Bogatašinja. Nima prstana na vsakem prstu, niti diamanta na vsakem prstanu. Ne nosi zlate ure, ki stane toliko kot velik avto. Pravzaprav sploh nima velikega avtomobila. Nima torbe, s katere kriči oblikovalsko ime. Zato pa pod roko nosi resen časopis. Tu in tam v pogovoru navrže Sartra in Deleuza. Želi zasijati, a le z besedami. To so znaki intelektualnega bogastva.

To sta samo dva aforizma in eden izmed odlomkov iz knjige Kako biti Parižanka vedno in povsod (Ljubezen, stil in razvade), ki so prepričali Gogo Gordano Sredojević in jo tako navdušili, da se je lotila slovenskega prevoda tega skupnega podviga štirih avtoric - pisateljice Anne Berest, manekenke in glasbene založnice Caroline de Maigret, producentke Sophie Mas in scenaristke Audrey Diwan -, ki jih družita dolgoletno prijateljstvo in pariški savoir-vivre. "Ko sem zagledala knjigo na počitnicah ob obali, sem bila prepričana, da je odlično branje za sprostitev, a poleg nasvetov o stilu sem se najbolj zabavala ob povzetkih o ljubezni, hrani in odnosih do ljudi in do stvari. Knjiga je protiutež šovom a la Kardashian, poplavi zlikanih pričesk, torbic z velikimi oznakami, francoski manikuri (ki nima zveze s Francozinjami) – želim si, da knjigo preberejo ženske, da začutijo, da se potolažijo, da ni vse v večni mladosti, in dekleta, da vidijo, da jim ni treba biti vedno popolna. Nihče ni. Tudi Parižanke ne. Knjiga je protiutež evropske ženske ameriški barbiki."

Sogovornica je prepričana, da se da poleg jezika iz Parižanke, ki je pred nekaj leti očarala tuje modne blogerke, zdaj pa je izšla še v slovenščini pri založbi Totaliteta, v svoje življenje "prevesti" tudi vsaj delček pariškega življenjskega sloga: "Nasveti mam so tudi pri nas podobni, slog, ki je opisan kot bistven, je celo dobrodošel, recepti za kuhanje in recepti za lepoto, znane Simone iz Pariza, ljubezenski odnosi in razmišljanja o odnosih, knjižne police, kakšen nakit nositi, kako si vzeti čas zase, kako se zadovoljno trpinčiti, ko vas prevzame melanholija, vse to se lahko prevede. Ne nazadnje je veliko opisanega del ne samo pariškega, temveč tudi evropskega."

Od Coco Chanel do Simone de Beauvoir
"Parižanke so v prvem nastopu res videti nedostopne, a ko se z njimi zapletete v pogovor, se odprejo, povedo veliko. Včasih se zdi, da vse gledajo zviška, a ko vas sprejmejo, ste njihovi. Kar se tiče stila, vedno me preseneti vitkost, lepa koža, sijoči lasje, kako je moder kostim z lasmi, spetimi v figo, učinkovit – zdi se, da je Coco Chanel v Parižanke vtisnila kodo manj je več," povzame svoje videnje Parižank.

Na naše vprašanje, katera znana Parižanka jo je najbolj navdihnila s svojo življenjsko zgodbo, pa Sredojevićeva odgovarja: "Vedno Simone de Beauvoir – ko preberem njene romane in njene spomine, se vedno čudim, kako je bila revolucionarna za svoje čase. Predvsem pa se mi zdi, da je ena prvih žensk, ki so ugotovile, da je za svojo srečo zadolžena sama, da je ne more iskati zunaj sebe. Ni ji bilo vedno lahko, a vedno je bila dovolj samosvoja, da je dojela, kako želi živeti. Ko takole rečem, se vsem zdi to tako, lahko. Pa ni. Večina ljudi živi tako, kot narekujejo drugi. Prestrašeni, kaj si bodo mislili drugi, prestrašeni za preživetje, ki človeka ohromi. Ženske imamo po navadi še strah za otroke in eksistenco. A strah najlažje premagamo s tem, da najprej vemo, česa si v življenju ne želimo in kako lahko to spremenimo. To je tisto, kar me navduši pri Simone de Beauvoir."

Hej, hej, Ljubljančanke ...
Kaj pa bi, če damo domišljiji prosto pot, vsebovala knjiga z naslovom Ljubljančanka in kdo bi jo napisal? "Ja, kdo, midve z Valentino (urednico in založnico Smej Novak, op. a.). (Smeh.) Kaj mora imeti vsaka Ljubljančanka: kolo, potičnico, cvetni parfum, marjetice v vazi ali cvetje z ljubljanske tržnice, rdeča lica, ker se Ljubljana še vedno staplja s podeželjem, Prešernove poezije, travmo iz šole, zaradi slovenske moderne literature, vsaj eno ljubezensko zgodbo s tujcem, občutek, da je tista druga Ljubljančanka vedno bolj čedna kot ona, poznati vse skrivne kotičke starega dela mesta, kjer njeno oko opazi lepoto Ljubljane - na primer zavite stopnice proti Ljubljanskemu gradu, tik nad strehami hiš, obožuje pico z rukolo in paradižnikom, vedno rahlo ustavi korak, ko prečka Tromostovje, zmenek na Prešernu, kako pripraviti jabolka na 100 in en način, kako spregledati ljudi, ki jih ne želi srečati, zakaj bi se mučila s slabimi spomini ... Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele ..."

