Slovaška violinistka in skladateljica Petra Onderuf, ki deluje tudi v Sloveniji, je letos izdala svoj prvi samostojni album. Tega je posnela z Darkom Kukovičem in ga izdala pod imenom Petra Onderuf Quartet – na plošči so se ji namreč pridružili pianist Rok Zalokar, Luka Dobnikar na kontrabasu in Aleš Zorec na bobnih, ki tvorijo osrednje jedro zasedbe. Za dodatno zvočno raznolikost sta poskrbela tudi gostujoča umetnika Jure Pukl (saksofon) in Gašper Selko (trobenta).

"Pri skladanju in igranju s temi glasbeniki, s katerimi smo odkrivali nove dimenzije in doživljali nove stvari, sem se preprosto zabavala," je za MMC dejala glasbenica. Prvenec Onderuf je pestra mešanica klasičnih, džez in etno elementov, ritem in vzdušje pa se ves čas spreminjata. "Veliko ljudi mi je dejalo, da je album nenavadno dolg za te čase, a vse kompozicije so se pač tako razvile, nisem se želela omejevati z razmišljanjem o tem, da bi bilo bolje, če bi bilo nekaj krajše," je še delila umetnica, ki meni, da mora glasba dihati in zveneti živa – če preveč razmišljaš, ta ne pride do izraza.

Naslov plošče, ki jo je kvartet že pridno predstavljal s koncerti po Sloveniji, nastopi pa ga bodo med drugim zanesli tudi v tujino, se po eni strani nanaša na prisotnost neparnih ritmov v pesmih, po drugi je material nastal v "čudnih časih" (odd v angleščini lahko pomeni neparno, pa tudi nenavadno, op. a.). Pomembno vlogo pri snemanju debitantskega albuma je igrala želja, da se ohrani občutek interakcije, kot da se glasba izvaja v živo pred občinstvom.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Doštudirali ste džez violino in kompozicijo ter pedagogiko v Celovcu, udeležili ste se številnih delavnic tudi svetovne, etno glasbe. Veliko ste tudi potovali in nastopali na festivalih po Evropi, Aziji, Južni Ameriki ... Kaj vas je več naučilo – šola v klopeh ali šola življenja?
Mislim, da kombinacija vsega. Všeč mi je bila šola življenja, največ ti da to, da greš naokrog, potuješ, igraš z drugimi in znanje, ki se ga naučiš v šoli, tudi uporabljaš. Malo ga sicer tudi pozabiš, moraš nekako pozabiti – ko se učiš nekaj formalnega, imaš v glavi čisto preveč stvari, kaj in kako želiš igrati, zato te pri svobodni rabi znanja naučeno lahko "blokira". Če preveč razmišljaš, glasba ne pride do izraza, ne igraš iz srca in duše, kar pa je zelo pomembno, saj prav to daje drugačen prizven odigranemu. Zato pa se moraš, ko se dejansko vrneš v šolo, spet izobraziti, da igraš še boljše. Z vsem "zidaš" svoje igranje.

Dejali ste, da si mora violinist izboriti svoje mesto. Na kakšen način?
Mislila sem predvsem na zvočno sliko – če jo primerjaš s trobento, je njen zvok bolj ozek, nežen in mil. Ostali morajo igrati tako, da pride dejansko do izraza, ji dati dovolj prostora. Obenem velja, da violina v džezu ni tako pogosta, in ker ni tipično glasbilo, si takoj malce drugačen od drugih. Odnos je odvisen sicer na kateri ustanovi se izobražuješ – ponekod obstaja nekakšna hierarhija glasbil in se na violino gleda malce zviška, drugod tega ni in se počutiš popolno sprejetega. Še ena dodatna stvar pa je sicer tudi to, če si ženska v džez glasbi – v preteklosti sem se že srečala z ljudmi, predvsem pripadniki starejše generacije, ki so imeli takšne in drugačne pripombe. Dandanes tega skoraj ni več. To, da se bojuješ proti temu, da se postaviš zase, pa pride z izkušnjami, je proces.

Imam to srečo, da si tako na službenem kot osebnem področju izbiram ljudi, ki mi ustrezajo, me podpirajo in spoštujejo. V takem okolju potem dejansko lahko prideš do izraza in se izražaš brez zadržkov.

