njcem.

"S penečimi vini je težko prodreti na svetovni trg, kjer imajo cel kup bolj zvenečih vin, prav tako ovenčanih z medaljami," razlaga enolog Dušan Brejc. Sirku, ki se je že v samem začetku vinarske poti zavestno odrekel mirnim vinom in se posvetil zgolj peninam, je uspelo. Njegove penine niso zgolj kletni dodatek, ker se pač v zadnjih letih dobro prodajajo, ampak so plod skrajno natančnega in študioznega pristopa - takega, ki odraža tudi tega briškega peničarja samega.

Arome so čiste, mehurčki fini kot čipka, penino odlikujejo kremoznost, eleganca in svežina. Če mnogi prisegajo na Bjanin brut, neposredno penino iz večjega dela chardonnayja in manjšega rebule, ki je na kvasovkah zorela najmanj dve leti, pa je njihov brut rose tisti, ki je - tudi zaradi večje vsesplošne všečnosti - bil v zadnjih letih njihov paradni konj.

Samo dva roseja s platino
Penina je z dvakratno platino na referenčnem Decanterjevem ocenjevanju (2015 in 2017) in konstantnimi ocenami nad 94 točk dokončno podrla vse stereotipe "damskega vina" in postala statusni simbol vsake slovenske restavracije, ki da kaj nase. Penina na osnovi modrega pinota in dodatka rebule za svežino je tudi letos na pomladnem Decanterjevem ocenjevanju v Londonu prejela platinasto medaljo, kar je letos uspelo samo dvema brut rosejema - drugi je mednarodno precej bolj uveljavljen Taittingerjev šampanjec, katerega cena se giblje med 110 in 260 evrov. Za primerjavo: pri Bjaninem uvozniku Meritu boste za njihov brut rose odšteli 21 evrov.

Kot pravi Gregor Fric, Meritov direktor programa pijač, tovrstne nagrade nedvomno imajo težo pri kupcih. Lani so za Bjano zabeležili 30-odstotno rast prodaje, letos še 20 odstotkov več.

Medalja kot psihološki dejavnik
Tudi Sirk priznava, da svoje penine pošiljajo na tekmovanja predvsem zaradi svojih distributerjev, saj gredo vina z odličji lažje v promet. Zlasti Azijci s Hongkongom na čelu, trg, ki je v zadnjem času zelo dovzeten za slovenska vina, so nori na Decanterjeve ocene, medtem ko denimo Italija kaj dosti nanje ne da.

"Za nas so ta odličja bolj psihološki dejavnik - dvigujejo nam samozavest, potrjujejo, da smo na pravi poti," razlaga Sirk pred svojo letošnjo zbirko Decanterjevih plaket - bron (88 točk) za cuvee prestige, srebro (90 točk) za brut zero, zlato (95 točk) za brut in že prej omenjena platina (95 točk) za brut rose. Odličje za prav vse štiri poslane vzorce in vse štiri penine, ki jih polnijo pri Bjani.

Na vprašanje, katera medalja mu je najljubša, Sirk odgovori samozavestno, a neprevzetno: "Naslednja. Žena in otroka skačejo po meni, kadar dobimo medaljo, jaz pa sem sicer vesel, a sem vedno z mislimi že pri naslednji medalji." In Sirk si ne tako zelo potiho nadeja še več - lanska letina, ki še leži na kvasovkah, bo namreč po njegovem najboljša do zdaj, zato si nam upa celo odpreti dve steklenici še povsem mladega, malce divjega roseja 2016 z barvo sladkorne pene. Prava poslastica z izjemnim potencialom.

Priznanje Unesca
Sirkovi so sicer letos prejeli še eno, prav posebno priznanje - njihov dvorec Dorišče iz 13. stoletja je prejel priznanje Unesca Italija za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. "Naša družina je dala življenje v to hišo, naša celotna življenja smo postavili na kocko, da bi spravili to hišo k sebi," pravi Sirk, katerega pradedek je Dorišče kupil leta 1910, Sirkovi pa so ga - skupaj z najstarejšo vinsko kletjo v Brdih (in eno najstarejših v Sloveniji), kjer danes zorijo Bjanine penine - obnovili.

Unesco se je za priznanje odločil prav zaradi "izkazane ljubezni in vložka družine Sirk v moralno dediščino in vrednote, ki so jih spoštovali že Sirkovi predniki". "Bistvo je oživljanje lokalne zgodovine - kako lahko družina predstavi zgodovino svojega območja," nam razlaga predstavnik goriškega kluba Unesco Adriano V. Chinni.

Najboljša kuharica za najboljšo penino
Kako velik ugled uživajo Bjana in Sirkovi, priča tudi to, da jim je ob novinarski predstavitvi letošnjih Decanterjevih medalj, uspelo za kulinarično spremljavo angažirati najboljšo kuharsko mojstrico na svetu, te mesece nedvomno najbolj zaposleno chefinjo to stran Atlantika, Ano Roš. Roševa je postanek v dvorcu Dorišče v Biljani opravila nekje na poti med Švico in Londonom, med Mehiko in Bangkokom.

Penine je brez prevelikega kompliciranja izvrstno skombinirala z lahkimi, poletnimi jedmi - ob brutu ocvrt pastinak s pastinakovo kremo, ikrami postrvi in ocvrtim regratom, ob roseju (2013) marinirano sardelo na kandirani limoni in koromaču s koromačevo-ribjo juho, ob zeru (2010) umami goveji jezik z zeleno, kapesanto in soškim dašijem. Za veliki finale je ostal še Bjanin cuvee prestige (2011), zvrst chardonnayja in rebule, fermentiran v rabljenih francoskih sodčkih in 56 mesecev zorjen na kvasovkah, ki je pospremil Anino soško postrv z listi ribeza ter solato iz ribeza in graha z reduciranim ribezovim sokom in šalotkami ter masleno zeliščno omako.

"75 odstotkov gostov v Hiši Franko je tujcev, ki ne pridejo, da bi naročali šampanjce, ampak hočejo poskusiti slovensko vino," razlaga Roševa, katere partner, sommelier Hiše Franko Valter Kramar, z Bjano sodeluje že od samega začetka - daleč pred navalom tujih foodiejev na Staro Selo, ki se je zgodil z lanskoletno Netflixovo serijo Chef's Table. Danes Valter na Bjanina vrata trka po dvakrat mesečno po nove zaloge, da mu Sirk komaj sledi.

In iz kobariške smeri, pičlih 40 kilometrov proč, ne prihaja samo Kramar. "Ogromno se jih ustavi pri nas iz Hiše Franko, češ da so tam poskusili Bjano in jih je navdušila," razlaga Miranova soproga Petra. Mimogrede - v Hiši Franko vsakemu gostu ob postreženem kozarcu natančno povedo, od kod prihaja vinar ter kako daleč in v katero smer lahko pridejo do njega.

Gostje, ki romajo k letos najbolj vroči kuharski mojstrici, iščejo, kam naprej, in dobro natrenirano osebje pri Franku jih natančno usmeri, kam. Butični in gastro turizem, kar naj bi bila začrtana smer Slovenije, se ne piše v uradih STO-ja, ampak na primerih medsebojnega sodelovanja razgledanih in sposobnih ponudnikov samih, kar Hiša Franko in Bjana nedvomno sta.