Razprodana Gallussova dvorana ob premieri Slovenske muske od A do Ž pred dobrim letom je bila začetek ene izmed najuspešnejših predstav ta hip pri nas. Bizovičar je po premieri z njo polnil dvorane in kulturne domove po vsej Sloveniji. Na predstave, katerih del je, ne gleda kot na službo, ampak pravi, da mu predstavljajo način življenja. "Pred občinstvom imam neki motiv. Motiv povedati nekaj, o nečem, nekomu, včasih z nekom … Doma lahko samo sem. Če bi na odru samo bil, bi me izžvižgali. Doma me ne … Po navadi," pravi Bizovičar.

Z njim smo izmenjali nekaj besed pred vrnitvijo predstave Slovenska muska od A do Ž v Gallussovo dvorano 30. novembra. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Leto po premieri Slovenska muska od A do Ž in po okoli 180 ponovitvah predstava še vedno polni dvorane. Postaneš v tem času odvisen od razprodanih dvoran? Šteje dvorana, ki ni razprodana, kot neuspeh?
Nerazprodanih je bilo doslej tako malo, da jih ne pomnim ravno veliko … Mi smo lahko zelo ponosni in predvsem hvaležni za to, da se gledalcem ob vsem, kar lahko počnejo in morajo početi, sploh še da vstati iz udobja svojega poležanega kavča, se obleči, odpeljati v temo spremenljivega vremena, kupiti vstopnico, sesti na mnogo manj udoben sedež od domačega kavča in nam delati družbo ...
Sicer pa je gledalec gledalec, pa naj sedi v družbi ‘taužent’ prijateljev v polni dvorani ali pa sam v zadnji vrsti - da le ne kinka ali, še huje, 'drka' telefona!

Kakšna je razlika med Ladom doma in Ladom na odru?
Na odru, reciva raje pred občinstvom, imam neki motiv. Motiv povedati nekaj, o nečem, nekomu, včasih z nekom … Doma lahko samo sem. Če bi na odru samo bil, bi me izžvižgali. Doma me ne … Po navadi …

Prehod s televizije na odre. Omenili ste, da se pozna z vidika, da imaš gledalca pred sabo. Kaj bi moral nekdo iz občinstva narediti, da bi preprosto odkorakali z odra?
Mah, nič … Z gledalci v avditoriju sodelujem, tako da ni ‘frke’... lahko reagiram na vsako njihovo početje, tudi zoprno … Pri svojih predstavah nisem v vlogi, ki ne dovoljuje izstopa iz lika ... Ne more Hamlet, Ljušin ali Vronski nadreti občinstva, ki ga moti ... Lado ga pač lahko.

Koliko svobode dovoljuje predstava, kot je Slovenska muska od A do Ž? Vsi imajo do zdaj že določene predstave, kaj lahko pričakujejo? Koliko pa ste jo v tem času sami dopolnili?
Te moje odrske eskapade so prekrasen poligon za poslušanje in komentiranje in nasploh za to, da je vsaka predstava vsaj rahlo drugačna ... Vsak gledalec, kaj šele moja soigralca in glasbenika Gašper Konec in Miha Debevec, pa moji strokovni in tehnični sodelavci, so nova spremenljivka, ki naredi predstavo tisti večer posebno. Vsaka šala ali njen nastavek pa je tudi izpeljava matematične formule. Nekaj časa je predolga, dokler je ne okrajšaš na pravo in najbolj smiselno. Ha ha, ne morem verjeti, da uporabljam matematične primere, ko pa nisem sposoben šteti do tri (smeh).