Sami sicer tudi poučujete ter sodelujete pri različnih projektih, kot so Trio A Cuerdas, Wild Strings Trio, trio z bobnarjem Guillaumejem Malempréjem in klarinetistem Oscarjem Antolíjem, vaša skladba je bila izvedena na koncertu HRT Big Banda v Zagrebu … Kaj vam daje sodelovanje pri tako veliko različnih projektih?
Projekti vedno pridejo in grejo. Glasbeniki obožujemo ta izziv, da se naučimo nečesa novega. Vsak projekt ti da možnost, da odkriješ nove dimenzije ustvarjalnosti – z vsakim človekom imaš nov odnos, novo komunikacijo, igraš novo glasbo. Je, kot da širiš svoj krog prijateljev, krasno je.

Pod imenom Petra Onderuf Quartet ste nedavno v svet poslali prvi samostojni album. Ta je nastajal skoraj devet let, šele zdaj naj bi našli "prave glasbenike, pravi čas in pravo moč" za to. Kako je, ko glasbeni material zori toliko časa in ga končno pošlješ v svet?
Ta material je toliko časa nastajal tudi zato, ker je bila vmes korona. Že takrat, ko sem živela v Avstriji in tam spoznala neki bend, sem sicer to želela posneti. A po tem, ko sem se vrnila v Slovenijo na Kavč festival, sem na njem srečala te glasbenike, s katerimi smo "zadžemali" in bobnar me je vprašal, kdaj bo igral pri mojem projektu. Takrat sem pomislila, da je to dobra ideja. Ko srečaš tako krasne glasbenike, s katerimi se ti odprejo nove možnosti, veš, da je to to. Ko material toliko časa nastaja, se sicer od njega nekako oddaljiš, ne jemlješ ga več tako čustveno. Nanj nisi več toliko navezan in manj se obremenjuješ s tem, ali bo dobro ali ne. Pesmi so že zaživele po svoje.

Kako je bilo odkrivati pot svojega ustvarjanja?
Vse se je dogajalo postopoma. V preteklosti se nisem počutila kot džez skladateljica, nikoli nisem skladala. Ko pa sem zaključila študij džez violine, sem morala za diplomo opraviti koncert. Odločila sem se, da bom poskusila napisati svojo skladbo, čeprav nisem vedela, kaj sem delala. Navdihnilo me je zlomljeno srce, tako je nastala pesem Eleven, ki je tudi na albumu. Kolegi so jo potem odigrali in presenečena sem bila, kako jim je bila všeč. Nato sem bolj začela delati s profesorjem za kompozicijo, skladanje me je začelo zelo zanimati, zato sem se odločila, da bom še štiri leta študirala to. V tem času sem napisala večino stvari na albumu. Kompozicija zame nikoli ni postala to, kar sem prej omenila – da se učiš in postaneš obremenjen z naučenim. Zame je bila vedno kot neka igra, preprosto me je zabavalo to, da sem se igrala s tem, katero noto postaviti kam, kaj mi ustreza in kaj ne. Včasih ne pišem samo tako, da imam baslinijo in na to napišem melodijo, ampak pišem tudi tako, da nekaj zapojem ob klavirju. Napisano ne deluje vedno tudi za violino. Takrat nisem najbolj srečna (smeh).

Kako ste pravzaprav album, ki je bil posnet v studiu 22 RTV, snemali?
Aprila smo v dveh dneh posneli vseh devet pesmi. Ker nam je ostalo še nekaj časa, smo še malo improvizirali in posneli še dodatne skladbe. Snemanje je bilo super. Vsi smo nekako bili v eni sobi, a smo imeli med sabo nekakšne pregrade in tako še vedno imeli osebni prostor. Še vedno smo imeli občutek, da smo v enem prostoru in igramo skupaj. Pri džezu je pomembno, da med sabo komuniciraš. Nismo želeli, da je vse samo mehansko odigrano, kot je bilo dogovorjeno – glasba mora dihati, zveneti živa.

Želeli ste torej, da se tudi v tej pesmi ohrani občutek interakcije, kot da se skladba izvaja v živo pred občinstvom. Velik del vaše glasbe je tudi improvizacija. Ali ta predstavlja predvsem svobodo ali je glede nje prisotno tudi nekaj negotovosti in strahu?
Ko se še učiš, je včasih prisoten strah, a vedno več igraš, bolj to eksperimentiranje postane užitek. Prek improvizacije, kjer je pomembna komunikacija, spoznaš tudi glasbenike in s kom lahko sodeluješ. Džez improvizacija je dokaj intelektualna, v njej je veliko znanja. Ko se še sprostiš, pustiš, da te ena nota pripelje do druge, ena fraza navdihne, v katero smer greš potem. Seveda obstaja nekakšen okvir, v katerem moraš vse izvesti, nekako moraš tudi misliti vnaprej, da veš, kam na koncu vse skupaj pripelješ. Na koncertih vemo, kje v aranžmajih je prostor za improvizacijo, včasih pa se vseeno zgodi, da je vse popolnoma odprto in se bend med samo posluša, cela struktura pesmi pa se spremeni in zgodijo se popolnoma nove stvari.

