Slovenska glasbenica Tina Marinšek se po dolgem času uradno vrača na glasbeno sceno. 3. novembra bo postregla s svojim prvim samostojnim albumom Potovalka, material za katerega je nastajal preteklih deset let, na različnih lokacijah.

"Kar se tiče odkrivanja glasu in glasbe, je to potovanje, ki se je šele dobro začelo," je povedala za MMC in dodala, da jo bodo ljudje končno lahko spoznali bolje, kot ko je bila še del skupine Tabu. "Zdaj sem drugačen človek, vmes se je veliko zgodilo," je poudarila in zagotovila, da bo za vedno ustvarjala glasbo, za katero meni, da ima moč, da človeka odpelje v svoj svet, kjer najde samega sebe.

"Glasba je v bistvu igrišče, lahko ustvariš kar koli, če imaš čas in prostor," je razkrila in dodala, da se je tokrat prvič lotila ustvarjanja pesmi od začetka do konca, vsega se je učila sproti. Plošča je po njenih besedah na prvi posluh romantična, na njej je veliko ljubezni, vseeno pa je želela izraziti tudi "temnejše" občutke. "Morda se je o teh lažje izraziti med črkami in toni, ker se načeloma o tovrstnih stvareh ne pogovarjamo tako odprto," je še dejala in dodala, da se ji zdi, da bi morali ljudje bolj paziti drug na drugega, saj smo na koncu vsi na istem.

Svež material bo predstavila 6., 7. in 22. novembra v ljubljanskem SiTi Teatru, kjer bo zapela tudi pesmi v tujih jezikih, ki jih na album ni uvrstila, ampak jih čaka ločena izdaja.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Po koncu skupne poti s skupino Tabu leta 2015 ste si vzeli predah, da vse predelate, vmes pa ste vseeno še naprej pridno ustvarjali glasbo. Lani ste tudi zapeli v okviru 1na1 z Mašo Bogataj, sodelovali z drugimi glasbeniki, na YouTubu ste objavljali priredbe različnih pesmi. Kako pa se je bilo lotiti pisanja popolnoma svojih skladb, odkrivati svoj zvok?
Kar potovanje, ki se je šele dobro začelo – vsaj kar se tiče odkrivanja glasu in glasbe. Ta pot zdaj je precej drugačna. Čeprav vem, kako vse poteka, se vse zdi na novo, zdaj sem drugačen človek, veliko se je zgodilo vmes. To, kar se nam je dogajalo s Tabuji, je bil “šus”, hitri vlak, zelo je intenzivno je bilo. V življenju se je vsega malo zgodilo, zato sem najprej predvsem potrebovala počitek, da sem se regenerirala in potem počasi začela ustvarjati. Veliko glasbe sem ustvarila, težko je bilo izbrati, kaj bi z ljudmi delila. Za začetek je to 13 pesmi v slovenskem jeziku.

V preteklosti vas je skrbelo, kaj si bodo mislili drugi in ali vas bodo primerjali s Tabuji. Ste se otresli teh skrbi?
Čeprav je trajalo kar nekaj časa, sem se tega popolnoma otresla. Zdaj se počutim kot popolnoma nova izvajalka. Zelo malo se še spominjam časov s Tabuji, vseeno pa bo to za vedno del mojega življenja in jaz del Tabujev. Skupaj smo naredili krasne stvari. Čeprav me že poznate, pa me boste zdaj dejansko bolj spoznali kot pa takrat, ko sem bila del ekipe.

Pesmi boste izdali pod svojim imenom. Ste kdaj razmišljali, da svoje glasbe ne bi izdajali pod pravim imenom, ampak psevdonimom?
Sem razmišljala o tem, veliko sem se ukvarjala s tem, ali mora to nujno biti Tina Marinšek – nekako sem se hotela ločiti od tega in z novim imenom postati nov izvajalec na tej sceni, kar pravzaprav tudi sem. V Tabujih je bilo na primer pet ljudi, ki so delali stvari, to pa je zdaj res samo moje. Imam sicer nekaj psevdonimov, uporabljam tudi alterime Riba plava. Želela bi, da se ta počasi “prime”, saj bomo z njim nastopali, tudi moje pesniške zbirke bodo izdane pod tem imenom.

