Dokaz je tudi njihov istoimenski album, kjer v rokersko formo vpeljujejo vzorce skaja, bluza, kabareta, celo posnete zvoke čričkov. "Mi ustvarjamo svoje klišeje," je v pogovoru za MMC dejal baskitarist Matic Burazer. Pozornost od prve do zadnje - trinajste - skladbe vzdržujejo prav z nepredvidljivimi spremembami v ustaljenem formatu.

A čeprav večino njihovega repertoarja sestavljajo skladbe v angleškem jeziku, postrežejo tudi z eno slovensko. "Ko ustvarjaš, ne razmišljaš o jeziku," je pripomnil kitarist Bratko Zavrnik.

Celoten pogovor z Zavrnikom in Burazerjem si lahko preberete spodaj.

Zastonjkarski bluz, ki izhaja iz naslova skladbe No Money Blues, bi skoraj postal neobstoječi bluz. Kakšna je zgodba za izdajo albuma?
BZ: No Money Blues je skladba, ki smo jo ustvarili že pred časom in je tako nam kot našim poslušalcem prirasla k srcu. Zgodbo z albumom pa so zaznamovali šele dogodki po tisku. Matrico za album so pošiljali iz tujine in potem se je album ustavil na letališču v Leipzigu, ker je takrat eno izmed večjih transportnih podjetij stavkalo sredi noči. Do koncerta nismo vedeli, ali bo prišla v Slovenijo ali ne. Konec je bil srečen. Toda malo smo bili napeti. Kot da to ni bilo dovolj, pa smo imeli pozneje še težave z majicami, ki smo jih naročili. Ko bi jih morali iti iskat, je bilo središče Maribora zapakirano, ker je prav takrat igral Maribor proti Olimpiji. Rešilo nas je moje dekle, ki nam je posodilo svoj avtomobil, in k sreči se je tudi promet sprostil na cesti.

Eni pravijo, da se je rokenrol izpel, drugi trdijo, da ni tako …
BZ: Da, rokenrol se še ni izpel.
MB: Nikoli se ne bo – če uporabim najbolj mogoč klišejski odgovor (smeh).

Pri skladbah, ki so končale na vašem albumu, uporabljate precej klišejskih rokerskih prijemov – od klasičnih vzklikov "All right" do znanih kitarskih riffov. Toda vseeno jih zapakirate v nepredvidljiva zaporedja. Kako nastaja glasba v vašem primeru?
BZ: To je glasba, ki jo imamo vsi radi in nas povezuje, toda pri vsaki skladbi želimo dodati del sebe – kar še ni bilo slišanega.
MB: Vsak posluša različne glasbene zvrsti in iz tega nastanejo različne ideje, kar se sliši na albumu. Ampak ne moremo brez klišejev.

Koliko so ti klišeji prišli v skladbe z namenom? Ali so bili stvar naključja?
MB: Mislim, da ko smo preigravali, smo temeljili na nekih že obstoječih formah …
BZ: Tudi tudi, ko je kliše nastal, je bilo nekaj, kar je bilo še neslišanega, ampak dobrega. Zato so ga vsi vključevali v glasbo in zato je verjetno čez čas postal 'zlajnan'.
MB: Mi ustvarjamo svoje klišeje (smeh).

Kakšen izziv je ustvarjati skladbo v slovenščini? Na albumu se pojavi ena.
MB: Pred albumom smo imeli še eno, ampak na albumu je končala le ena. Zanimivo je, da sta obe ljubezenski. Zelo težko je narediti dobro slovensko skladbo. Ne omejujemo se z jezikom. Ko pride ideja, jo razvijemo. In na tej plošči je bilo na začetku vse v angleščini.
BZ: Ko ustvarjaš, ne razmišljaš o jeziku. Naredimo jo v enem jeziku na začetku in potem jo razvijamo. Ko je skladba končana, besedila ne prevajamo. Neumno bi bilo prevajati že napisano skladbo v slovenščini, spreminjati v angleščino in obratno.

Prav omenjena skladba spominja malo na obdobje Don Mentony Banda …
BZ: Recimo.
MB: Narediš tako, kot na začetku zapoješ pod prho (smeh).

Ena izmed najbolj nenavadnih skladb na albumu je skladba Liberary, kjer imate zelo hiter tempo na kitarah, vokal pa zaustavlja. Kakšna je zgodba za skladbo?
MB: Za Liberary smo imeli pomisleke, ali bi jo sploh uvrstili na album, ker je tako nenavadna.
BZ: Vsako skladbo si prizadevamo narediti razgibano, da se prepleta malo več slogov glede na to, da imamo vsi različna zaledja.
MB: Mario na koncertu vedno opiše to skladbo, da je težko najti žensko in da si jo bo sam poiskal v knjižnici. Ves čas je hodil po lokalih in potem jo je našel v knjižnici.
BZ: Zakaj pa ne?