Kako ste prišli do tega, da prav naslov The Odd Time of the Day zaobjema vseh 11 pesmi?
Naslov je malce besedna igra – nanaša se tudi na to, da je veliko pesmi na albumu napisanih v neparnih ritmih (neparno v angleščini je odd, op. a.), ki jih sicer ne igram pogosto. Veliko pesmi je bilo napisanih tudi v nekih čustvenih situacijah, eksistencialni krizi – pač čudnih časih (odd v angleščini pomeni tudi čudno, nenavadno, op. a.). Naslov se nanaša tudi na to, da pogosto ustvarjam ob nenavadnem času; zvečer.

Album je pestra mešanica klasičnih, džez in etno elementov, ritem in vzdušje se ves čas spreminjata, gre za popotovanje skozi čas, prostor in čustva. Prva pesem, ki ste jo napisali za ta projekt, je bila Eleven, ki je pravzaprav prva, ki ste jo napisali zase. Je glasba oblika terapije?
Glasba kot medij je "čisto nora". S pretokom čustev skozi glasbo ne ravno, da se čistiš, ampak malce razporediš svoje misli, predelaš, kaj se ti je zgodilo. Zanimivo je, da je zate lahko terapija, ko to opišeš, igraš in tudi, ko to poslušaš.

Moč glasbe je neverjetna. Zanimivo mi je namreč, da sem eno izmed pesmi začela pisati, ko sem bila zaradi nekega fanta malce žalostna in jezna. Na njo sem pozabila, po nekaj letih sem jo našla na računalniku in jo želela dokončati. Ko sem spet začela pisati, sem kar naenkrat postala jezna, nisem pa razumela, zakaj. Čez nekaj dni sem ponovno poskusila in zgodilo se je isto. Ugotovila sem, da se tako počutim zaradi pesmi, zato sem se odločila, da je ne bom spisala do konca, ker bo najverjetneje imela enak vpliv na poslušalce, česar si pa ne želim.

Med skladbami, pri katerih se ne obremenjujete z minutažo in so dolge tudi več kot sedem minut, je Opening dolga le 40 sekund. Kako ste se odločili za ta "vmesni člen”?
Ta skladba je pravzaprav uvod v pesem Resemblance, lahko bi bila pravzaprav združena v eno. Da sem ju malce razdelila, je bilo bolj praktično – lepo je imeti tudi nekaj kratkega. Veliko ljudi mi je dejalo, da je album nenavadno dolg za te čase, a vse kompozicije so se pač tako razvile, nisem se želela omejevati z razmišljanjem o tem, da bi bilo bolje, če bi nekaj bilo krajše. Album res da tisti občutek, ki smo ga imeli mi v studiu – sproščenost in da je glasba odigrana kot v živo.

Za izid albuma ste sicer vzpostavili tudi t. i. crowdfunding. Kako je prišlo do te ideje?
Če nisi ravno popzvezda, potem moraš stvari financirati z različnimi projekti in to je tudi eden izmed načinov. Že z Wild Strings Triom smo se za to odločili, ko smo izdali album leta 2019. Tako si pokriješ stroške, obenem pa še bolj dosežeš poslušalce, ki niso v Sloveniji. To mi je prav prišlo glede na to, da sem izdajo albuma, ki je kar velik finančni zalogaj, tokrat financirala sama. Uporaba Kickstarterja se je dobro obnesla – videla sem veliko podpore. Čeprav sem na neki točki dvomila, da mi bo uspelo doseči zadani znesek, sem ga na koncu celo prekoračila.

Prvenec bi prvotno moral iziti že novembra, a se je datum zamaknil na januar. Zakaj?
Malce se je zavleklo pri miksu in masteringu, tako pa mi albuma ni uspelo dokončati pravočasno, da bi pred njegovim izidom in koncertom na Ljubljanskem gradu ustvarila še kampanjo na Kickstarterju in izpeljala promocijo – morala sem se tudi naučiti, kako se te lotiti na družbenih omrežjih. Odločila sem se, da je bolje, da se vsega lotim, kot se zagre, in si za to vzamem čas ter vse, vključno z dizajnom, v miru dokončam.

