Po daljšem obdobju ustvarjanja sta nedavno izdala natančno premišljen prvenec V vesolje in tako postala še ena novomeška zasedba, ki se je letos zasidrala na slovenskem glasbenem radarju.

Vse se je začelo, ko je Jan potreboval spremljevalno vokalistko za en povsem drugačen projekt. A na koncu so ju dolgi pogovori o glasbi in drugih najrazličnejših stvareh tako povezali, da je nastal dvojec Tretji kanu. "Veliko sva se pogovarjala predvsem o besedilih – kaj si želiva, da besedilo pove, da ni to samo 'kar nekaj'. Želela sva, da imajo teksti neki globlji pomen, in ravno to je bila odlična podlaga za pozneje, ko sva začela ustvarjati ploščo," poudarja Anja.

Presenetila sta že s prvim singlom Ni prostora, nato pa v nadaljevanju s produkcijskim trojcem Igor Ilič (ki se je pridružil tudi našemu pogovoru), Peter Penko in Borut Antončič uredila tudi preostanek materiala, ki se je zlil v prvenec V vesolje.

Več si lahko preberete v pogovoru z Anjo in Janom.

Kako se je zgodba Tretjega kanuja sploh začela?
AP: Jan je iskal spremljevalno vokalistko za svoj akustični projekt. On ima v bistvu še eno punkrock skupino, jaz pa sem takrat delovala v zasedbi Indigo. Prvič sva se srečala na koncertu v Dolenjskih Toplicah, kjer sva se dobesedno zaletela drug v drugega. Takoj sva se ujela, potem je pa kar steklo. On je imel pripravljenih že nekaj svojih skladb, ki sva jih nato skupaj preoblikovala – tako besedila kot aranžmaje. Precej hitro sva se spoznala tudi s prvim producentom Borutom Antončičem, pozneje še z Igorjem Iličem in Petrom Penkom.
JM: Zadeva je dejansko tako stekla. Skupaj sva preživela ogromno časa in res veliko sva se pogovarjala o glasbi.
AP: Ogromno sva se pogovarjala predvsem o besedilih – kaj si želiva, da besedilo pove, da ni to samo "kar nekaj". Želela sva, da imajo teksti globlji pomen in ravno to je bila odlična podlaga za pozneje, ko sva začela ustvarjati ploščo.

Kakšna je stara legenda o tretjem kanuju?
AP: Legenda pravi, da so se pod novomeškimi mostovi v meglicah prikazovali trije kanuji. In če sta se dva, ki sta šla mimo, usedla v zadnjega, v tretjega, se pogledala in drug v drugem videla sebe, je to pomenilo, da ju je povezala neka višja usoda. S tem sta na nekakšen način za vedno postala globoko povezana.

Kako poteka vajin ustvarjalni proces?
JM: Ni univerzalnega pravila, ali je najprej tekst ali melodija. Morda je pri meni res večkrat melodija, pri Anji pa večkrat tekst. Vedno se dobiva, drug drugemu pokaževa material in tako je začela nastajati tudi plošča. Kakšna skladba prej, kakšna seveda kasneje, kakšna tudi s pomočjo producentov, da smo jo še aranžmajsko bolj dodelali. V osnovi sva vse skladbe s plošče pripeljala do te točke, da ko sva prišla v studio, so imele rep in glavo oziroma osnovo, na kateri smo potem gradili.

Kako to, da za večino vokalov na plošči poskrbi Anja?
JM: Anja je bila na začetku zelo sramežljiva.
AP: Pri meni to res ne poteka ravno hitro, temveč moram človeka najprej malo spoznati. Sploh pri takšnih stvareh, kot sta glasba in ustvarjanje. Sploh, če skladbe, ki jih izvajaš, tudi sam napišeš. To je nekaj zelo osebnega.
JM: Takrat sva sicer pela še moje skladbe. Potem pa se je en večer, ko smo bili v prostoru za vaje in je bila prepričana, da je nihče ne posluša, zelo lepo razpela. Celotno pesem je zapela brez kakršne koli glasbene podlage. In takrat me je zmrazilo.
AP: Jan je sicer poznal tudi mojo prvo skupino Indigo in našo skladbo Drugačna, ki mu je bila prav tako všeč, in tudi to je bil del najinega začetka. Je pa res, da na prvih vajah iz sebe nisem dala čisto nič. Šele ko me ni nihče gledal, sem se razpela in je tudi Jan ugotovil, da bodo nekatere skladbe morda boljše zvenele z ženskim vokalom.
JM: Saj pojem tudi jaz, ampak na plošči je res več vokalov prevzela Anja. Tu ne gre za ego, nikakor ne. Izbrali smo tisto, kar se je boljše slišalo.