A s kitarami jih več ne prepričate?
MB: S kitaro v knjižnici (smeh).

Zanimivo je tudi zaporedje skladb na albumu. Recimo pri prvih dveh skladbah sploh nimaš občutka, da gre za novo skladbo.
MB: Zato pa je tretja skladba namerno mirnejša.
BZ: To so naredili Rolling Stones na albumu Tattoo You. Na vinilki so zbrali na eni strani samo rokenrolskladbe, na drugi pa samo balade. Mi pa smo hoteli razbiti takšen val.
MB: Tudi naši koncerti so vedno takšni, da si skladbe sledijo smiselno in da ne umiriš hitrega tempa in vzdušja takoj z balado. Tako da mora poslušalec malo razmišljati.

Če se dotaknemo nastopanja … Mariborsko koncertno prizorišče je omejeno na približno štiri klube. Ko preigrate vse, kaj je naslednji korak?
BZ: Nekje moraš začeti. In to je v teh štirih, petih mariborskih klubih. Smo že igrali v vseh?
MB: Da. Neka baza oboževalcev je zgrajena, vedno vidimo znane obraze.
BZ: Upamo, da bo čim večkrat čim več znanih obrazov na nastopih in da nas bodo začeli jemati čim resneje.

The Sticky Licks je ime skupine. Koliko je to povezano z naslovom albuma Sticky Fingers Rolling Stonsov?
MB: Na začetku smo bili brez ideje, kaj bi bili. Vsi smo dali predloge na kup. In Stonsi niso veliko odigrali pri tem.
BZ: Lick je melodija, zaigrana na kitaro, Sticky Licks pa je prispodoba za lepljive melodije, ki se nekje "primejo". In upamo, da se bo tudi to ime.

V studiu pri snemanju albuma niste bili sami. Kako to, da vam je družbo delal piton?
BZ: Bilo je smešno, ker smo snemali pri prijatelju Mateju Gobcu. Med snemanjem smo živeli v njegovi dnevni sobi in tam ima tudi terarij s pitonom - lepa, prijazna kača, kar mirna. Toda potem smo vsi skupaj spali natlačeni in se je nekdo ponoči obrnil in zelo močno udaril po terariju, kjer je piton domoval. Malo smo se prestrašili in v zmedi nismo vedeli, ali je steklo razbito ali ne. Naslednjo noč mi je dal Janez ultimat: "Ali bom jaz spal v tej sobi ali pa ti v drugi." In potem nismo več smeli vsi spati pri kači.

Težave pa so bile tudi na promocijskem koncertu ob izidu albuma. Zakaj je prišla policija?
BZ: Ker smo bili preglasni. Neki sostanovalec ali sostanovalka je poklical ali poklicala policijo. Nekaj časa je bilo zagroženo, da nam bodo izklopili elektriko, toda potem so k sreči vse uredili s papirji, ker je imel prostor dovoljenje, da skupine igrajo do polnoči.
MB: "Kul" je, ko pride varnostnik na oder sredi koncerta in vpraša, ali lahko skrajšamo nastop (smeh).

Kako ste zadovoljni s povpraševanjem za vaše koncerte?
BZ: Zdaj načrtujemo turnejo, ki bo podprla izdajo tega albuma. Osredotočili se bomo na manjše klube po Sloveniji, kar je trenutno za nas realno dosegljiv cilj. V preteklosti pa smo že imeli nekaj večjih koncertov, kot je tisti na festivalu Lent. Zdaj pa smo v procesu organizacije te turneje.
MB: Da, težki časi so.
BZ: Lahko bi bilo boljše.
MB: Gostinci se preveč obremenjujejo s tem, kaj bodo prodali na točilnem pultu, kot s tem, kakšno glasbo bodo ponudili obiskovalcem. In tudi ljudje raje gredo ven in poslušajo didžeja, ki vrtijo skladbe, ki jih lahko slišimo na radijskih postajah. Ustvarjanje se ne spoštuje dovolj.

Koliko priredb še igrate?
MB: Na promociji smo samo eno – pa še ta je "ponarodela". Drugače pa bolj lastni material.
BZ: Ko še nismo imeli toliko lastnih skladb, je naš repertoar temeljil bolj na priredbah, zdaj pa si prizadevamo, da koncert izpeljemo s svojim materialom in "špiknemo" s kakšno priredbo.
MB: Ampak priredbo naredimo na čisto svoj način.

Sazasov izkupiček na koncu leta je …
BZ: Nekaj je …
MB: Za nekaj gajb piva.
BZ: Za začetek je super.