Člane ekipe ste posamično predstavljali tudi na družbenih omrežjih. Kako pomembna so družbena omrežja po vašem mnenju?
V glasbi ogromno, ker je to neki medij, ki je dosegljiv za vse in prek katerega se lahko z občinstvom povežeš na poseben način. Meni pa je lepo deliti neko veselje do glasbe in tega, kar naredim, v današnjem svetu pa ljudem veliko pomeni, ko ti nekaj lahko osebno napišejo. Zdi se mi, da so mi družbena omrežja zelo pomagala pri Kickstarterju in promociji za koncerte, vloženo delo se je obrestovalo. So pa dobre in slabe strani družbenih omrežij – vzamejo veliko časa in energije, mimogrede na njih preživiš večji del dneva, opažam, da kdaj tudi manj vadim zaradi tega, ker se toliko ukvarjam s promocijo. Pomembno je ohranjati ravnovesje med življenjem in delom.

Naslovnico ste s fotografom Franom Villalbo posneli na Kanarskih otokih, odražala naj bi sam naslov albuma. Kako je potekalo to sodelovanje?
Frana sem našla na Instagramu, ko sem bila tri mesece na otoku La Gomera na glasbeni rezidenci, kjer sva s prijateljico glasbenico ustvarjali, vadili in hodili v hribe. Všeč mi je bil njegov umetniški slog, krasne fotografije dela, zato sem mu pisala prošnjo, da bi imela fotografiranje. Dobila sva se že zjutraj, sčasoma, ko sva se bolje spoznala, sva se tudi sprostila. Ker sem že vedela, kako bo naslov albumu, sva iskala nekakšne nenavadne stvari – otok je sicer zelo zelen, obstaja pa tudi del, kjer je skalovje z rdečo prstjo, ki je videti kot puščava. On je tudi dal idejo, da na to goro, kamor smo sicer morali nekaj časa hoditi, prinesemo bel stol. Kako je uspela ta nora naslovnica, sploh ne vem – sledila sem njegovim predlogom, zelo dobro me je vodil, kar mi je bilo všeč, ker se nisem vajena veliko fotografirati. Fotografiranje je bilo lepo, z veseljem bi ga ponovila.

Imeli ste tudi predstavitvene koncerte albuma. Kako pomembno je tega tudi v živo predstaviti, da skladbe še dodatno zaživijo in jih pospremi neka izmenjava energije z občinstvom? Kako je, ko vidite, da se z glasbo dotaknete ljudi?
Za vsakega glasbenika je to pomembno. Obožujem igrati v živo za občinstvo – izmenjava teh energij, idej in žive glasbe je res nekaj posebnega. Upam, da bomo zdaj čim več igrali. Pesmi so kot nekakšni moji otroci, ki sem jih izpustila in gledam, kako rastejo. Ničesar nisem pričakovala, nisem se ukvarjala s tem, da mora nekaj biti všeč drugim – pri skladanju in igranju s temi glasbeniki, s katerimi smo odkrivali nove dimenzije in doživljali nove stvari, sem se preprosto zabavala. Tako se me je še bolj dotaknilo, da je nekomu všeč nekaj, pri ustvarjanju česar sem uživala. Neverjetno mi je.

Ste kdaj razmišljali, da bi glasbi dodali še "podnapise" – da bi peli?
Nisem pevka. Zame je vokal, ki ga sicer obožujem, kot neki drugi inštrument, ki pa ga moraš vaditi, zato da res lepo zveni – jaz pa ga nikoli nisem vadila. Če bi na svojih pesmih želela imeti vokal, bi nekoga poklicala, da bi pel.

Objavili ste tudi nekaj videoposnetkov. Je pomembno, da pesmi dobijo tudi videoupodobitev?
Dobro je, da ljudje zraven pesmi lahko še vidijo neko vizualno podobo. Objavili smo videoposnetek iz studia, v katerem je videti, kako je celoten proces snemanja pravzaprav potekal, zanj je poskrbel Igor Unuk. Lepo bi bilo imeti tudi kakšen bolj "umetniški" video, ker se prek vizualne podobe še drugače lahko izraziš.

Katera nota bi vas najbolj opisala?
Na misel mi najprej pride malce "dolgočasna" nota – A. To je nota, s katero se vedno začnemo oglaševati. Tudi na albumu se veliko stvari vrti okoli nje, nekaj pesmi se tudi začne z njo. Zanimivo mi je, da je v klasičnem obdobju vsaka nota, tonaliteta imela svojo emocijo – ko so pisali simfonije, so mislili na to.