Sicer pa so, kot pišejo avtorice Parižanke: "Parižanka pogosto prihaja od drugod. Ni rojena v Parizu, ampak prerojena v Parizu." Pomislimo samo na Marijo Antoaneto, Josephine Baker, Romy Schneider in ne nazadnje Jane Birkin, angleško pevko in igralko, ki "je postala najbolj pariška med Parižankami". "Njeni hčeri Charlotte Gainsbourg in Lou Doillon nadaljujeta tradicijo in nam nenehoma nudita lekcijo pariškega sloga: ponošene kavbojke, trenčkot in superge."

Tudi nekdanja manekenka, zdaj uspešna stilistka Špela Lenarčič, pravi, da je zdaj že polnokrvna "slovenska Parižanka". O someščankah, izmed katerih jo najbolj navdihuje nekdanji model in modna ikona Ines de la Fressange, pove: "Parižanke so zelo razvajene in malo vzvišene, imajo pa okus za modo in smisel za zabavo. Vsak dan pazijo na vitko linijo in pričesko." O Parižanih pa kratko in jedrnato: "Stereotipna podoba je resnica!" In čeprav se v Parizu lepo živi in se za razliko od drugih svetovnih metropol peš pride skoraj kamor koli, je na žalost to zelo umazano mesto, doda.

Ob izidu Parižanke v slovenščini smo nekaj vprašanj postavili tudi Anžeju Dežanu, pevcu, publicistu in tv-voditelju, pa tudi prevajalcu in uredniku, ki v francoski prestolnici dela pri sloviti modni hiši. A za čisto pravega Parižana se vendarle nima, saj je, kot pravi, kar nekaj stereotipov o njih - žal - resničnih.

Kako so se vaše prejšnje predstave o Parižankah skladale z resničnostjo oziroma kako so se spremenile, ko ste se preselili v Pariz?
Prav nič se niso spremenile. Vsa pričakovanja o francoski eleganci, ki nam jih je v gimnaziji vtisnila vedno skrbno urejena profesorica francoščine "Madame Deržek", so se uresničila do zadnje podrobnosti. Parižanke z leti zorijo, kot dober sir ali steklenica vina. Lasje postanejo neukročene sive žive meje, obraz ni nikoli pretirano naličen, dišijo po kotičkih svojih zgodovin, še vedno ob večerji prižgejo cigareto, vse to pa je podpisano z lahno ogrnjenim svilenim šalom. Niti Toporišič ni znal iz besede "šik" izgnati francoskosti.

Katera slavna Parižanka vas najbolj navdihuje s svojo življenjsko zgodbo?
Verjetno mi je od vseh Parižank najbliže Brina Svit. Moč Slovenke, ki je v Parizu našla svoj drugi literarni jaz, v novem jeziku, je vse, kar meni predstavlja Pariz. Poleg tega pleše tango, nosi roževinasta očala in po mestu kolesari – ona je Pariz.

Kaj pa Parižani, kakšna je razlika med stereotipno podobo in resnico?
Stereotipi so čudna reč, ker je v njih vedno več kot le eno samo zrno resnice. Izjemno ponosni so, tile naši Parižani, pogosto preveč, rahlo ksenofobični, razuzdani samo na skrivaj, ter večno prestrašeni, da bi kdo njihovo boemskost zamenjal za držo. Predvsem so sami sebi čisto dovolj, v najboljšem pomenu besede.

Kako bi sicer povzeli pariški slog življenja, v čem se najbolj razlikuje od tistega v drugih mestih ali koncih sveta?
Ritem je počasnejši. Še tekoče stopnice ob izhodih metrojev se premikajo s hitrostjo ogroženih želv. Radi imajo vse, kar je dobro: hrano, vino, razstave, arhitekturo, modo, umetnost, reda pa ne preveč.

Kaj je največja prednost in največja slabost življenja v Parizu?
Prednost je zagotovo to, kako kratke so razdalje v primerjavi z večjimi mesti, saj kamor koli prideš peš v pol ure. Največja slabost pa, da nimaš vedno časa in da je včasih treba sesti na metro. Na tistih sedežih se valja več mikrobov kot v bioloških učbenikih.

"Ni ti treba biti Francozinja, da bi bila Parižanka," je nekoč izjavil Karl Lagerfeld. Bi se strinjali s to izjavo, ste tudi vi zdaj čisto pravi Parižan?
Upam, da ne (smeh). Morda sem se nalezel ščepca njihovega cinizma in naklonjenosti pritoževanju, sicer pa bi Lagerfeldovo izjavo podprl, z rahlim pripisom. Biti Parižan ne potrebuje podstati francoskosti, potrebuje pa francoščino. Brez nje vedno izpadeš kot rahlo neotesani gost.

Za konec pa še odlomek iz knjige, ki potrjuje še en stereotip, ki drži prav tako kot kamamber: "Parižanke jedo rogljičke, iz katerih se cedi maslo in ki puščajo veliko drobtin na obleki in postelji ... In zakaj se ne redijo? Ker so se odločile, da imajo pravico jesti rogljičke in jih nihče ne bo maltretiral o kalorijah. To jim paše. Merde alors!"