Potem je bolje, če se takšnih projektov ne lotijo perfekcionisti, ki imajo radi vse pod nadzorom? Sprašujem zato, ker mi delujete, kot človek, ki ima v vsej nepopolnosti nadzor nad vsem. Oz. da so tudi napake premišljene.
David Letterman - in mnogo drugih - je rekel: "Najboljša improvizacija je pripravljena!" V navideznem kaosu je relativno omejeno število permutacij dogodkov, ki se lahko odvijejo. Potrebuješ samo dovolj koncentracije, da jih zaznaš, preden se začno dogajati, pa jih lahko "zajahaš"... Podobno je deskanju na valovih …

Kakšen format bi zahtevala predstava "Zakulisje slovenske muske od A do Ž"?
Televizijski. Resničnostni šov. Dokumentarec. "On the road again". "Sitcom". Trije klišejsko različni liki in njihovi sateliti: tonski tehnik, ki med predstavo predano igra svoj inštrument, lučni mojster, ki s svojo umetniško dušo daje predstavi vizualno težo. Brata ‘scenca’, ki sta duhovita celo bolj kot nastopajoči. In voznik, ki je videl več hudega in bolnega v kombiju na poti od predstave do predstave kot kdor koli ... Samo molimo lahko, da ne izda knjige: "Na poti s slovenskimi igralci, komiki in drugimi budalami - izpoved ‘tour managerja’". Pa še dekleta iz produkcije, ki tonejo v logistiki in organizaciji, a nas imajo še vedno rada.

Katerega lika bi se vi lotili?
Jaz bi bil Nodi. Ali kaj je že tisti s kapo?

Na neki način ste z gostovanji po različnih slovenskih krajih podoživeli vsakdanjik glasbenikov (v nekaterih primerih tudi njihove spomine na tiste lepe dni), ki jih vključujete v predstavi. Pa tudi sami ste to že doživeli v mlajših letih. Zakaj sta njihov način življenja - oz. predstava, kako živijo - in delo tako privlačna? Konec koncev to dokazuje tudi obiskanost vaših predstav.
Način življenja je samo predmet biografij in memoarov, njihovih, 'fanovskih' … In privlačnega na tem življenju je manj, kot bi si mislili, a vseeno več, kot včasih pričakuješ. Predstava pa se ne ukvarja z zakulisnimi zgodbami glasbenikov, ampak s tistim, kar vsi poznamo, vemo ali se spomnimo.

Pravite: "Če radi poslušate slovensko glasbo, vam bo ta predstava všeč, če slovenske glasbe ne marate, vam bo ta predstava izredno všeč.". Kaj pa, če si tujec in prideš gledat predstavo? Kako mislite, da jo oni razumejo?
Tisti tujci, ki so si jo dejansko prišli ogledat, so srfali na smehu občinstva in glasbenih bravurah ... In se režali.

Glasbenike, ki jih oponašate v predstavi, poznate. Koliko vam je to olajšalo delo? Recimo, če bi šlo za večji trg, kot je Velika Britanija ali ZDA, bi se upali pristopiti k takemu projektu?
Nikogar ne oponašam. Jih pa, seveda omenjam, razmišljam o njih in njihovem delu. In dejstvo, da mnoge od njih poznam dobro, celo prijateljujem z njimi, je prej oteževalna kot olajševalna okoliščina.

Oteževalna - v kakšnem smislu?
Če človek ne deli smisla za humor, lahko zameri marsikatero besedo ... In če ga poznaš, ti lahko zaradi tega tako ali drugače pere možgane. Zanimivo: od naših glasbenikov mi še nihče ni omenil, da bi ga kaj motilo in mnogi izmed njih so prišli gledat Slovensko musko večkrat, in kar je najlepše: vedno so se režali!

A je mogoče prišel kakšen gledalec po predstavi do vas, da bi branil svoje najljubše glasbenike?
Ah, kje pa, prej prihajajo prilit olja na ogenj in delit anekdote, modre misli ali opažanja z dolgoletnega spremljanja njihovega opusa.

Kaj to pove o oboževalcih pri nas? Vsaj tistih, ki so si ogledali predstavo. Namreč v tujini gre v takšne skrajnosti, kakor lahko vidimo na primeru oboževalk recimo Justina Bieberja ...
V skrajnosti gredo samo najstnice. Pri nas pa nimamo senzacij za najstnice, ker jih je lažje uvoziti iz Južne Amerike ali od kod so že Rebulde?

Ko ste začeli predstavo, ste nizali nastope dan za dnem, kako naporen tempo je to?
Precej.

