Dolgo časa je bil Rifle s kapo in črtastim šalom prepoznavni znak televizijske akcije Podarim-dobim v osemdesetih. Bil je tudi del znamenite radijske satirične oddaje Mopedšov. Nedolgo nazaj nas je iz televizijskih zaslonov pozdravljal kot dr. Krota v priljubljeni Đurovi humoristični nanizanki. Zdaj, po neštetih gledaliških in filmskih vlogah, Prešernovi nagradi, Borštnikovem prstanu in viktorju za življenjsko delo, je postal "star fotr".
"Starega fotra", novo gledališko komedijo o tegobah staranja islandskega avtorja, ki je napisal pri nas že toplo sprejeto gledališko monokomedijo "Fotr" (z Ladom Bizovičarjem), sta skupaj z Jurijem Zrncem priredila za slovenski prostor. "Sva jo kar močno spremenila," nam zaupa med pogovorom, "še dobro, da ne razume slovensko, da bi videl, kako zelo!" (smeh)
Verjetno si večina predstavlja, da je Rifle vselej dobrodušen in malce veseljaško razpoložen. Med klepetom v slaščičarni v središču Ljubljane (sladkal se ni, spil je le makjato) je sicer priznal, da bi njegova žena (igralka Maja Boh, op. p.) verjetno znala pripomniti, da je doma včasih siten kot "stomater", a te plati nam v uro dolgem intervjuju seveda ni pokazal in se je vedel natanko tako, kot smo od njega pričakovali. Sproščeno, šaljivo, prijazno in prav nič zvezdniško.

Tako, pa ste postali "star fotr". Glede na odzive na premieri, predvidevam, da se boste še kar nekaj časa sprehajali s "hojco" po odru.
Tudi jaz mislim tako. Povpraševanje je že takšno. Ogromno imamo tudi gostovanj po Sloveniji, tako da sem zaseden do novega leta. Čakajo me predstave v Laškem, v Žalcu, pa danes Novo mesto, pa jutri Novo mesto. Nastopi se kar vrstijo.
To pa je tempo.
Tempo, tempo. Za starega fotra kar hud.
Kdo pa si pride ogledat predstavo? Večinoma dedki in babice?
Mislim, da je publika zelo mešana, sploh pa jaz ne kotiram samo na stare. Vsi imajo nekaj od tega. Mladi, kako gledajo na stare, tastari pa se poistovetijo s tem, kako se soočajo s svojimi starinskimi tegobami, na primer s tem, da malce slabše vidiš in slišiš.

Kako ste se odzvali na to, ko so vam ponudili, da bi igrali "starega fotra"?
Takoj sem se navdušil. Že prej sem razmišljal, da bi bilo "fajn" narediti en tekst o nas "tastarih". Ker se vedno pritožujemo, da nas nekaj boli, da nič ne vidimo, pa "joj, umrl bom". Mislim, da je treba tudi v tem obdobju na svoje tegobe gledati s humorjem.
Lotevate se precej eksplicitnih tem, opisujete na primer izkušnjo s kolonoskopijo. Je ta del avtobiografski?
Ne še (smeh). Ampak prijatelji, ki so šli skoz' to, so mi rekli, da je točno tako. Ogromno ljudi to občuti na svoji koži, pardon, v svoji riti.

Zgodbo sta z Zrnecem priredila skupaj, hkrati pa je on tudi režiser predstave, vam je kaj nenavadno, da vas režira vaš nekdanji študent?
Tole se končuje zelo dobro. Uroš Fürst je bil tudi moj učenec, pa je zdaj direktor SiTi teatra, kjer je predstava, Zrnec pa me režira.

