vsak lahko danes ukvarja z glasbo, ki zna malenkost peti in si najde nekoga, ki mu naredi glasbo, malo kdo pa je glasbenik. In se mi zdi, da se občutno premalo ceni te glasbenike, ki so v celoti dali sebe v svojo glasbo v nasprotju s tistimi, ki so samo ene lutke in odpirajo usta. Tako da jaz sem močna privrženka Severe Gjurin, Pliša, Patetica, zdi se mi, da je premalo tega in potem tudi veliko ljudi bi takšno glasbo delalo, ampak preprosto ni prostora na slovenski sceni, ker je toliko komercialne glasbe, na žalost.

Potem ste mnenja, da gre razvoj slovenske glasbe predvsem v komercialno smer?
Ta komercialna glasba je preprosta, če ne drugega, gre v uho, ker so ves čas več ali manj trije enaki akordi in ljudem je to preprosteje poslušati, ker se jim ne da razmišljati. Enkrat sem recimo dobila komentar na svojo skladbo Kadilka, ker oseba ni razumela besedila "kadim samo ponoči, da me ne vidijo, kako mi škodi, kako mi godi". Ljudem se ne da poglobiti v neko besedilo in potem je avtomatsko to zanič glasba in zanič pesem. In to je meni škoda. Samo ljudje so preveč leni in potem raje poslušajo komercialo.

Če ne bi obstajala čisto nobena ovira, kaj bi bila tvoja največja želja v povezavi z glasbo?
Moja največja želja bi bila imeti en resnično hud studio, ves čas delati glasbo, kupila bi ogromno inštrumentov. Vse inštrumente se bi rada naučila igrati, če bi imela dostop do tega in samo ustvarjala bi.

Kateri glasbeniki so imeli največji vpliv na razvoj tvojega zvoka?
Severa Gjurin, zagotovo. Adele imam rada, Jain je ena takšna francoska kantavtorica, ki jo tudi rada poslušam, Pliš seveda.

Kakšni so pa realni načrti za prihodnost?
Verjetno bom zdaj začela koncertirati. Še pred albumom sem imela kar veliko koncertov, ampak sem imela večinoma priredbe, zdaj bi pa rada predstavila svojo glasbo še v izvedbah v živo, tako da se bom najverjetneje zdaj vrgla v koncertiranje, potem pa se bom konec jeseni ponovno zaprla v studio in prihodnje leto v tem času morda tudi že izdala drugi album. O turneji še nisem razmišljala, jaz bi samo rada čim več nastopala.

Se boljše počutite na odru ali v studiu?
Jaz imam zelo rada koncerte, ker že od nekdaj nastopam, tudi v raznih muzikalih sem nastopala in se na odru zelo dobro počutim. Zdi se mi, da šele na odru lahko svojo glasbo spraviš neposredno do človeka. Ko prideš na koncert, si tam zato, da prisluhneš tej glasbi, in to človeka čisto prevzame. Če jim daš pa za poslušanje CD, ne bodo 100-odstotno zraven z mislimi. Rada imam intimna prizorišča za koncerte, nimam rada stadionov, da je milijon ljudi in človeka sploh ne vidiš, ampak res imam rada takšne intimne koncerte.