Perica Jerković je dejal, da se opazi razlika, ko prideš s stand up nastopom iz Ljubljane. Da se lahko trudiš z bolj inteligentnim humorjem, a ti bo le v redkih primerih uspelo nasmejati občinstvo. Kako je to, če je to tvoja naloga v predstavi Slovenska muska od A do Ž?
Razlika se opazi, a ne le med Ljubljano in preostalo Slovenijo. Med mladimi in starimi, sončnim dnem ali deževnim, ženskami in moškimi ... Ampak to je čar - srfati na odzivih občinstva, kot mora srfar čutiti naravne danosti vala, vetra, tokov itd. na žalost pa prdec in vulgarizmi vžgejo vsepovsod.

Kakšne šale nasmejijo vas? Bi bili užaljeni, če bi spremljali nekoga, kot ste vi, ki bi se lotil vaše glasbe v predstavi?
Odvisno, kako in zakaj bi se je lotil ... In kdo pravi, da se je ne lotevam sam in da se je ne lotevamo skupaj v družbi? Nasmejijo me bizarni pojavi in položaji v realnem življenju.

Slovenska muska od A do Ž. Črk v slovenščini je 25, zato predvidevam, da je selekcija bila težka. Koliko idej ste zavrgli pred samo predstavo?
Polovico ali več … Ne glede na črke …

Vsakdo lahko govori o glasbi. Kaj pa je vas pripravilo k odločitvi, da svoja razmišljanja o njej prenesete na oder?
Trenutek občutka mesijanskosti.

Eno zanimivo mnenje sem slišala v preteklih dneh, in sicer na Dnevu slovenske glasbe (ki so ga organizirali sindikati glasbenikov) je bilo rečeno, da se slovenska glasba ne deli več na dobro in slabo, ampak na motečo in nemotečo. Koliko bi se sami strinjali s to trditvijo?
Politika me ne zanima.

Kaj je prva asociacija, ko vam nekdo reče slovenska glasba?
Predstava.

Domači glasbeniki pravijo, da je Slovenija zelo majhna - hitro lahko prideš v kraje, kjer so te že videli. Kako je, če potuješ s Slovensko musko? Kot ste rekli sami, trije ste, koliko vas to spomni na čase, ko ste še nastopali z npr. OST?
V nekaterih krajih smo zdaj po petkrat, desetkrat letno, s skupino je bila frekvenca manjša … Turneja s predstavo ali s skupino pa ima svoje podobnosti … Oboje je rokenrol, v tem našem slovenskem, kombi, par dedcev in ‘sixpack’ piva - smislu …

V Fotru nastopate sami, v Slovenski muski ste trije, na televiziji pa smo vas bili - v vlogi voditelja - vajeni gledati v paru. Katera kombinacija je vam bolj ljuba?
Kvantiteta je nepomembna, samo kvaliteta šteje. In ponosen sem na vse svoje dosedanje soborce in soborke!

Kakšna mora biti oseba, da se odločite, da boste sodelovali z njo?
Bistra. Navdihujoča. Ustvarjalna. V čim več lastnostih boljša od mene.

Gledate na svoje predstave kot na službo ali kot na način življenja?
Definitivno slednje.

Ne le v predstavah, tudi ko se pojavite v enkratni vlogi, pustite vtis. Na primer na zadnje na odprtju Liffa, mnogi se spomnijo vašega nastopa na Viktorjih 2012. Kako blizu so vam takšne enkratne vloge? Koliko več truda je treba vložiti, da pustiš vtis v nekaj minutah?
Ti enkratni izleti zahtevajo izjemne napore, če seveda hočeš, da so učinkoviti. Zato so stresni. Znajo pa biti zabavni.

Ste tip človeka, ki se oprijema zgodovine? Oz. ali kdaj premišljujete, kaj bi bilo, če bi se stvari drugače poklopile in bi še vedno ostajal TLP ali pa As ti tud not padu?
Zgodovina je učna ura … Svoje podvige ugašam sam, ko s sodelavci začutimo, da je čas. Čas za upokojitev starih ali čas za nove.