Pa mu kot njegov nekdanji profesor med delom kdaj rečete, da on vam pa že ne bo govoril, kaj morate delati?
Kje si pa upam! (smeh)
V besedilu se čuti veliko tipičnega Zrnčevega humorja.
Veliko je njegovega, seveda. Veš kaj je pri Zrnecu problem? Materiala ni nikoli premalo, pri njem je treba samo rezati, ker vsega pač ne moreš vključiti. Njemu "klikerji" delajo tako hitro, da vsakih nekaj sekund vrže ven nov štos. Pri njem je potrebna selekcija, navadno je pri avtorjih ravno obratno.
V vlogi vaše žene je v predfilmu predstave zaigrala Polona Vetrih. Med vama je odlična igralska komična kemija. Upam, da se je komu utrnila ideja, da bi z vama posneli humoristično nanizanko.
Saj Polona že dolgo časa "forsira", da bi midva kaj skupaj in igrala. Mogoče pa še bova.
Filmček je genialno postavljen na začetek zgodbe in potem si gledalec med predstavo ob vsaki referenci vaše žene predstavlja Polono Vetrih in vse skupaj je še bolj zabavno.
Ja, prav slišiš jo, a ne? (smeh) To smo zanalašč tako naredili. Ona pa tako ali tako tudi v resnici govori na tak način. Te lahko mimogrede nekaj nadere, pa sploh ne veš zakaj (smeh).
Z žensko verjetno ne bi šlo, kajne? Da bi avtorji pristopili do igralke in ji rekli: Napisali smo monokomedijo z naslovom "Stara mama" in želimo, da bi vi odigrali glavno vlogo. Kdo bi si sploh upal kaj takšnega predlagati?
Najbrž bolj težko (smeh). Ampak jaz sem se ponudbe prav razveselil.
Se strinjate, da imamo v tem pogledu družbeno gledano dvojna merila glede staranja? Žensko staranje je nekaj, čemur se izogibamo, skorajda tabu , moški pa s staranjem veljajo za vedno bolj šarmantne.
Ampak potem ko ženske v življenju enkrat padejo v vlogo babice, stare mame, se že sprijaznijo s tem.
Kaj pa v igri? Starejši igralec lahko en dan igra dedka, drugič pa ima lahko že vlogo starejšega moškega, ki se poroči z mlado žensko. Predstavljam si, da je za ženske manj tovrstnih vlog. Ko ženska enkrat igra babico, ni več poti nazaj.
Mislim, da so ženske že zaradi literature na slabšem. Ženskih vlog je manj, talentiranih ženskih igralk pa je, v primerjavi z moškimi, več. To vidim že na akademiji. Ogromno je zares talentiranih punc.
Družboslovne teorije pravijo, da živimo v dobi, kjer se poveličuje kult mladosti, starostnike pa odrivamo na rob družbe, v domove za ostarele, staranja pa se bojimo in sramujemo. Kako gledate na to?
Ne vem, jaz osebno sem blazno rad star. Resno. Fino je, ker se zaradi določenih stvari ne sekiraš več, ti ne pridejo do živega. Na primer razne politične kolobocije, zmede, krize. Briga me.
Zakaj?
Ker sem vse te krize že petkrat doživel (smeh). To se lepo vrti, enkrat je tako, drugič drugače. Mislim, da je fino, če si star. Ne boli te več tako grozno srce, ko te nekdo 'zajebe', si utrjen, se ne sekiraš za vsak "drek". Ne skrbi te zaradi kariere, kar je, je.
Seveda se ne sekirate, ko pa ste imeli zelo uspešno kariero in ste prejeli vse mogoče nagrade.
No, tudi če jih ne bi, se ne bi sekiral. Bi si rekel, da sem pač bolj "za en drek", ali pa bi se tolažil, da me niso odkrili. Celo mislim, da bi morali volilno pravico pri petinšestdesetih letih izgubiti, ker nam gre že bolj na otročje.
Kako je pri igralcih z upokojitvijo? Sploh pride v poštev?
Zdaj nekatere kar mečejo v pokoj. Jaz nikoli nisem bil nikjer v službi. Zdaj sem na akademiji, prej sem bil pa vedno svobodnjak in nisem nič delal za penzijo. Je pa res, da dokler si zdrav, vedno nekaj delaš. Kakšni so zelo nesrečni, da se morajo upokojiti. Če si pa zdrav, pa moraš nekaj početi. Je pač eden redkih poklicev, ki ga radi delamo. Večina služb je takšnih, da ljudje komaj čakajo na upokojitev.
Potem v resnici nimate časa za stvari, o katerih razpravljate v predstavi. Na primer za reševanje križank? Je res, da če veliko delaš, niti nimaš časa razmišljati o zdravstvenih težavah?
Res je, razmišljaš šele takrat, ko te res stisne.

