Skupina dveh deklet, dveh fantov in lesenega saksofonista Engelberta, ki stoji na odru z njimi na vsakem koncertu. Nenavadni in samosvoji - tako na odru kot v zvoku. Hulahoop.

Posebnost kamniškega popfunkovskega kvarteta je, da nastopajo brez kitarista. Svoj posebni zvok - za katerega pravijo, da je nastal čisto po nesreči - ustvarjajo s kombinacijo učinkov baskitare Marka Klobčarja, klaviatur njegove sestre Monike in bobnarskih vložkov Anžeta Burje. V ospredju pa izstopa glas Eve Traven.

"Midva sva prej imela svojo skupino, potem pa je razpadla. Anže se je odločil, da bi bilo dobro, če sestavimo novo skupino. Jaz sem rekel sestri, Anžetov sošolec je igral trobento, pridružil se nam je kitarist in našli smo še Evo. Tako je nastala 'cover' skupina. Najprej smo nastopali na šoli – še pod drugim imenom. Potem pa smo v roku dveh let naredili svoj prvi avtorski komad," je pojasnil Marko.

Skupina je na začetku hotela zaviti v bolj bluzovske vode, saj sta se nad bluzom navduševala Burja in prvotni kitarist. "Zdaj pa nam je najbolj všeč, da 'groova'," je poudaril Marko. Zase pravijo, da ko stopijo na oder, ostanejo to, kar so. "Na koncertu je kot vaja z oboževalci," je še pojasnil baskitarist. In če bi se že morali slogovno opredeliti, stavijo na oznako "pop z jajci". "Na oko," pripomne Anže.

Pogovor s polovico skupine si lahko preberete spodaj.

Začnimo s samim imenom Hulahoop. Koliko je povezano z obročem hulahop, ki ga občasno lahko vidimo na vaših nastopih?
Mare: Nihče se ne spomni dobro, kako je nastalo ime, ampak klaviaturistka Monika je prišla nekako do tega imena. Vsi smo se strinjali z njim, ker je preprosto, kratko in lahko zapomljivo.
Anže: Hulahoop – to smo mi. Nenavadni in malo posebni (smeh).
Mare: Ime se na začetku sploh ni nanašalo na sam predmet. Sčasoma smo potem začeli na koncertih vrteti kakšen hulahop.
Anže: Samo je težava, ker sta v besedi dva o-ja, tako da smo slišali že vse mogoče variacije. Z vsemi ozkimi in širokimi o-ji (smeh). Pravilno je Hulahoop: ciljamo na tujino, zato je izgovarjava imena ostala v angleščini (smeh).

Zato je zadnji singel v slovenščini?
Anže: (Smeh) In tudi naslednji bodo. Cel album. Mogoče bodo tri skladbe v angleščini.

Malo ste posebni tudi zaradi dejstva, da nimate kitarista. Zakaj?
Mare: Ja, to je naša posebnost. V zgodovini skupine smo že imeli dva kitarista, ampak se je izkazalo, da se ni izšlo. Ostali smo pri tem zvoku, ki smo ga ustvarili samo z basom in klaviaturami. Do tega zvoka smo prišli čisto po nesreči, ampak nam je bil še najbolj všeč.

Kako se na vajah ali nastopih opazi, sliši manko kitarista, če sploh?
Anže: Pri njem (pokaže na Mareta, op. a.) in Moniki? Niti slučajno! Oh, ne (smeh).
Mare: Baskitara in klaviature imata svoje efekte in z njimi zapolnimo naš zvok. Tako delamo glasbo, da sploh ne pogrešamo tega.

Mare, sam si zelo nenavaden baskitarist. Namesto da bi nudil podporo Anžetu, na nek način tekmuješ z Moniko na klaviaturah.
Anže: Saj tekmuje tudi z mano (smeh). Noče biti klasični basist: "D, d, g, g … Kje smo zdaj?"
Mare: Mislim, da je vsak član skupine poseben glede netipičnosti svojega inštrumenta.
Anže: To je dobra stvar, ker vsak posluša svojo zvrst glasbe in ima svoje razmišljanje, kako naj bi zvenel. Sploh midva (smeh). Na koncu pa pride ven nekaj, kar niti sam ne pričakuješ, da bo, in zveni dobro.
Mare: Ampak ker ima vsak svoje predstave, tudi skladbe nastajajo dalj časa.