Prav v pesmi Moja duša pes omenite: “Živeti kot mačka, ljubiti kot pes, leteti kot ptica”, sami pa se okličete za ribo. Tudi vaše uporabniško ime na Instagramu je riba.plava. Zakaj prav riba izmed vseh živali?
Pravzaprav ne vem zares, ene stvari pač začutiš. Veliko imen in idej je bilo, ta riba pa je ostala z mano, prešinila me je tudi pesem Hvala za ribe! Tabujev, obenem mi je prisrčno, ko izraz nekateri uporabijo za opis “hude bejbe”. Simbol ribe se poleg tega povezuje predvsem s tem, da riba stalno plava. To sem jaz – čez dan sem ves čas v pogonu, in čeprav sem lahko zelo pri miru, je za ribo dobro, da se premika.

Kako je trenutno biti samostojna izvajalka na slovenski glasbeni sceni?
V desetih letih se stvari niso kaj dosti spremenile. Všeč mi je in zelo sem vesela, da vidim nove obraze. Zdi se mi tudi, da smo se tudi ženske začele bolj prebujati in se kazati, tudi s tem, da pojemo svoja besedila. Za zdaj mi je v redu na sceni, ugaja mi ta svoboda in to, da sem zdaj to čisto jaz, čeprav je kdaj dober občutek, da se za nekoga lahko skriješ in ni vse na in o tebi. So trenutki, ko bi si želela, da se mi ni treba preveč izpostavljati, izpostavljenost je poseben element, ki spada zraven k temu početju – v osnovi delaš glasbo in pač nisi nujno govorec, pridejo dnevi, ko ti ni do pogovora, spreminjaš se in včasih rečeš kakšno stvar, ki jo čez tri dni zanikaš. A to moraš vzeti v zakup.

Menim pa, da kdor koli reče, da mu ni mar, kaj drugi rečejo ali si mislijo, laže. Sama na primer nisem rada v zobeh ljudi, ki me sploh ne poznajo. Sploh pa je Slovenija zelo opravljiva in mala dežela, zelo specifičen prostor je za biti prepoznaven, saj se med sabo v resnici vsi poznamo in hitro se zgodi “telefonček”, na koncu katerega ven pride bizarna stvar. To, da si v mislih nekoga, za katerega ne veš, kaj si misli, in ti privošči, me malce moti. Nimam sicer nobenih težav s tem, da se osmešim, sem človek z napakami, mogoče malo nalašč opozarjam na to, v tem svetu, kjer mislimo vsi, da moramo biti popolni, in nas to tudi dostikrat grize.

Je zdaj, ko večino dela delate sami, težje?
Veliko je dela, razmišljanja in ur, ki jih vložiš v to. Med ustvarjanjem sem bila sama svoj inženir, tehnik, producent, na koncu sem tudi kakšne stvari celo “pomiksala”. Prej tega nikoli nisem delala, nikoli nisem niti razmišljala o tem, da bi v celoti ustvarila pesmi. A po sili razmer in mojih notranjih občutenj se je pokazalo, da je tovrstno ustvarjanje in način, da se “pretočim”, zelo dobro zame. Vsega sem se sproti učila. Čeprav nisem izobražena glasbenica, rada poprimem za različna glasbila. Glasba je v bistvu igrišče, lahko ustvariš karkoli, če imaš čas in prostor, kar sem jaz imela. To je bilo lepo raziskovanje, zagotovo bom za vedno ustvarjala glasbo.

