Mirko Vorkapić je z novim albumom spisal novo poglavje družbeno angažiranega hiphopa. "Ves čas nekaj počnem za mesto in ne bi kritiziral, če ne bi lahko rekel, kaj sem naredil zanj," pravi raper, tajski boksar, radijski voditelj in novinar.

Na albumu je zbral trinajst skladb, ki jih je podkrepil z zdaj že značilnim pripovednim opisovanjem dogajanja okoli sebe in s prepoznavnimi vzorci, ki so kot glasbena podlaga njegovemu ubesedovanju sveta.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Mirko, tematika albuma Mesto je mrtvo se vrti okoli ulic. Ste glasnik ulic ali glas teh ulic?
Prej sem glas teh ulic kot glasnik ulic. Ne morem govoriti v imenu vseh.

Vaše ul'ce so postavljene v točno določeno okolje – Novo mesto. Ko poslušalec posluša vaše skladbe, se zdi, kot da so z vami v zgodbi, ki jo podajate skozi besedilo. Je to posledica dobrega opazovanja z udeležbo ali plod domišljije?
Hotel sem doseči, da se lahko poslušalec vživi v besedila. Sama plošča govori o Novem mestu – saj sem se tam udeleževal dogodkov z opazovanjem. Hkrati pa govori o vseh mestih, ki niso Ljubljana, čeprav se tudi prestolnica srečuje s podobnimi težavami, kot se druga slovenska mesta.

Kako pa v zgodbi pristanejo vampirji in Janez Trdina? V skladbi Bajke in povesti o pijancih se vživite v njegov lik …
To je del mitologije (smeh). Trdina pa zato, ker je nekaj časa živel v Novem mestu in okolici. Pisal je o prebivalcih teh krajev in jih že takrat ni imel rad (smeh). Precej jih je kritiziral, zato je zame zanimiv lik – sploh, ko sem pozneje bral njegove zapiske - in vpeljal sem ga v zgodbo Mesto je mrtvo.

Z albumom Mesto je mrtvo opozarjate ali kritizirate?
Oboje hkrati in spodbujam. Sporočilo plošče ni skrajno fatalistično. Ni moje sporočilo: "Mesto je mrtvo in mrtvo bo ostalo, zdaj je konec vsega in adijo." Provociram pridne glave, pridne roke, ki bi lahko nekaj naredile in morda malo spijo. Hočem, da mi rečejo: "Glej, Mirko, ni res. Mesto ni mrtvo. Glej, kaj smo naredili oz. kaj delamo." Ja, mesto umira, je mrtvo. Ampak še vedno je neko življenje v njem. Vsi vitalni organi niso odpovedali. Mogoče je odpovedalo srce, glava pa dela (smeh).

Menite, da bi bilo drugače, če bi na spremembe opozarjali s pozitivnimi sporočili?
Zdaj je vprašanje, kaj sploh je pozitivno sporočilo. Kaj bi lahko označili za pozitivno? Mogoče mislite, da bi lahko prek bolj zabavnih konceptov "spustil" kritiko. Saj sem jo – v skladbah Cigo, Na drugi strani mesta in Zastonj golaž. Na drugi strani, če bomo imeli pozitivni pristop in bomo govorili, da je vse v redu, je to tako, kot da hliniš prijateljstvo. Če nekaj ni v redu, poveš. Sploh prijatelju. Poveš: "Novo mesto je moje mesto. Mesto, v katerem sem odrasel in ga imam rad. Ne glede na to, ali se bom kdaj iz njega dokončno izselil. In ravno zato, ker ga imam rad, me skrbi zanj, to počnem." Podobno je, če kakšen prijatelj naredi kaj narobe, mu bom povedal, da ni ravnal prav.

Je zdaj kaj drugače, ko preživljate malo manj časa v Novem mestu, saj študirate v Ljubljani?
Enako je (smeh). Ni razlik. Dva meseca sem malo več v Ljubljani, tako da težko rečem. Mogoče bo trajalo še malo dlje, da podam objektivno oceno (smeh).

Kaj sami počnete, da presekate to, na kar opozarjate? Koliko sami prispevate k boljšemu jutri?
Poskušam se aktivno udeleževati akcij, ki jih izvajajo fantje v Sokolskem domu. Sem tudi član tega kolektiva. Tu se ukvarjamo z dobrodelnimi akcijami, prirejanjem koncertov … Predvsem pa sem s svojim športnim udejstvovanjem ponesel ime mesta v številne države po svetu: od Koreje, Tajske, Rusije, Irana, Litve, Francije, Španije … Vedno povem, da prihajam iz Novega mesta. Ves čas nekaj počnem za mesto in ne bi kritiziral, če ne bi lahko rekel, kaj sem naredil zanj.

Kaj vas žene v boje v ringu? Potrebujete adrenalin?
Je sestavni del mene. Mislim, da je že zapisano v genih, saj je že dedek rad gledal boks, potem je oče tekmoval in zdaj je trener. Ko sem bil star nekaj mesecev, sem že imel rokavice na rokah. Brez tega ne gre. Trenirati sem začel pri petih letih in tako se je nadaljevalo.

