"Dialog med arhitekturo in umetnostjo je zame nekaj čudovitega (...) tako umetnost kot arhitektura nas povezujeta in združujeta. Predstavljata naš skupni jezik," meni arhitektka Maja Stamenković.

Pri zasnovi prostora vedno izhaja iz prostora samega, ga nadgrajuje s svojim dodelanim minimalističnim slogom, umetnostjo in drznimi kosi pohištva, ki jih zasnuje sama.

Njena betonska miza Concretable s poličnikom in inštalacijo iz palic, ki "na steni delujejo, kot da objemajo obstoječi steber in hkrati povezujejo kuhinjo z dnevnim prostorom". Stena v obliki zrcalnih lamel, ki se navidezno transformirajo v zaveso, pa "na abstrakten način simbolizira t. i. harmoniko vrata in lesene obloge, ki so bile nekoč na stenah". Namesto rjave harmonike –zavese je umestila "odsev zrcal, ki se nadaljujejo v svetlečo polprosojno zaveso".

Ta navidezna ločnica, ki deli stanovanje na dva dela, pa ga po besedah arhitektke pravzaprav združuje in med njima vzpostavlja dialog. "Zavesa s svojo delno prosojnostjo vzbuja zanimanje, saj delno razkriva tisto, kar je za njo. Dogajanje v zakulisju, kjer sta najintimnejša prostora stanovanja: spalnica, ki je brez vrat, in kopalnica. Ko se zavesa odgrne, se zakulisje z odrom poveže v eno celoto. Za vrati ostane skrita le kopalnica," razloži Maja, več pa v pogovoru:

Kje ste si "izposodili" znak za obvezno smer, ki je v spalnici ob postelji?
Znaka si nismo "izposodili". Naročnik ga je prejel v dar.

Za kakšno stranko je stanovanje zasnovano, težko ga je definirati, kakšna je bila ideja?
Prostor je zasnovan hkrati kot dom in ustvarjalna platforma ali odprti atelje za grafičnega oblikovalca, ki oblikuje nakit. Osnovna ideja zasnove prostora v zgradbi iz leta 1957 je bila monokromatska s fluorescenčnimi poudarki. Skozi svoje avtorske kose pohištva in umetniško instalacijo pa sem želela obuditi spomine na tisti čas, a hkrati zrcaliti sedanjost in osvetliti prihodnost.

Zanimiv detajl so ploščice v kuhinji, ki so pravzaprav umetniška inštalacija, imenovana XXX Poetry. Izdelana je iz 228-delnega rastra ploščic. Kaj ste želeli z njimi sporočiti?
Da, spominja na stare ploščice na steni. Sama instalacija je bila izvedena po predhodnem načrtu, potek izvedbe pa je dokumentiran z videoposnetkom, ki bo predvajan v okviru letošnjega festivala Odprte hiše Slovenije (OHS). Čar prenove je ravno v tem, da skozi sam proces odkrivamo plasti preteklosti, ki razkrivajo detajle nekega prostora ali zgradbe.

Kaj pa modra kuhinjska pipa, ki deluje kot cevka?
Modra pipa je eden izmed fluorescenčnih poudarkov v prostoru. Je gibljiva cev, ki s prepogibanjem ustvarja različne vizualne učinke, pred uporabo pa jo je seveda priporočljivo usmeriti v kuhinjsko korito! (smeh)

Sorodna novica Stanovanje znane galeristke v Ljubljani, ki je kot galerija

Zdi se mi, da je to stanovanje nadaljevanje zgodbe javno-zasebnega Prostora Ravnikar. Sami najdete tako kreativne naročnike ali ti najdejo vas?
Po navadi gre v nasprotni smeri in me naročniki najdejo na podlagi mojega dosedanjega dela in priporočil. Vsak prostor oblikujem z unikatnimi kosi pohištva in umetniškimi instalacijami, narejenimi posebej za prostor in posameznika, ki mu je prostor namenjen.

Vaš slog je kombinacija blišča 90. let z materiali, kot so srebrne zavese v kuhinji, pa minimalizma ob prestopu stoletja ter neonskih poudarkov na pohištvu, ki jih kombinirate s hladnimi materiali, kot so kamen, kovina in steklo. Zakaj vam je ta slog blizu in kakšno funkcionalno prednost ima tovrstno pohištvo?
Opisani slog sem pravzaprav oblikovala za projekt HERZ, sicer pa prenovo vidim kot priložnost za reinterpretacijo obstoječega. Z dodajanjem novih sodobnih elementov ustvarim novo arhitekturno zasnovo prostora, in sicer kot odgovor na trenutna prostorska in časovna določila. Pri delu, ob upoštevanju želje naročnika seveda, izhajam predvsem iz sebe, svoje intuicije in procesa, ki se takrat odvija v meni.

Pri kreiranju me navdihujeta sam prostor in posameznik, ki mu je namenjen. Tako je vsak prostor unikaten in personaliziran z unikatnimi kosi pohištva, pohištvom po meri in umetniškimi instalacijami.

Kakšna pa je zgodba črnega naslonjala, ob katerem sta uteži: zasebni fitnes v času epidemije ali življenjski slog naročnika?
Eno in drugo. Čar prostora je ravno njegova hibridnost, saj je lahko hkrati stanovanje, fitnes, pisarna, studio, odprti atelje, kino, odvisno od potreb naročnika. Prostor s svojo transformabilnostjo, modularnostjo, samozadostnostjo, odseva čas individualizma, v katerem živimo, hkrati pa predstavlja okvir za ponovno vzpostavitev družabnega življenja.

Kdo pa je naredil veliki vetrc pod kavno mizico?
Določene naročnikove kose smo pri prenovi ohranili in vključili v zasnovo prostora, za ta kos pa na žalost ne vemo, kdo je avtor.

Kot v že omenjenem Prostoru Ravnikar ste tudi tokrat uporabili nočno omarico Love Letters, in nagrajeni element Building Blocks set, ki pa ima novega člana – zofo. Kot vem, sodelujete s slovenskimi izvajalci, kako zahteven je za vas ta proces, saj tukaj prestopate v polje industrijskega oblikovanja?
Projekt Building Blocks se organsko in neprestano razvija, raste skozi različne kreacije, oblike, materiale in izvedbe. Navdih za oblikovanje sestavov Building Blocks je bila rušitev stene pri prenovi stanovanja. Ob kreiranju vsakega naslednjega sestava oziroma kosa pohištva imam v mislih steno, ki se je razletela na tisoče različnih odlomkov, njihovo oblikovanje in sestavljanje pa privede do neskončno različnih sestavov-kombinacij.

Prva različica Building Blocks – Rainbow v obliki omarice je nastala leta 2018, od takrat je nastalo še kar nekaj unikatnih različic, kot so TV-omarica, kuhinjski otoki in zdaj tudi Bulding Blocs - Sofa, to je set zofe, kavne mizice iz medenine in s kovinskim modrim okvirjem v dnevnem prostoru ter Building Blocks – Entry Set s fluorescenčno omarico za čevlje in kovinskimi okvirji za obešanje plaščev na hodniku.

Element Building Blocks predstavlja gradnike boljše prihodnosti. Skozi raznolikost materialov, barv, oblik in velikosti simbolizirajo multikulturnost znotraj mikrokozmosa današnje družbe. Hkrati pa dokazujejo, da je sobivanje kljub drugačnosti mogoče. In tega kot družba potrebujemo veliko več.