V vašem opisu je zapisano, da ste skupina dveh deklet, dveh fantov in lesenega saksofonista. Kdo je ta saksofonist?
Mare: Leseni saksofonist se je pojavil leta 2010, ko smo nastopili na natečaju Newcommer. Prej smo imeli v skupini trobentača, ampak se ni izšlo. Ostali smo brez trobila in smo čisto slučajno našli na cesti v Kamniku lesene silhuete glasbenikov in ljudi. Videli smo, da je zapuščen.
Anže: Ni bil ukraden! Doživel je boljše življenje, kot bi ga sicer. Preostale so razžagali (smeh).
Mare: Bil je izposojen in še vedno je (smeh). Vzeli smo ga s sabo in ga postavili na odru, ko smo imeli koncerte. Bilo nam je všeč in Engelbert je postal posebnost.
Anže: Nemško ime ima zato, ker smo ga prvič uporabili na odru, ko smo nastopili v Avstriji (smeh). Postal je logotip skupine. Tihi saksofonist, ki nikoli ne fuša (smeh).

Veliko ljudi vas je lahko spoznalo po zmagi na Šourocku oz. ob vašem prvem prepoznavnejšem singlu SorryBaby. Ampak potem se je zgodil premik iz angleščine v slovenščino. Kako to?
Anže: Mi se s tem nismo niti obremenjevali (smeh).
Mare: SorryBaby je bil prva predstavitvena skladba, ki je zdaj ne štejemo za uradni singel. To je bil Paritveni ples in tudi videospot. Zdaj pa Kozmočud. Tudi na albumu bomo še nadgradili SorryBaby in bo na koncu zvenel čisto drugače. Začeli smo z angleščino, ker tudi velika večina drugih mladih skupin začne z njo, saj se ti takoj vse dobro sliši.
Anže: Poznaš 1-000 besed in jih obračaš (smeh).
Mare: Ja, tako takoj uspeš, ampak če želiš v Sloveniji priti na radijske postaje, pa potrebuješ pesem v slovenščini.
Anže: Slovenske glasbe primanjkuje po radijskih postajah.
Mare: Res smo zdaj izdajali single v slovenščini, ampak na albumu bodo izmed desetih skladb tri v angleščini. S tem še vedno ohranjamo odprta vrata za mednarodni predor in se ne osredotočamo samo na Slovenijo, se pa zavedamo, da je tu dobro predstavljati skladbe v maternem jeziku, saj delaš za ljudi, ki so tu.

V vaših besedilih lahko zasledimo skovanke, kot so: "Barve me žgejo v obraz, je res toliko zvezd, kot jih vidim sedaj?" Ali še naprej: "Perje se sveti, sam seb' se ne more upreti." Kdo piše besedila?
Mare: V naši skupini smo dogovorjeni tako, da dela vsak to, kar zna najbolje. Glasbo delamo skupaj na vaji. Zato tudi traja dalj časa, da skladbe nastanejo. Pri besedilih pa se nam zdi samoumevno, da je zanje zadolžena pevka, ker jih sama piše in jih bo znala najbolje predstaviti.
Anže: Saj vidimo pri pevkah, ki ne pišejo svojih besedil in se ne morejo tako vživeti v besede, ki jih poje. Ampak spoštovanje vsem pevkam, ki premagajo tudi to.
Mare: Se pa strogo držimo, da celotni ustvarjalni proces ostane znotraj skupine. Potem ko nastane glasbena podlaga, Eva naredi vokalno melodijo in spiše besedilo. Mislim, da se ni še nikoli zgodilo, da bi prej napisala besedilo.

Kako delujejo moško-ženski odnosi v skupini?
Anže: Zajeb***. V skupini samih moških je včasih po vaji še hujša vaja (smeh).
Mare: Smo zelo dobri prijatelji in se dobro razumemo. Saj se ves čas pregovarjamo, ampak tako je. To je del procesa ustvarjanja. Malo pa se mogoče pozna, da sta v skupini Eva in Monika, če primerjam s svojo drugo skupino, kjer smo v njej samo fantje. Na nastop je treba malo prej, da se lahko kasneje še uredita, logistične stvari morajo biti urejene: recimo, kje bomo spali po koncertih …
Anže: Mogoče ni vse spontano. Dekleta malo bolj premislijo zadeve kot midva. V določenih primerih je to zelo dobro, včasih pa tudi ne.