Kako pa je prišel hiphop v zgodbo?
Ko sem ga spoznal leta 1993 oz. 1994, s pojavom Ali Ena. Poslušali smo ameriške raperje. Spomnim se Snop Doggy Dogga. Dog Eat Dog … Ampak še vedno je bil to jezik, ki ga takrat nismo najbolj razumeli. Poznali smo nekaj besed. Ali En pa je bil prvi model, ki smo ga razumeli, kaj rapa. Pred blokom smo nekoč priredili eno izmed njegovih skladb in smo jo potem ves čas rapali. Takrat je bil rap na vrhu popularnosti, kar je trajalo približno tri leta. Potem pa je to za nekaj časa zamrlo. Rapanje sem nadaljeval v srednji šoli, saj sem imel sošolca, ki je veliko poslušal rap. On mi je predstavil Mathod Mana, Redmana, DMX-a, Tupaca … Začetno sceno (smeh). In od tam se je nadaljevalo.

V skladbi Moj manifest se dotaknete teme govorice rapa, ki jo primerjate s testamentom resnice. Kje se je po vašem mnenju izgubil hiphop?
Težko rečem, da se je izgubil. Mogoče se je spremenilo dojemanje mainstream hiphopa. Težko rečem, kdaj se je to zgodilo. Veliko ljudi ima različen odgovor na to: nekateri pravijo, da se je to zgodilo z dvojnima albumoma Biggieja in Tupaca. Te njune skladbe so za klube in za "banganje". Potem je prišel še Puff Daddy s svetlečimi oblačili in na koncu stoletja nisi več videl v videospotih klasičnega uličnega sloga oblačenja. Je pa res, da se v "undergroundu" dogaja preporod hiphopa v ZDA. To opažam predvsem zadnja leta, ko poslušam bolj sodobne stvari. Priznam, da sem bil nekaj časa zelo ujet v starošolskem hiphopu. Prihajajo dobre skladbe in albumi različnih izvajalcev.

Ampak v "mainstreamu" je druga zgodba, je stvar industrije. Kaj industrija oz. oblast, elita naredijo? Vzamejo subkulturo oz. njihovo sporočilo, ki je kritično do oblasti, in ga sprejmejo, potem mu odvzamejo ogenj in ga dajo na trg. To naredi industrija z vsemi mogočimi stvarmi. Saj smo videli, kako je ameriško veleposlaništvo v Sloveniji uporabilo glasbo zasedbe R.E.M., ki velja za precej kritično skupino, v svojem projektu, ki je bil predstavljen na Kongresnem trgu. To dela glasbena industrija, ampak hiphop obstaja tudi zunaj njenih okvirjev. Edina razlika je, da se te skladbe ne vrtijo okoli na MTV-ju.

Kakšen je vaš pogled na hiphop sceno pri nas?
Mogoče tej sceni manjka nekdo zelo prodoren. Manjka "Ali En efekt" oz. "Klemen Klemen efekt". N'toko je zelo prodoren in aktiven na sto področjih, toda to ni dovolj. Manjka nekaj svežega, novega, ki bo premaknilo zadeve na višjo raven. Zdaj je tako, kot da bi vladalo mrtvilo.

Ko ste že ravno omenili N'toka. V vaših besedilih lahko slišimo besedne skovanke, ki so postale že kar "ponarodeli" deli slovenskega rapa. Od "zig zig" od "plešem z volkovi". Kako to, da jih vpletate? So tako te fraze vkovane v podzavest?
Gre za proces, ki se dogaja v možganih. Pravim mu proces Ulysses. Tako delujejo moje misli in tako sem se spoznal. Dobivam asociacije – ves čas. In potem jih udejanjim (smeh).

Precej izrabljena beseda v zadnjem času je bila zombiji. Tudi vi niste šli mimo njih. Nekateri so se vstajništva v besedilih lotili z namenom samopromocije. Kako je bilo v vašem primeru z albumom Mesto je mrtvo?
Plošča je nastajala skoraj tri leta. Nekatera besedila so nastala prav v tistem obdobju, ko so potekale vstaje. Z vstajami, ki so se zgodile, imam osebno izkušnjo. V tistem času sem bil v odboru VLV-ja. Spremljal sem zadeve od začetka. Videl sem, kaj se dogaja in kaj je bilo narobe, kje so se naredile napake. Še vedno sem zelo jezen, ko pogledam nazaj, ker je šlo v končni fazi vse tako narobe. Ne vidim razloga, da bi si s takšno – na koncu zelo neuspešno - zgodbo poskušal dvigniti priljubljenost (smeh). Tudi zaslug ne morem prevzeti, lahko le priznam del krivde. Osebno odgovornost, ki leži v tem, da nisem naredil dovolj, da bi se lahko odvila prava vstaja in ne kulturniški žvižgaški pohod.

