Plesalka in odrska umetnica Urška Centa, basist Tadej Kampl, tolkalec Nino Mureškić, saksofonist Primož Fleischman in pianist Arsenije Krstić so moči združili pod imenom Sentido project. "Naša zasedba ima pet članov, vsak pa prihaja z drugih koncev glasbenega sveta. Projekt vključuje različne ustvarjalne vizije, je poskus iskanja svoje poti in vključevanja vseh mogočih idej in ozadij, ki jih premoremo," je za MMC povedala Centa, ki meni, da je lepota skupnega dela prav to, da jim je uspelo ustvariti svoj slog, ki je zelo oseben; ni flamenko, ni džez, kot pravi, je njihova glasba – samosvoja.

Delujejo že od leta 2019, letos pa so postregli s prvim avtorskim albumom ECOS. "Glasba, ki je zajeta na albumu, je že nekaj časa naš koncertni program, tako pa je že dobro 'vmešana'. Čeprav v tem primeru odpade ves vidik vidnega, torej ples, je ta zajet v zvočni obliki," je delila in dodala, da misli, da jim je vse lepo uspelo zapakirati v neko zaokroženo celoto, ki je namenjena samo poslušanju.

Svojo glasbo so sicer spomladi ponesli tudi v Mehiko, kamor se novembra zopet vračajo. "V Mehiki smo izkusili res velike odre in gre za velike priložnosti, za katere se zdi, da jih doma v Sloveniji sploh ne moreš doseči," je delila in pojasnila, da je razlog za to tudi sistemska podhranjenost slovenske glasbene scene ter nekakšna kolektivna kriza – da vrednotenje ter spoštovanje kulture in umetnosti, moči, ki jo nosi v svoji nematerialnosti, pri nas splošno pada.

Preden pa se odpravijo čez lužo, bodo sicer svoj material predstavili tudi na koncertu v ljubljanskem SiTi Teatru 12. oktobra ob 20. uri.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Sami ste med drugim tudi študirali v Madridu. Kaj je tisto, kar vas je privlačilo pri flamenku, da je ta, kot ste rekli, postal nekakšen vaš dom?
Flamenko je morda postal moj izrazni "dom" predvsem zato, ker sem se z njim začela ukvarjati pri enajstih letih, v času, ko vstopaš v adolescenco in se začneš z nečim identificirati. Po končani gimnaziji sem odšla v Madrid, kjer sem študirala flamenko na dveh akademijah, od katerih je bila ena neformalna, a mi je dala največ. Tam sem se resnično potopila v odkrivanje te obrti in umetnosti in si ustvarila nabor ljudi, ki še danes veliko štejejo v mojem življenju. A ob tem sem ugotovila, da flamenko ni edina stvar, ki me zanima. Redno sem obiskovala koncertne klube, kar mi je odprlo vrata v širšo glasbeno sceno, vključno z džezom. Prav v Madridu sem odkrila bogato flamenko-džezovsko sceno, ki je navdihnila tudi nastanek Sentido projecta.

V časih življenja v Madridu me je vse bolj pritegnilo aktivno ukvarjanje z glasbo. Kot plesalec flamenka moraš glasbo zelo dobro poznati in razumeti njene oblike, saj v nekih tradicionalnih oblikah nastopov, kot je na primer v tablau, plesalec vodi glasbo in deluje kot tolkalsko orodje. Flamenko ima podobno logiko kot džezstandardi – jasna pravila in strukture določajo, kako glasba poteka, hkrati pa omogočajo improvizacijo. Plesalci z določenimi kodami in elementi komuniciramo z glasbeniki, da usmerjamo glasbo med nastopom.

Čeprav sta koreografija in gledališče še vedno v ospredju mojega dela, sem po vrnitvi v Slovenijo začela intenzivneje raziskovati tudi glasbeno ustvarjanje. Ta del se je še posebej razvil skozi delo s Sentido projectom, saj nastopanje z zasedbo danes predstavlja pomemben del mojega dela. Poleg tega je v Sloveniji za samostojnega umetnika pogosto lažje delovati v glasbi kot v plesni in gledališki umetnosti, saj tam obstaja več priložnosti za delo.

