Muñoz, ki je na zadnji večer Ein Prosita zasedel restavracijo Agli Amici, sicer ni kuhal svojega maratonskega menija iz Diverxa, s tremi zvezdicami ovenčane restavracije v Madridu, ampak je na odprtem ognju pripravljal štiri različne paelle, od take s škampi do take z rakovico in šerijem.

Vse skupaj je pospremila spremljava z izključno Gravnerjevimi vini, ki jih je točila Mateja Gravner.

To je bila zgolj ena od šestih večerij v nedeljo – in ena od 46 večerij, ki so se zvrstile v petih dneh na Ein Prositu, festivalu, ki je v zadnjih letih postal eden najodmevnejših na svetu, ko gre za gastronomske dogodke, festivalu, ki je hkrati dodobra proslavil pokrajino Furlanijo - Julijsko Krajino.

Ein Prosit, letos že v svoji 23. izdaji, je z lokalnega festivala v Trbižu, namenjenega degustaciji vin, prerastel v dogodek svetovnega merila, kjer štiriročne večerje kuhajo taki kuharski mojstri, kot so Virgilio Martinez (Central), Ana Roš (Hiša Franko), Mauro Colagreco (Mirazur), Massimo Bottura (Osteria Francescana), Niko Romito (Reale), Norbert Niederkofler (St. Hubertus), Aitor Arregui iz Elkana, Massimiliano Alajmo iz Calandra, Yoshihiro Narisawa (Narisawa), Zaiyu Hasegawa (Den), Alex Atala (DOM) in številni številni drugi.

Leta 2019 se je dogodek iz Trbiža preselil v Videm in samo še zrastel. Tako je bil letos tu denimo tudi eden največjih zvezdnikov zadnje sezone Netflixove Chef's Table, posvečeni pici, Franco Pepe, verjetno največji picopek ta hip, koktajle je mešal Dom Carella iz Carica v Milanu, za večerno zabavo pa sta poskrbela Daddy G (Massive Attack) in Andy Smith (Portishead).

Od Tokia do Sao Paula

Pravzaprav je največja težava Ein Prosita odločanje med večerjami, saj so bile nekatere resnično mikavne celo za redne obiskovalce zastopanih restavracij.

Kako denimo izbrati, ko na eni večerji kuha Niko Romito, morda najbolj izpopolnjeni italijanski kuharski mojster, s svojim popolnim nasprotjem, Diegom Rossijem iz milanske Trippe, le da na meniju ni Rossijeva podpisna drobovina, po kateri Trippa slovi, ampak zgolj in samo vegetarijanski krožniki?

Na drugi večerji sta kuhalnice prekrižala umetnika, Narisawa iz Tokia, in Riccardo Camanini iz Lida84, na tretji pa sta moči združila najbolj iskana miza v Parizu, Le Table Bruna Verjusa, in Norbert Niederkofler iz St. Hubertusa, restavracije, ki si je z gorsko kulinariko in konceptom "Skuhaj goro" pridobila tri Michelinove zvezdice?

Najboljša mesna restavracija sreča najboljšo morsko

Zasluge za dogodek takega kova v naši neposredni bližini nosijo izključno organizatorji na čelu s Paolom Vizzarijem, Claudiem Tognonijem in Manuelo Fissore, ki jim ob podpori regionalne turistične zveze vsako leto uspeva izpeljati logistično enega najzahtevnejših festivalov v tem delu Evrope.

30 mednarodnih novinarjev je tako pospremilo nore večerje, od Munozove, ki je veljala za eno najbolj zaželenih, do tiste, na kateri so na enem mestu kuhali vsi kuharji Guccijevih Osterij (Firence, Beverly Hills, Tokio, Seul) z Botturo na čelu.

Ana Roš, redna udeleženka Ein Prosita od začetkov dalje, si je za partnerja izbrala Camaninija iz Lida84, katerega kuhinja je naši kuharski mojstrici še posebej pri srcu (mimogrede, Lido84, 8. restavracija sveta na seznamu 50 Best, je ena bolj cenovno ugodnih v tem merilu in resnično vredna obiska, glede na to, da nam je dosegljiva z avtom).

Še ena večerja, ki jo je treba izpostaviti, je tista, kjer sta se pomerila verjetno najboljša morska restavracija na svetu, baskovski Elkano, in najboljša mesna, Don Julio iz Argentine, medtem ko je za sladice poskrbel Andrea Tortora, ki v Italiji velja za največjega mojstra panetonev.

Aitor Arregui prav pogosto ne kuha izven svoje matične restavracije v Getarii, tako da je bil dogodek za ljubitelje baskovske kuhinje prava poslastica, še posebej v kombinaciji z Don Juliem.

Cena? Od nekaj deset evrov do 160

Vse večerje so bile na voljo tudi za zunanje goste, kar so domačini spridom izkoristili in skoraj v hipu pokupili vstopnice, katerih cena je segla tam nekje do 160 evrov z vinsko spremljavo – kar je nekje trikrat manj, kot bi denimo odšteli za večerjo v Diverxu ali St. Hubertusu.

Čez dan so program polnile vinske degustacije in impromptu kosila, kot je bil prikaz sicilijanske poulične hrane, večeri pa so se zaključili na zabavah v eni od ozkih videmskih uličic, kjer vam je denimo lahko Massimo Bottura zmešal koktajl ob zvokih Massive Attack v živo.

Za razliko od mnogih podobnih gastronomskih festivalov Ein Prosit ne želi postreči s še enim showcookingom ali generično konferenco, ampak je cilj predvsem v zelo sproščenem okolju, v mestu, ki ga sicer ne bi ravno obiskali za gastronomske presežke, organizirati bolj shod kolegov in prijateljev iz kuharskega sveta, ki za en večer ali dva kuhajo gostom, ki jih morda ne bi zaneslo do njihovih matičnih restavracij po svetu.

In celo dandanes, ko je gastronomskih festivalov resnično na pretek, boste le težko našli takega, kjer bo na kupu kuhalo toliko zvezd – in tako rade volje. Včasih resnično ni potrebno na Azurno obalo, Dubaj ali Tokio, da bi okusili zvezdice sveta – in tudi dobili primerjavo z našimi.