Glede na to, da so pesmi nekako za vas medij, prek katerega izlijete svoje misli in občutja ter se odprete o osebnih stvareh – vas je kdaj zaskrbelo, da bi povedali preveč in s tem postali zelo ranljivi pred ljudmi?
Me je. Predvsem, ker vem, da sem tak človek, ki vse pove brez zadržkov. O stvareh govorim tako, kot so, in to ljudje včasih težko slišijo. Ne govorim namreč samo o lepih občutkih, rada se globlje pogovarjam, ne le površinsko, vsakdanje. Zdi se mi, da se moramo drug drugemu odpirati, zato da vidimo, da smo na koncu pravzaprav vsi na istem, da nihče ni sam v svojih občutenjih.

Moj vzgib na albumu je bila želja po izražanju “temnejših”, “modrih” občutkov. Morda se je o teh lažje izraziti med črkami in toni, ker se načeloma o tovrstnih stvareh ne pogovarjamo tako odprto. Sama sem izpopolnjevala to, kar je prišlo iz mene, nisem mislila na to, da bo kdo te pesmi poslušal (smeh). Na koncu sem pač izbrala tisto, kar sem si vseeno želela deliti. Plošča je sicer na prvi posluh zelo romantična, na njej je veliko ljubezni. Izstopa sicer pesem Moja duša pes, ki je “prismuknjena”.

Že leta 2021 ste napovedali, da bo prvenec izšel “kaj kmalu”. Kako je nastal?
Skladbe so nastajale zadnjih deset let, naslov je Potovalka tudi zato, ker so nastajale na različnih lokacijah po Sloveniji, kjer sem bivala. Snemanje se je začelo aprila 2020, torej pred štirimi leti. Tudi jaz si nisem mislila, da bo tako dolgo trajalo, ampak je trajalo toliko časa, kolikor je album potreboval. Tako delo vzame veliko energije, na dan lahko sprejmeš le omejeno število odločitev. Vmes si moraš vzeti čas za življenje, zato mi je dobro, da nikomur ne odgovarjam, ni nekih rokov. Dejstvo je, da sem imela velikokrat vsega dovolj, pesmi sem že tolikokrat slišala, da se mi je zdelo, če jih bom še naprej izpopolnjevala, bom začela delati škodo. Tako sem se morala umakniti tudi za nekaj mesecev, dokler mi ni spet zadišalo, da sem lahko proces nadaljevala. Z izdelkom sem zadovoljna.

Že pred nekaj leti ste izdali Protistrup, prvo pesem z albuma, sledili sta ji še Moja duša pes in Poveljnik, nazadnje ste izdali Umazane posode. Kako ste se odločili, da bodo prav te prve štiri skladbe z albuma?
Ko sem jih začela izdajati, nisem niti vedela v resnici, koliko jih bo, le želela sem jih postopoma poslati v svet. Po občutku sem šla, kakor se mi je zdelo prav. Lepo se mi zdi, da sem začela s pesmijo Protistrup. Poveljnik je odlična, močna skladba – ko sem poslušala končno različico plošče, se je izkazala za posebneža. Morda sem v tistem času hotela nekaj povedati. Vedno (ne)posredno s svojim glasbenim udejstvovanjem in objavami nekaj sporočam.

Protistrup se zdi ena izmed najbolj osebnih pesmi. Je pomembno nikoli pozabiti, od kod prihajate?
Ko sem to pisala, so bili moji starši še zelo živi. Takratna ideja je izhajala iz zavedanja, da imamo na tem svetu res samo drug drugega, moramo paziti drug na drugega, ne glede na to, ali smo si v sorodu ali ne, saj smo sočutna bitja. Strašljivo je, kako smo se po pandemiji covida-19 oddaljili in se bojimo drugih ljudi. Moderen sistem nas želi ločiti, zdi se mi, da so neke meje zarisane samo zato, da se prepiramo, čeprav smo vsi na istem. Moje zavedanje, da imam na koncu samo ljudi, ki nas čutijo, vidijo, s katerimi smo lahko iskreni, s katerimi smo si – kljub temu da ima vsak edinstven notranji svet – podobni, je, potem ko sem izgubila starše, postalo še močnejše. Takrat sem namreč izgubila občutek varnosti, vedenje, da je nekdo vedno tam za objem in nasvet.