Kako sta izbrala spremljevalno zasedbo za koncerte in zasedbo, ki je sodelovala pri snemanju plošče? Zakaj ravno oni?
JM: Veliko vlogo so igrali predlogi, predvsem producentov. Tukaj je največji ravno Igorjev prispevek, saj je z določenimi glasbeniki že sodeloval in je vedel, kaj lahko od njih pričakuje. Nekaj smo jih izbrali tudi prek prijateljskih vezi.

Kaj vama je pomenilo sodelovanje s producenti, kot je denimo Igor Ilič?
JM: Imela sva veliko srečo, sploh kar se tiče Igorja in Petra Penka. S svojimi izkušnjami sta pripomogla, da so skladbe, ki so sicer akustično zvenele povsem v redu, dosegle čisto novo dimenzijo in odprle popolnoma druge občutke.
AP: V akustiki so bili v živo čisto super. Če zdaj gledamo na končni izdelek, skladbe tudi za radio zvenijo precej bolj moderno. Okrog sebe potrebuješ ljudi, ki bodo material lahko pogledali objektivno. Kot avtor namreč težko stopiš iz določenega okvira in skladbe vidiš povsem drugače. Zato so pomembni dobri producenti, ki bodo to znali videti in iz skladbe potegniti najboljše.
JM: Za dober projekt potrebuješ dobro idejo in izkušnje. Ideje so bile, izkušenj pa ni bilo. In tukaj smo se potem našli skupaj z ekipo vse skupaj trdno zgradili.

Kakšno bitko bijeta vidva? Kje bi rekla, da je vajin glasbeni prostor pod soncem?
AP: Neka pop/rock/indie scena (smeh).
JM: V tem smislu se sploh ne bi želel predalčkati. Sama plošča je žanrsko precej različna, ampak vseeno ima rdečo nit. Skladbe so precej osebnoizpovedne in tudi kritične. Poslušalci bodo presodili sami.
AP: Zdi se mi, da je za takšno glasbo na sceni trenutno veliko prostora. Veliko stvari je povedanih z metaforami, precej je cinike. Nekatere skladbe so tudi zelo vesele – kot recimo Hiše, toda vseeno predstavljajo težke tematike.
II: Bolj angažirani teksti so. Morda ni na prvo žogo, je pa vse narejeno na daljši rok trajanja. To je neki sodobni pop, ki je narejen tudi iz prepleta indie in etno glasbe.
JM: Cilj je delati dobro in kvalitetno glasbo ter biti odkrit.
AP: Prav tako se ne sme podcenjevati poslušalcev. Za zgled si je treba vzeti tisto, kar je na sceni boljše, ne tisto, kar je slabo. Samo tako bomo lahko napredovali. Tako ta skupina kot celotna ekipa.

