Teza je, da tovrstni kulinarični projekti, ki jih je pri nas v zadnjih letih vse več, niso samo hedonističen odraz slovenske kulinarike, ampak so uspešen socialni poskus, kako na zelo banalen način odtujene ljudi ponovno povezati med sabo. Pa čeprav morda povsem nezavedno.
Dejstvo je, da je hrana tista, ki je ljudi že tradicionalno povezovala med seboj - na podeželju se je družina nekoč zbrala ob obrokih, še danes se zberemo ob slavjih, porokah, pogrebih, praznikih in rojstnih dnevih. Če dandanes čez teden jé bolj ali manj vsak zase, v službeni ali šolski menzi, na poti ali v bližnjem kiosku, ko je ostalo že zaprto, se številni še vedno zbirajo v petek ob ribah, v nedeljo ob goveji juhi, za božič ob potici, za pusta ob krofih, za veliko noč pa ob šunki in hrenu.
Kulinarični festivali od a do ž
Hrana je obred v praktično vseh kulturah, tudi pri Slovencih. Žal se je skozi čas to precej izgubilo, hrana pa je iz obreda - delno zaradi časovne stiske, delno morda tudi zaradi krize - postala bolj nuja. Sodeč po januarski raziskavi organizacije Oxfam, imamo Slovenci dobro, a drago hrano. Zahajanje v (boljše) restavracije je tako pri nas še vedno bolj stvar posebnih priložnosti, številni pa se jim sploh raje izogibajo, češ da "je v njih itak vse predrago" ali pa se v njih preprosto ne počutijo dobro - navsezadnje je neka druga raziskava pokazala, da Slovenci od vsega najraje jemo juho, meso z žara in sladoled.
Tudi zato so prav dobrodošli najrazličnejši kulinarični dogodki, ki so pri nas vzniknili kot gobe po dežju, se razmahnili in se neverjetno dobro prijeli. Festival kranjske klobase. Festival kozjanskih jabolk. Festival kakijev. Festival artičok. Ribiški festival. Festival soške postrvi. Festival rebule in olivnega olja. Festival češenj. Festival kostanja. Festival praženega krompirja. Praznik marmelade. Festival špargljev. Praznik kobariških štrukljev. Praktično kar koli si lahko zamislite.
Ne glede na to, v katerem kraju potekajo (in večinoma gre za kraje, precej oddaljene od osrednje Ljubljane), so vsi neverjetno dobro obiskani. Pojdite enkrat na enega izmed njih - vzdušje je dejansko praznično, festivalsko. Stojnice se šibijo od najrazličnejših jedi iz izbrane poveličane sestavine, toči se vino in domače žganjice, neredko se pleše in poje, ponekod so prave povorke, ljudje uživajo ob lokalnih izdelkih, hkrati pa se družijo, se pogovarjajo, si izmenjujejo recepte, nazdravljajo in se spoznavajo.
Odprta kuhna
Podoben koncept teh vaških praznikov je posvojila tudi bolj urbana Odprta kuhna, ki poteka letos drugo leto zapored na Pogačarjevem trgu na ljubljanski tržnici. Vsak petek od jutra do večera ponujajo svoje dobrote nekateri najboljši gostinci iz vse Slovenije, ki so se jim priključile še številne etnične kuhinje, na katere prisegajo mlajši obiskovalci. Ob lepem vremenu se na Pogačarjevem trgu peče, kuha, praži, najbolj oblegani imajo vrste, drugi skušajo privabiti z odprtostjo in branjevskim vabljenjem "na najboljše vampe, kar si jih poskusila". "Ne maraš? Čakaj, potem bo pa štrukeljček raje zate," vabi rdečelični patron iz Gostilne Belšak.
"Dobra hrana sovpada z dobro družbo, in na Odprti kuhni se zelo trudimo povezati ta dva elementa. Petek je dan, ko se vsi sprostimo, ker je naporen ali stresen delovni teden že za nami. Center mesta je prav tako odlična točka za srečanje s prijatelji, kolegi, znanci ali sodelavci, in sproščeno vzdušje na Odprti kuhni, ki je pospremljeno z lahko glasbo, je odlična kombinacija za druženje. Vsekakor bi lahko rekli, da je Odprta kuhna družbeni povezovalec," pove za MMC Lior Kochavi, idejni vodja Odprte kuhne.