Kljub temu pa sem v prvi vrsti plesalka – ne le flamenka, ampak tudi sodobnega plesa, ki sem ga študirala skupaj s koreografijo. Poleg tega se ukvarjam z umetniško produkcijo in poučujem ples. Pri svojem ustvarjanju poskušam združevati vse svoje znanje, ne da bi se omejevala na specifične klasifikacije in se želela stlačiti v okvire.

Še vedno imam sicer zadržke, da bi sama sebi rekla glasbenica. Vsi smo malo sužnji definicij in okvirov, ves čas imam težave s tem, v kateri predalček bi se dala, ker delujem na širšem področju. Očala ljudi so pogosto zelo kvadratna, če lahko tako rečem, in vlada kar nekakšna potreba po “štampiljki”. V primeru flamenka morda zato, ker v našem okolju flamenko poznamo samo do neke določene točke – po stereotipni podobi, ki vključuje kastanjete, rdečo barvo in kakšno vrtnico med zobmi, da zadeva dobi jasen kontekst strasti, ognjevitosti … Pa še kakšen pridevnik bi lahko našla. To je zelo enoznačno in resnično samo do prvega ovinka, saj je estetika flamenka danes zagotovo drugačna in bolj v teku s časom.

Flamenko resnično razumem bolj kot izrazno orodje in jezik umetnosti, ne pa nekaj, kar pripada Španiji in je samo in zgolj izposojeno od drugod. Če dandanes naključno mimoidočega Španca vprašaš, kaj si misli o flamenku, obstaja ogromna verjetnost, da bo rekel, da to ni nekaj njegovega – lahko se spotakne ob to, da je to pravzaprav nekaj iz Andaluzije ali pa, da je bil nekoč uporabljen kot Francovo režimsko orodje …

Glede na to, da pišete besedila v španščini, kakšna se vam ta zdi kot jezik?
Španščina je v mojem življenju že od osmega leta. Kot se za Slovenko iz devetdesetih let spodobi, predvsem po zaslugi gledanja telenovel z babico. Flamenka, ki sem ga začela plesati pozneje, brez znanja španščine zagotovo ne bi mogla tako izkusiti, kot sem ga. Če mu želiš priti do dna in odkriti njegovo bistvo, je to zagotovo mogoče prek jezika.

Sentido project je nastal leta 2019, načrte vam je nato malce prekrižala pandemija covida-19, čeprav ste bili tudi takrat ustvarjalni. Zakaj je bilo leto 2024 pravo za izdajo prvega albuma?
Nastali smo predvsem kot koncertna zasedba s plesom in kakšno snemanje glasbe nedvomno ni bilo v perspektivi. Poskusi, da bi se ustvaril album, so potekali pozneje, od leta 2021, ko je še vladala korona in je bilo nastopanje negotovo. Zasedbo sem tudi vključila v cikel sodobnega flamenka Noches de Tablao, ki ga organiziram tudi v sodelovanju s Cankarjevim domom, kjer smo decembra 2021 predstavili veliko novega materiala, koncertni program z naslovom Solo andar. Takrat je nastal istoimenski singel, prvič smo začeli dejansko snemati glasbo. Potem pa so se odri spet odprli, ni bilo več tiste osredotočenosti za ustvarjanje glasbe, kot jo imaš, ko si zaprt …

Kombinirate flamenko, džez in tudi druge žanre. Kako je odkrivati svoj zvok?
Naša zasedba ima pet članov, vsak pa prihaja z drugih koncev glasbenega sveta. Naš projekt, ki ni samo glasba, ampak tudi ples, vključuje različne ustvarjalne vizije, je poskus iskanja svoje poti in vključevanja vseh mogočih idej in ozadij, ki jih premoremo. Lepota tega skupnega dela je zame to, da nam je uspelo ustvariti slog, ki je zelo oseben. Ni potrebe po stiskanju v okvirčke – na primer naša glasba ni ne džez ne flamenko, samosvoja je. Mislim, da gre raziskovanje zelo organsko naprej.