Cankar je rekel: "Za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni." Zdi se, da se slovenski narod še danes najde v teh besedah. Bo prišla kdaj tista točka, ko se bo narod uprl in ne bo več hlapčevski?
Ta Cankarjeva teza je zelo zanimiva. Velikokrat sem se vprašal, ali je on ocenil oz. "prebral" narod (Slovence) ali je ta teza zaznamovala Slovence vnaprej. Verjamem, da Slovenci enkrat ne bodo več hlapci. Vprašanje je, kako to doseči. Ali nehamo uporabljati, kar je dejal Cankar, ki je zame zelo zanimiv avtor in ga rad berem, ali pa se mora nekaj spremeniti. Kolikor poznam ta narod, in to se je videlo tudi na začetku vstaj - ta narod je bil v navalu jeze sposoben spremeniti marsikaj. Samo narod. Ko pa so se začeli vmešavati mnenjski voditelji in so veliki mediji začeli govoriti, kako naj protestira, in začeli vabiti mnenjske voditelje v pogovorne oddaje in narodu govoriti, kako naj se uniformira, smo spet postali hlapci. Narod ima žilico za borbo, je pa tudi hitro poslušen. Tu nastane težava. Ni res, da Slovenci nimajo jajc, samo hitro začnejo poslušati avtoriteto.

Je še v besedi moč?
Je, ampak beseda brez dejanja ni nič.

Kaj menite, da ste spremenili s tem albumom? Ali - če si izposodim in preoblikujem metaforo Daneta Zajca - gre le za vpitje dečka v puščavi?
Spremembe so. Mogoče sem dal glas nekaterim ljudem, ki so bili tiho, in si zdaj upajo, da je s tem mestom in življenjem v tem obdobju nekaj narobe. Nekaj čutim, da je ta plošča spremila. V končni fazi bomo videli, koliko časa bo trajal ta efekt. Ampak, če je zaigrala na prave note, bo živela še naprej, ne da jo ljudje še kdaj koli prej poslušajo. Začutil sem, da je nekaterim nekaj dala, mogoče koga tudi sprovocirala. In to sem želel doseči. Zanimiv primer je bila skladba Cigo, ki je bil prvi singel z albuma.

Kakšen "šokefekt" je imel Cigo?
V Novem mestu je bila težava, ker so lokalni mediji – in delam za lokalni medij – zelo potencirali nestrpnost. Poročanje o določenih zadevah je bilo zgrešeno. Kar pomeni, če je pripadnik neke etnične manjšine, recimo Rom, oropal banko - karikiram - je v medijih pisalo: "Rom oropal banko." Če bi banko oropal Janez Novak ali Stojan Jovanović, bi pisalo: "56-letni moški." Ne bi pisalo, da je Slovenec oropal banko. Tu se začne sovraštvo.

Ampak vaš Cigo ni Rom. V skladbi ne govorite o Romih.
Tako je. Zaradi takšnega poročanja, ki se mu izogibam na vsak način in ne poročam o teh zadevah, ker se mi zdi neumno in zunaj vsakega konteksta, saj samo podpihuje sovraštvo, sem sklenil narediti takšno skladbo. Namreč edine teme, ki so se komentirale na naši spletni strani, so bile te in črna kronika, kar je grozno. To je "mrhonovinarstvo". Vprašal sem se, kako lahko kot neka kvazi družba obsojamo nekoga, da si zasluži kolektivno sodbo, ker je ukradel žleb. In posplošujemo na vse člane njihove skupine. Na drugi strani pa imamo prave "cigane", ki kradejo milijarde in imajo račune v tujini ter odlivajo denar iz države. Obrnil sem stereotipe in v skladbi povedal: "Cigo je prepričal Slovence, da ne obstaja."

Če si del povprečja, je to rešitev ali del težave? Kaj je povprečje?
Če bi se vsi zavedali enakopravnosti in eligitarnosti, v kateri bi znali ceniti svoj individuum, potem povprečje ni potrebno. Če pa nastane povprečje iz posameznikov, ki so kopije drug drugega, potem pa je povprečje problem. In iz tega treba izstopiti, saj gre za nezrelo povprečje.

Ste vi tisti, ki živite za utrinek tega, kar nam ni dano, kot rapate v skladbi Na drugi strani?
Verjetno sem (smeh).

Pijete cviček?
Ne!

Zakaj toliko cvička v besedilih?
Ker Novomeščani pijejo cviček v potokih. In če užališ cviček, užališ vse, kar je najbolj smešno. To je retardacija na najvišji ravni. S tem vinom ni nič narobe, ima svoje zdravilne učinke. Narobe je to, ker ga popijejo preveč v zidanicah zvečer ali konec tedna. Na svojem blogu sem opisal ta začaran krog: moški dela v fabriki, kjer ga osem ur dr*** v glavo, ampak je ves čas tiho, znižujejo mu plačo, pride domov, žena je tečna, otroci nevzgojeni, gre v zidanico, se ga napije s prijatelji, vsi postanejo pogumni, glasni, pride domov, pretepe ženo, naslednje jutro se zbudi in gre v službo. To je ta "podgurski" krog. "Cvičkatimatrna!"

Alkohol paralizira?
Itak.