V Sloveniji je veliko mladih skupin, ki ne dobijo priložnosti, da se pokažejo. Kje se vse ustavi? Če pogledamo na vašem primeru?
Anže: Lahko si predskupina, ampak pri nas ljudje ne pridejo v dvorano, tudi če se začne dogodek ob sedmih ali desetih. Vedo, da bo glavna skupina prišla ob enih zjutraj in bodo prišli notri. Ne vem … Ali moramo deliti zastonj pivo za vse, ki bi prišli že prej? Gre za začaran krog. Večina skupin bi se morala predstavljati na nastopih. Kje pa se naj drugje? Na radijskih postajah? Tudi tam je v veliko primerih vse odvisno od poslušanosti in moraš imeti malo sreče, da prideš sploh do priložnosti, da predvajajo tvojo glasbo.
Mare: Za predvajanje in nastopanje pa potrebuješ tudi kvaliteten izdelek, ki stane. Ta denar bi moral dobiti od nastopov, ampak ne moreš priti do njega, ker nimaš dobrega izdelka. Začetek je zelo težek. Mi smo se odločili, da je po treh letih čas, da naredimo prvi album, ki ga bomo plačali iz svojih žepov.
Anže: Saj ne moraš delati iz albumov minimalnega profita, ampak jih narediš zato, da jih daš ljudem: "Poslušaj in mogoče prideš na nastop." To je pri nas zelo težko. Če pogledaš študentske zabave: včasih so tam nastopale same hude rokovske skupine. Zdaj pa pripeljejo skupino, ki v enem trenutku izvaja Ti, moja rožica, v naslednjem pa Gangnam Style. Plačajo džuboks in dobijo tisoč ljudi, ki plačujejo za pivo. Alternativa pa bi bila, če bi plačali pet skupin in bi imeli 8.000 evrov manj zaslužka. Majhen trg smo. Toda ni vse tako temno, saj obstajajo natečaji, kot je Šourock, ki dajejo skupinam možnost, da se predstavijo, in jih tudi nagradijo za njihov trud.
Mare: Izjema pri tem, kako težko je mladim skupinam, je narodno-zabavna glasba. To velja bolj za manj komercialno glasbo.

Pri vas je zanimivo prav to, da niste alternativci. Ste popskupina.
Anže: Nismo alternativci, ampak nas občasno obravnavajo alternativno.
Mare: Toda če pogledam druge slovenske skupine, smo imeli precej več sreče. Ni nam tako grozno, kot je bilo mogoče komu drugemu. Nismo pa še tako daleč, da bi lahko iz zaslužka plačevali opremo. Mi ves denar iz nastopov vrnemo nazaj v skupino.
Anže: Pri videospotu za Kozmočud je vse zrisala Monika in dobili smo še pomoč od dveh študentov, ki sta bila včasih na IAM-u. Ampak moraš vlagati tudi v to, ker ni dovolj, da se skupine danes predstavljajo samo s svojo glasbo, za sabo morajo morajo imeti tudi zgodbo.

Kakšna je največja razlika pri tem, ko poslušaš Hulahoop na posnetku in ko greš na nastop?
Mare: Naši koncerti temeljijo na tem, da damo od sebe veliko energije. Ljudi hočemo spraviti v pogon. Prvi posnetki, ki smo jih naredili, so bili zelo "mrtvi". Vse je bilo narejeno korektno, ampak se ni začutila ta energija. Zdaj pa, ko snemamo za album, na začetku poslušava z Anžetom ritem in potem igrava po občutku. Ritem malenkost niha gor ali dol. In glasba diha. Midva se lotila snemanja brez 'nasnemavanja'.
Anže: Če hočeš ujeti energijo v glasbo, moraš igrati čim bolj živo. Veliko stvari se zgodi v studiu, za katere vedo samo člani skupine. In v tem je romantika.