V pesmi Umazane posode omenite, da te vedno počakajo. Jih je treba “pomivati sproti”?
Zdi se mi, da v tej pesmi govorim sama sebi. Pri 33 letih sem izgubila očeta, pri 34 letih mamo – takrat, ko sem pravzaprav začela živeti svoje življenje in postala svoj človek. Od takrat, ko smo se razšli s Tabuji, skupaj nismo preživeli veliko časa, ker smo mislili, da je tega na pretek. Ko si živ, seveda ves čas mažeš posode, ki jih je potem treba pomivati, to se nikoli ne konča. Vedno se sprašuješ, kdo bo pomil posode in kdaj. Ugotovila sem, da umazane posode vedno počakajo, a ni dobro, da se hrana na njih zasuši, in moraš potem naslednjič vse namakati ter imaš že takoj več dela. Lažje je to sproti delati – stvari je najboljše povedati sproti. Vse se zgodi z namenom, vse je za nekaj dobro, ampak življenje je lažje, če je ves čas nekako pospravljeno.

Za pesmi ste ustvarili tudi videospote. Kako pomembni se vam zdijo ti?
Zelo, saj glasbo tudi gledamo. Skupaj s sliko lahko z glasbo tudi globlje prideš. Iskreno se z videospoti pri prvih nekaj pesmih nisem veliko ukvarjala, pomembno mi je bilo, da jih delim, tudi sredstev ni bilo. Pri videospotu za Umazane posode sem sodelovala z Igorjem Perićem, ki je mlad, perspektiven človek, ki rad opravlja svoje delo in hoče narediti najboljše, kar zmore. Zelo sem bila zadovoljna. Posnela sva še dva videospota, tudi za skladbo Preden bo prepozno. Mislim, da bo naslednji že bolj v tej smeri, ki jo zares hočemo – da zares poudarimo zgodbo še s sliko.

V videospotu za Umazane posode tudi plešete. Se s plesom tudi sicer ukvarjate?
Ne ukvarjam se na način, da bi trenirala ali kaj podobnega. Rada plešem, tako se sprostim, obenem pa poskrbim za rekreacijo. Ples je tako za telo kot tudi duha zdrav, ko plešeš, greš v drug svet, bolje se počutiš. Moram pa reči, da sem bolj doma v nastopanju v živo. Čeprav je to del poklica in nekakšen izziv, namreč v preteklosti pred kamero nisem bila sproščena, težko mi je nekakšno narejanje, igranje, spogledovanje s kamero. Pri Umazanih posodah se je to spremenilo. Med drugim sem ugotovila, da je veliko odvisno tudi od tega, kdo je za kamero. Na splošno je pomembno, kako na začetku “zavajbaš” s človekom, kako ga začutiš.

Vse do zdaj izdane pesmi so sicer slovenske, napovedujete pa, da se bodo na koncertu zvrstile tudi skladbe v nemščini, bosanščini in angleščini.
Tuje pesmi so mi zelo všeč, tudi te bomo zaigrali. Veliko jih je, in ne vem, katere bom izbrala, vsak dan ne bom izvedla istih. Glede na to, da sem jih veliko naredila tudi v angleščini, bodo morda te izšle že v prihodnjem letu.

Minilo je že devet let od vašega zadnjega koncerta. V SiTi Teatru vas čakajo trije koncerti, v okviru katerih bo zazvenel nov album. Kako grejo vaje?
Ne vem, koliko sem “v kondiciji”, ali bi lahko rekla, da sem pripravljena. Zadnje vaje so bile popolne, veselim se teh koncertov, saj dobro zvenimo, vse deluje in radi izvajamo to glasbo. Ko slišim, da pesmi, ki sem jih ustvarila, izvaja bend, je poseben občutek. Čeprav bi se že na začetku morala osrediniti na vokal, smo najprej uredili druge zadeve, zdaj pa se lahko posvetim tudi temu. Šele zdaj sem “v resnici” začela peti. Morda se to sliši smešno, ker me že toliko časa poznate kot pevko, ampak gre za pot odkrivanja sebe z glasom, ta vse projicira, na njem se vse sliši. Moj glas je bil kar nekaj let brez energije, zdaj pa se je to spremenilo. Veselim se, da me slišite v novem obdobju.