Novo mesto v zadnjem času v prepoznavnost izstreljuje več novih glasbenikov, kot jih je morda pred časom. Kaj se je na sceni spremenilo?
JM: Enostavno prišel je trenutek, ko se je naredil prostor za nove izvajalce. Imamo nekaj slovenskih skupin, ki pokrijejo vse dogodke in so prisotni že kar nekaj časa. Je pa velik manko novih ustvarjalcev. V Novem mestu se je zdaj ustvarilo dobro ozračje - precej nas je, ki imamo nekaj povedati, nekaj odigrati, in imamo ljudi, ki so z nami pripravljeni sodelovati.
AP: MRFY in Jardier so dober primer tega, da je mogoče uspeti, če se dobro dela.
JM: Smo marljivi in vztrajni. Ogromno je odvisno tudi od tega. Težava Novega mesta je bila zelo dolgo ravno to, da je bilo ogromno lokalnih zasedb, ki so bile sicer dobre, ampak ni bilo tistega miselnega preskoka. Ta mentaliteta se je zdaj spremenila.
II: Mladi zdaj vse drugače doživljate. Tudi MRFY so bili zelo odzivni, upoštevali so vse nasvete, in to je miselni preskok – glasbeniki se zavedajo, da potrebujejo nekoga, ki je izkušen. Ne pa, da so zaprti v tisti svoj ego in zaradi tega ne upoštevajo nikogar. Tako je bilo nekoč in zato so mnogi ostali zgolj na lokalni sceni.
AP: Jaz ne bom skrivala ambicij, ki jih imam za to skupino. Zdi se mi prav, da se spravimo v svet in da vse od vizualne do zvočne podobe "štima". Da je točno tako, kot mora biti. Raje vidim, da imamo manj koncertov in da so narejeni dobro, smiselno, povezano, da je to nekaj prijetnega.

V eni izmed skladb pojeta o porazih. Kje po vajinem mnenju ni prostora za poraze?
AP: Če ti v Sloveniji kaj na katerem koli področju v življenju ne uspe, takoj izgubiš motivacijo, upanje in prehitro odnehaš. In potem te vsi gledajo ter si mislijo, da ti ni uspelo. Ampak to ni res, prostor za sanjače še vedno obstaja. Tudi porazi, vzponi, padci so del tega – brez tega ne gre in ravno iz tega se največ naučiš.

Se vama zdi, da je sanjarjenje še vedno najbolj učinkovito orodje? Kaj za vaju predstavlja pobeg?
JM: Meni se zdi, da bo prostor za sanjarjenje vedno obstajal.
AP: Si ga moraš pa vzeti, izboriti. Moraš biti močen, da si tega sploh upaš. Tudi midva sva seveda na realnih tleh, toda ta prostor vseeno obstaja. Treba je širiti pozitivno energijo. Tako z glasbo kot z druženjem – potem se nove poti kar odpirajo.
JM: Dokler imamo kaj povedati, napisati, dokler so ljudje, ki bodo to poslušali in z nami tudi čutili, tega ne bo konec. Sanje so na neki način tudi naše največje orožje, tega ti nihče ne more vzeti.

Kdo je zastrupil slovenski zrak in poskrbel, da se utapljamo?
JM: Jaz politikom ne bi delal usluge in jim delal slabe reklame, ker tudi slaba reklama je v bistvu dobra reklama (smeh).
AP: Gre predvsem za ozkoglednost. Vse je zelo ozkogledo, instant, na hitro, brez čustev in brez pomena.
JM: Bombardirajo nas z vseh strani – od politike do resničnostnih oddaj, nekako pa smo zastrupili tudi sami sebe.
AP: Ravno o tem govori skladba V mleku. Ko plavamo v mleku, pred seboj ne vidimo ravno veliko. Mleko je sicer nekaj toplega, lepega, a to je zgolj navidezno udobje, saj pred seboj ne vidiš skoraj nič. Pomembno je, da tudi če se nas kakšna družbena problematika neposredno ne dotakne, moramo vseeno sami pri sebi razmisliti in kaj spremeniti. Verjamem, da je to mogoče. Čeprav zveni utopično, nikoli ne bom nehala verjeti v to, da gredo te najine ideje v svet. Če kdo zaradi tega začne razmišljati drugače, ugotovi, da obstajajo še širša obzorja, sva naredila ogromno.
JM: Tudi meni je pomembno predvsem to, da povemo tisto, kar želimo povedati. Očitno še vedno obstajajo ljudje, ki se jih to dotakne. Če se koga dotakne še malo globlje, še toliko bolje.