Sentido project je zame krasen poligon, kjer se lahko preizkušam v več stvareh, ki me zanimajo. Morda sem najprej začela samo kot plesalka, z malo bolj izraženo platjo tolkalskega glasbila, potem pa so začela nastajati besedila, raziskovanje vokala in konec koncev lastnih meja.

Pesmi so že zaživele na odrih, zdaj ste jih torej zapakirali v neko studijsko celoto. Kako je bilo glasbo “ujeti” v neke studijske posnetke?
Sprva sem se spraševala o smiselnosti albuma, najbolj me je skrbelo, kako se bomo tega sploh lotili. Vse to zapakirati za album v neko zaokroženo celoto, ki je namenjena samo poslušanju, na koncu sploh ni bil tak izziv, kot se je sprva zdelo, mislim, da nam je to lepo uspelo. Glasba, ki je zajeta na albumu, je namreč že nekaj časa naš koncertni program, tako pa je že dobro “vmešana”. Čeprav v tem primeru odpade ves vidik vidnega, torej ples, je ta zajet v zvočni obliki – tudi ena izmed pesmi temelji samo na nožnih perkusijah in je popolnoma ritmična kompozicija. Pod skladbe se v večini sicer podpisuje Tadej Kampl, pod določene pesmi pa seveda tudi preostali člani skupine.

Pesem Solo andar nekako govori o želji po vztrajanju in hoji naprej po lastni poti. Je to vaša miselnost – da je treba samo naprej?
Ko smo zasnovali koncertni program Solo andar, smo začeli s skladbo Modo movimiento, kar pomeni način gibanja. Nastala je sredi korone. Ko sem za to pesem pisala besedilo, sem razmišljala, kako lahko senzacijo gibanja zajamem v besedo. Program je zaključila skladba Solo andar, ki jo še zdaj vedno odigramo na koncu. Ta poudarja, da se ne smemo preveč obteževati s kamni, ki niso naši, in s tem “masakrirati” svoje ustvarjalnosti, ampak se je treba prepustiti temu, kar te dejansko zanima, in to zasledovati. To se pri meni, recimo, zelo spreminja, je stvar obdobja. Solo andar je zato taka vesela pesem o tem, da je treba samo naprej.

Za to skladbo ste izdali tudi videospot. Kako pomembne se vam zdijo vizualne komponente skladb?
Moti me kultura, ki glasbeno delovanje vedno enači z videom. Seveda je lepo imeti dobre izdelke in mi je ta del ustvarjalnosti in način naglaševanja občinstva všeč, a videospotov ne vidim kot nekaj, kar bi nujno moralo spremljati glasbeno delo. Sem proti temu, da se to nujno pričakuje kot nekaj, kar pač mora biti, ker v nasprotnem primeru ni vidnosti za ustvarjeno. Poslušam namreč glasbo, ki stoji sama zase in ne potrebuje še tega vidnega dela. Pravzaprav so večina glasbe, ki jo “gledam”, če zaidem na YouTube, posnetki koncertov.

Vaši nastopi so dialog plesa z glasbo in poezijo ter tudi tolkalsko doživetje. Kaj želite s svojo glasbeno izkušnjo dati poslušalcem?
Glasba je zame, tako kot ples, eno izmed tistih področij, ki se mu je najlepše prepustiti na ravni nezavednega, neracionalnega in ji pustiti, da te popelje. Zame je predvsem glasba ljudi, ki jih občudujem, eno samo presenečenje, občutek, odmik od tega, kar bi moralo biti, kar je pričakovano. Kot poslušalki mi pomaga pri lažjem iskanju poti k sebi. Tudi zato mi je neverjetno lepa izkušnja intimnega koncertiranja, ko smo si z ljudmi blizu. Zaradi bolj osebnega medčloveškega doživetja je nastopati bolj transparentna izkušnja, takrat nastope globoko čutim, racionalno je bolj odsotno. Medtem je nastopati na velikem odru popolnoma drugačno. Čeprav je krasno, zahteva, da kot ustvarjalec izostriš popolnoma druge dimenzije, kot je na primer sposobnost, da to, kar delaš, vidiš, zaznavaš in razumeš bolj od zunaj.

