Sloveniji je posvečena prva epizoda druge sezone, pri čemer se ustvarjalci tokrat niso posvetili toliko najbolj opevanim restavracijam, kot so skušali predstaviti bolj gastronomske posebnosti in neformalna druženja ob pijači in jedači.

Koncept oddaje sicer malce spominja na Kitchen Nightmares Gordona Ramseyja, kjer je ta britanski kuhar skušal reševati restavracije na robu preživetja. V Netflixovi seriji imajo Ramseyjevo vlogo trije Američani, gostinca Denis Prescott in Nick Liberato ter oblikovalka Karin Bohn.

Restavracija, ki naj bi krvavo potrebovala nov zagon in svežo podobo, pa je, ne ravno pričakovano, priljubljeno ljubljansko shajališče Žmauc na Rimski cesti. Tu se prvič spoznajo s t. i. oranžnimi vini, za katera bojda še nikdar niso slišali (tu lahko prvič podvomimo o strokovni podkovanosti ameriške ekipe).

Nabiralništvo z Volčičem

Nato na kratko načnejo temo uporabe lokalnih in sezonskih sestavin, kar v praksi demonstrirajo v segmentu z Binetom Volčičem (Monstera bistro), ki Prescotta najprej popelje na hitri tečaj nabiralništva in ga spozna z divjim biljem, nato pa mu sredi gozda pripravi pečenega polha s polento in sveže nabranimi zelišči.

Liberato se je medtem podal v Goče, vipavsko vasico, ki jo v oddaji predstavijo kot najstarejšo vinsko vas, natančneje, v vinsko klet Povh, da bi se podrobneje spoznali z že prej omenjenimi oranžnimi vini.

Nekega poglobljenega znanja ne odnesejo, celotna vinska epizoda je, tako kot tako rekoč vsi drugi segmenti, predstavljena neverjetno površno in več kot očitno je, da ekipa kakega pretiranega raziskovanja slovenske enogastronomije pred prihodom ni opravila. Škoda.

Ne najboljši prikaz slovenske scene

Tako nam ostane še Bohnova, ki obišče Predjamski grad, Metelkovo in tamkajšnji hostel Celica, ki naj bi ji bil navdih za prenovo Žmauca. V oddaji "nastopijo" še razglednice Bleda in predstavitev enega tamkajšnjih medarjev, in Odprta kuhna, na kateri ekipa poskusi nekaj krožnikov tam predstavljenih restavracij.

Pod črto lahko zapišemo, da je oddaja z nekaj klasičnimi privlačnimi posnetki jezer in gozdov sicer dobrodošla brezplačna reklama za Slovenijo, zlasti ker je bil po predvajanju Chef's Table naval Američanov, navdušenih nad idiličnim, bujno zelenim in še pristnim Posočjem, izjemen.

Je pa treba tudi povedati, da je Restaurants on the Edge precej pod kakovostjo Chef's Table, in tisti, ki vsaj malce spremljamo razvoj slovenske enogastronomije v zadnjih letih, nikakor ne moremo biti zadovoljni s skrajno poenostavljenim in malce izkrivljenim prikazom tega, kar naj bi Slovenija bila.

A za to bi morali Američani dejansko opraviti kar nekaj domače naloge, preden bi se podali snemat.