Na plošči izstopa skladba Črn šal. Predvsem zaradi kontrasta med harmoniko, ki spremlja celotno skladbo, ter koncem, ki je povsem klavirski. Kako je prišlo do tovrstne kombinacije?
JM: Za to je v veliki meri zaslužen ravno Igor. Skladba je bila narejena na akustično kitaro in je zvenela precej banalno – Anjin vokal in besedilo precej lepo oddelata svoj del, ampak nekaj je manjkalo ravno pri zvočni podobi. O tem smo se ogromno pogovarjali in Igor je potem naredil to ozadje s tolkali in seveda odličnim klavirjem.
AP: S tem se je prej linearna skladba dvignila na res visoko raven. Ima trenutke, ki te dvignejo, ne da bi moral povečati volumen ali narediti nor refren. Ambientalna je, a vseeno te dvigne. Veliko smo se pogovarjali tudi o tem, kaj črn šal sploh je. Vsak ima pozitivne in negativne lastnosti. Sprijazniti se moraš tudi s tistim slabim, sprejeti tudi slabo stvar in jo celo obrniti sebi v prid.

Besedila so sicer napisana v slovenščini, ena pesem (Hold on My Love) pa je angleška. Zakaj sta jo pustila v angleščini?
JM: To je zaradi moje trme (smeh). Ta pesem je stara približno deset let. Aranžmajsko sem z njo preizkusil že ogromno in čisto slučajno sem jo predstavil tudi Anji. Akustično je potem dobila svoj smisel, in ko smo skladbo pozneje delali s Petrom Penkom, sva oba že pri prvih akordih vedela, kaj želiva. Minimalizem, morda malo morbidnosti.
AP: V tej skladbi se najbolj čuti ta Penkov stil. Ne samo zaradi angleščine, ampak tudi zaradi vsega drugega.
JM: Res je. Skladba je bila že na samem začetku napisana v angleščini in je niti nisem želel prevajati. Ni se nam zdelo nič takega, če je ena pesem pač v angleščini.
AP: Morda izstopa ravno zaradi kombinacije angleščine, čela in violin. Res je lepa skladba. Celo malo filmska. Ploščo sva poimenovala V vesolje - in tudi to je del najinega vesolja. Plošča ima v pomenu rdečo nit in se mi ne zdi čisto nič narobe, če so skladbe žanrsko različne.

Torej ne bosta vztrajala pri tem, da so besedila strogo slovenska?
AP: Jaz sem enostavno bolj domača pri pisanju v slovenščini in imam slovenščino zelo rada. Jan mogoče res več piše v angleščini.
JM: Jaz sem za vse skupine, kjer sem prej deloval, pisal v angleščini. Vseeno se mi zdi, da se lahko vendarle bolj odkrito izrazim v slovenščini. Ni pa to pogoj, omejevati se ne želiva. Teživa k temu, da bi bili teksti čim bolj slovenski, toda hkrati ni nič narobe, če se kdaj najde kakšen tudi v katerem drugem jeziku.

Prva in zadnja skladba na prvencu sta v precejšnjem kontrastu. Kako Ona (se skriva) zaključi zgodbo, ki sta jo želela povedati s celotnim albumom?
JM: V vesolje je prva in tudi naslovna skladba, ki poslušalca z akordi zelo lepo pritegne. To je res energična skladba in glede na odziv ljudi je bilo dobro, da smo za prvo izbrali ravno to. Zadnja pa je v bistvu priredba neke druge skladbe z albuma – Peter Penko se je poigral s pesmijo Ona in nastala je še druga verzija, ki nam je bila zelo všeč. Spet so prisotne violine in vse temelji na vokalu.
AP: En lep zaključek albuma, vse skupaj lepo umirimo in zaključimo.

Pravita, da se žanrsko nočeta opredeljevati. Če bi morala svoj zvok opisati z občutkom, kaj bi izbrala?
JM: Kot je že prej dejal Igor, recimo, da se trudimo delati nekakšen moderni pop. Težko je opisati z eno besedo, saj je na plošči toliko različnih žanrov.
AP: Plošča je prijazna poslušalcem. Zanimiva je tudi za tiste, ki bi se želeli poglabljati v sama besedila. Zaradi tega morda tudi večplastna, saj ni vse ravno na prvo žogo. Ampak vsak bo našel nekaj zase. Če bi morala izbrati občutek, bi izbrala sproščenost in izpovednost.