Kateri del koncerta vam je najboljši? Kaj vam daje energija občinstva?
To, ko je toliko energije na kupu, je kot mamilo. Pri Tabujih sem imela možnost poskusiti, kaj pomeni, ko množica ljudi poje neko besedilo skupaj v en glas. To je izjemno močno, in mislim, da če bi se zavedali, kakšno moč imamo, ko stopimo skupaj in uporabimo svoje glasove, bi to zlahka postalo množično orožje za uničevanje vsega, kar je pri nas slabega.

Čeprav si nikoli nisem mislila, da bom frontmanka, sem se v tem našla – biti na odru je občutek kot noben drug. Videla sem, da imam kapaciteto in sposobnost, da pomešam energijo, da imam nekaj za deliti in da ljudje radi pridejo in se “priklopijo”, jaz pa se rada “priklopim” nanje. Pred tem sem bila sicer spremljevalna vokalistka in v tem sem zares uživala, to bi še vedno rada počela – harmonizirati in peti večglasno sta mi eni izmed lepših stvari.

Sem pa opazila, da ljudje manj hodijo na koncerte. Menim, da je korona v mnogih pustila ta strah pred zaprtimi prostori, kjer je veliko ljudi, obenem pa verjamem, da ni denarja za to. Ne vem, kako bomo prišli iz tega začaranega kroga. Umetnost, tudi glasba, je odraz trenutnega stanja kulture, mentalitete in časa, mora obstajati v živo. Mislim, da je glasba postala preveč samoumevna, je kot neka spremljava v ozadju, podcenjujemo njeno moč. Toliko smo je že vajeni, da smo pozabili, da ima vsak zagotovo en trenutek v življenju, ko ga je pesem tako zadela in je zaradi nje čutil nekaj, česar ni vedel, da lahko. Gre za pesmi, ki te popeljejo nazaj na določen kraj, obudi občutke ... Ne vem, ali ima katera koli umetnostna zvrst tako sposobnost.

Katera skladba je vas tako zadela?
Prvič, da me je pesem močno “obrnila”, je bila skladba Riders on the Storm zasedbe The Doors. Ko sem si to zavrtela na slušalkah, je bilo neverjetno, navdušena sem bila, nisem hotela nehati poslušati. Glasba ima to moč, da se odklopiš, pobegneš. Odpeljale te v tvoj svet, kjer najdeš samega sebe.

Kakšni so načrti za naprej?
Koncerti v SiTi Teatru bodo posebni, dobro se počutim v tem gledališkem prostoru. Posebneži bodo že zato, ker so prvi trije. Potem pa se moramo dogovoriti za čim več koncertov, mi smo pripravljeni. Naslednja je na vrsti pesniška zbirka. Velikokrat samo začnem pisati na list papirja ali pa računalnik, in ko vse napišeš, na koncu prebereš samega sebe, kaj se ti dogaja – neverjetno je, tako samo sebe spoznavam. Pisanje v rimah pa mi je tako ali tako všeč, je pa res, da menim, da ne gre za poezijo, ampak so to zapisi različnih dolžin, od pesmi do zgolj misli. Ne vem sicer, kdo te mora “poštempljati”, da v resnici postaneš pesnik oz. se lahko okličeš za to (smeh). Načrtujem, da bom že na začetku prihodnjega leta izdala Plavo glavo. K temu me je spodbudil Žan Papič, ki je izdal Stekleno glavo. Kot omenjeno, nameravam izdati tudi glasbo, ki je še nisem, obenem pa načrtujem tudi malo živeti, iti naokrog, v svet po nove vtise.