Večkrat ste poudarili, da vas politika ne zanima kaj dosti. Včasih pa ste vseeno sodelovali pri političnosatirični radijski oddaji Mopedšov.
Kot satira me že zanima. Mopedšov je bila takrat edina oddaja, kjer so nam pustili kaj povedati, ljudem smo se zdeli zelo "korajžni". Vedno so nas spraševali, ali smo bili zaradi oddaje kaj zaprti.
Nedavno ste nastopili tudi v Partljičevi igri Silvestrska sprava, ki govori o spravi med domobrancem in partizanom. To je kljub vsemu zelo politična tema.
To je televizijska igra in stara je že trideset let. Zdaj smo jo malo predelali. Že to je samo po sebi zanimivo, da je tema aktualna še danes. V tem je bil hec. Kar ne moreš verjeti, po tolikih letih …
Veljate za neutrudljivo dobrovoljnega. Kaj je tisto, kar vas zresni? Pri katerih temah z Rifletom ni heca?
To moram pa razmisliti.

Kaj vas na primer razjezi?
Zelo redko kaj. Morda, če mi kaj pade na tla (smeh). Ampak sem se pa resno spraševal, zdaj, ko se zafrkavam iz starosti in bolezni, kako bom reagiral, ko se me bo resno nekaj lotilo. "Jebentiš", ne vem, ali bom še vedno za hec. To me blazno zanima.
Pravijo, da so dobrovoljni ljudje bolj odporni proti bolezni.
Upam. To je dobra misel, se je bom kar držal.
Pravijo tudi, da so komiki zasebno načeloma zelo zamorjeni tipi.
To neprestano sprašujejo mojo ženo. Ali sem tudi doma tako hecen? "Blagor vam, ker imate tako hecnega moža, sigurno se doma samo smejite," ji pravijo. Ona si pa misli: "doma je zatežen kot stomater." (smeh)

Potem malce drži, da v javnosti vklopite persono Rifleta "zabavljača"?
Po mojem, da. Priznam.
Verjetno smo vsi malo takšni, da slabo voljo izrazimo najbližjim.
Seveda, to kar delno drži.
Pa sicer, ste pod pritiskom, ker ljudje od vas neprestano pričakujejo, da jih boste zabavali?
Včasih sem se zalotil, da bežim od kakšnih družb, da nisem rad v množicah. Včasih je bilo to še bolj čutiti, v časih oddaje Podarim-dobim. Pa je bilo: "Joj, Rifle, pridi sem, kje imaš kapo in šal? Daj eno povej."
Zadnje čase vas malih zaslonih ne videvamo preveč pogosto. Zavračate ponudbe za televizijske oglase in serije?
Zadnje čase me res ni veliko. Ponudb ne zavrnem, pač pa postavim takšno ceno, da je ne morejo plačati (smeh). Saj smo vsi prostituke, samo denarja ni.

Kateri izzivi vas še čakajo, imate na mizi kakšne nove ponudbe?
Do pomladi nič novega, imam preveč dela s Starim fotrom. Skoraj vsak dan imam predstavo, poleg tega pa še štirikrat na teden učim na faksu. Dobro, da dopoldne lahko spim. Vedno so mi govorili, da v starosti ne bom mogel spati. Kdaj bom star, me blazno zanima, ker jaz do desetih dopoldne "švasam". Prej nisem dosegljiv na telefon. Takrat lepo vstanem, popijem kavico in se počasi odpeljem v Ljubljano. Če je treba.

Razmišljate o kakšni avtobiografiji? To je zdaj priljubljen žanr, poleg tega pa imate na zalogi brez dvoma cel kup zanimivih, "žurerskih" anekdot.
Ne, jaz nisem za to. Smo pa žurali, ja. Sem prav vesel, da sem še živ. Rešili so me moji otroci. Včasih smo na radiu popivali že od dopoldneva. Jaz sem moral ob dveh v vrtec po otroke, zvečer pa sem imel predstavo in sem moral prej odnehati, tako da sem hvaležen svoji mulariji. Smo bili napol pijandure. Imel sem tudi to srečo, da sem imel groznega mačka, ki je trajal nekaj dni. Moj organizem alkohola ne prenaša dobro.
Fotografije vaše "Šumi" generacije so na ogled v Ljubljanskem mestnem muzeju. Dobro bi bilo, da nekdo pisno dokumentira vso to zabavo v znamenitem ljubljanskem lokalu.
Tam je bilo cel kup intelektualcev, ki so pismeni, naj to oni pišejo. (smeh)