Spomladi ste bili že na turneji po Mehiki, kamor se sicer novembra vračate. Kakšna je bila ta izkušnja?
Besedila za Sentido project so v španščini, kar je Mehičanom bližje. Že več let nisem imela zelo globoke, rahlo hromeče treme – do marca letos, ko smo prišli na prvo prizorišče, v velik teater v Guadalajari. Ko sem pred sabo zagledala nekaj tisoč ljudi in se zavedela, da bom svoja besedila prvič povedala množici ljudi, ki jih res dobro razumejo, sem se kar malo prestrašila. A vse je bilo v redu, občinstvo v Mehiki je bilo zelo odprto in nagrajujoče, zelo je sodelovalo. Pozna se sicer, da je tam več prebivalstva in napolniti avditorij za več kot tisoč ljudi se sploh ne zdi težava. Zelo sem hvaležna za priložnost tega premika v drugo kulturo, poboža.

V Mehiki smo tako izkusili tudi res velike odre in res gre za velike priložnosti, za katere se zdi, da jih doma v Sloveniji sploh ne moreš doseči. Po eni strani je to malo zaradi tega, ker je naša slovenska glasbena scena sistemsko zelo podhranjena in res potrebna izboljšanja razmer, po drugi strani pa je na nekem odru producentom vedno zanimivejši kak tujec kot pa Slovenec, ki tukaj deluje. Tokrat nas v Mehiki, kjer bomo preživeli dva tedna, čakajo avditoriji z več tisoč ljudmi, nastopali bomo na dveh džezovskih festivalih, sama bom tudi učila na delavnicah v Ciudadu de México in Cancúnu.

Je taka turneja duševno, fizično in finančno naporna?
Ko smo marca prvič odšli v Mehiko, je bila organizacija pred odhodom izjemno stresna, saj si vnaprej težko predstavljaš vse dejavnike, ki lahko vplivajo na potek turneje. Poleg tega pogosto slišiš, kako je Mehika nevarna in kaj vse bi se ti tam lahko pripetilo. Na koncu pa je bilo vse popolno – gledališča so bila čudovita in polna, ljudje pa izjemno prijazni. Celotna izkušnja je bila tako pozitivna, da tokrat odhajam z veliko večjim mirom. Edina skrb, ki jo imam, so naravne sile – v Cancúnu, kjer bomo zaključili turnejo, je pred kratkim divjal orkan, naslednjega pa že napovedujejo.

Za svoje kulturne dosežke ste prijeli priznanje vlade mesta Celaya in Inštituta umetnosti in kulture Celaya. Kaj vam pomeni ta potrditev?
Potrditve smo bili seveda zelo veseli, predvsem, ker je bila nenapovedana, tega nismo pričakovali – šele na dan koncerta so nas obvestili o odločitvi. Presenetila nas je ta uradnost in to, da se na koncertih pojavijo tudi veljaki in politične figure z veliko moči. V Sloveniji to redko lahko pričakuješ, kar se mi zdi škoda. Kot nekdo, ki že vrsto let deluje na tem področju gledališča, opažam, da je nekakšna kolektivna kriza – da vrednotenje ter spoštovanje kulture in umetnosti, moči, ki jo nosi v svoji nematerialnosti, pri nas splošno pada. Zato je lepo iti tako daleč in videti, da tam to še vedno nekaj velja. Hkrati pa si želim, da vpliva tudi na okolje pri nas; pri nas je pogosto boljše tisto, kar dobi potrditev zunaj naših meja.

Kaj vas torej še čaka po koncertu v SiTi Teatru in mehiški turneji?
Vprašanje je, katera vrata nam bo turneja po Mehiki odprla. Upam, da bomo v prihodnosti na bolj redni osnovi začeli izkušati še več tujine. Meni dajejo priložnosti v tujini ogromno motivacije za nadaljnje delo.