Izraelec, ki zadnja leta živi v Sloveniji, je očitno hitreje prepoznal velik kulinarični potencial naše dežele in ga povezal z druženjem, kar sicer zelo uspešno izvajajo tudi vrhunski kuharji s projekti, kot so 3 chefi, ali pa TaBar, morda največja kulinarična uspešnica letošnjega leta. "Osebno ob misli na uživanje ali razvajanje najprej pomislim na dobro hrano. Zdi se mi, da si vsi radi privoščimo hrano, v kateri še posebej uživamo, če to počnemo v dobri družbi. Ljudje so vedno odprti za nove koncepte in okuse, in to je eden glavnih razlogov za uspeh tovrstnih idej. Pomembno je poudariti, da so omenjeni kulinarični projekti in ideje zelo kakovostni, in po mojem mnenju je kakovost vedno recept za uspeh," odgovarja Kochavi na vprašanje, čemu pripisuje kulinarični razcvet pri nas v času, ko vsi govorijo o krizi in varčevanju.
Polne restavracije ob Tednu restavracij
Kako je torej mogoče, da so v takem času v tem tednu izbrane slovenske restavracije nabito polne, kot sicer nikdar ne? Za to je zaslužen Uroš Mencinger, Nedelov kulinarični recenzent in avtor spletne strani Rad Dobrojem, ki je v Maribor med EPK-jem pripeljal v tujini nadvse priljubljeni koncept Tedna restavracij. V našem primeru: devet dni, meniji v boljših restavracijah po vsej državi za 14 evrov. Prvič je Teden restavracij na vso Slovenijo razširil lani jeseni, zaradi izjemnega odziva pa bosta letos taka tedna kar dva - prvi poteka ta hip, drugi bo jeseni.
"Prav v krizi očitno vedno več ljudi ugotavlja, da nov avto, nov televizor, nova blagovna znamka … ne prinese pravega zadovoljstva. Če pa lahko uživamo vsak dan ob dobri hrani. Zato vedno več ljudi spoznava razliko med jesti in dobro jesti. Teden restavracij je ravno za to idealna priložnost," meni Mencinger. Tudi on je sveto prepričan, da je bistvo Tedna restavracij skoraj toliko kot v hrani tudi v druženju: "Prijazna cena je le povod, da raziskujemo, spoznavamo novo, se družimo, potujemo po Sloveniji, uživamo. Nastaja gibanje, dobrojedsko gibanje!"
Teden restavracij je v bistvu storil to, česar številni izmed nas prej nismo zmogli - prisilil nas je najprej v organizacijo (za številne restavracije se je bilo treba dobesedno 'zagrebsti') in dogovarjanje, nato pa skupinske odprave od Krasa do Laškega, od Otočca do Radovljice. Vmes pa še kako kosilce v Ljubljani pri sicer številnim nedostopnih JB-ju ali Maximu.
Na tapase in vino
In ko bo Tedna restavracij konec? Kot kaže, se za preživetje ni bati najmanj enemu lokalu v Ljubljani, na začetku leta odprtemu TaBaru, s katerim je Peter Patajac iz kraškega Ruja v Ljubljano ponesel koncept tapasov. Saj so prigrizke ob pijači že ponujali v posameznih obedovalnicah, a TaBar je naredil pravi posel iz tega. Očitno so zaposleni Ljubljančani potrebovali lokal, kjer vam za hišno vino po prav prijaznih cenah postrežejo štekarja, pred vas pa postavijo dolg seznam toplih in hladnih prigrizkov, inovativnih, a preprostih hkrati, s poudarkom na lokalnih surovinah in pridihom po Krasu.
"Ja, za vikend je kar vedno polno. Pa v četrtek in sredo smo tudi polni. Zdaj so tudi torki že kar zasedeni," razlaga vidno navdušeni natakar, ki že hiti po novo naročilo k mizi za šest ljudi. Ki še kar klepetajo in si pustijo dotakati, pa čeprav je že pred kar nekaj časa odbila uradna ura zapiranja.
Potenciala v Sloveniji pa je na področju združevanja kulinarike z družabnostjo kljub vsem zgoraj naštetim zgledom še vedno veliko. "Po mojem osebnem mnenju je slovenska kulinarika izjemno bogata in raznovrstna. Skoraj vsaka vasica ima jedi, ki so tipične in posebne le za njeno območje. Mislim, da je morda ravno tu nek neizkoriščen potencial, saj ljudje, še posebno izven Slovenije, te raznolikosti ne poznajo, in sem prepričan, da bi bili nad njo navdušeni," še meni Kochavi.