Pri petih letih je dobila za rojstni dan kitaro, ko je prišla v osnovno šolo, jo je začela igrati pri sedmih letih. Pri enajstih letih je začela igrati harmoniko in klavir, pri šestnajstih letih pa se je vpisala v glasbeno šolo solopetja.
"Na osnovni šoli sva diatonično harmoniko igrala samo dva – jaz in moj zelo dober prijatelj, s katerim ohranjava prijateljstvo že 15 let - in za to sva vedela samo midva. Ko so na šoli po nesrečnem naključju to izvedeli, sva bila precej zaničevana, češ da je to goveja muzika. Ni bilo lahko. Bilo je precej težje kot zdaj, ko si frajer, če igraš harmoniko v šestem razredu osnovne šole," je dejala v pogovoru za MMC.

Z Gajškovo smo se usedli med pripravami na novo oddajo Slovenski pozdrav, katere del je od februarja lani. Pred tem so jo ljubitelji narodno-zabavne glasbe lahko spoznavali v ansamblu Štrajk. Za njo je nekajmesečna izkušnja v vlogi pevke zasedbe Atomik Harmonik. Preizkusila se je v talentšovu ene izmed lokalnih televizij in prepotovala del sveta kot članica zbora Carmina Slovenica.

25-letnica končuje študij geografije ter slovenskega jezik in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru in odkrito pove, da ko ne dela, razmišlja o delu.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Glede na to, da veste na pamet datum koncerta Bryana Adamsa v Stožicah, kako dekle, ki ji je bila glasba položena v zibelko in se je pozneje usmerila v narodno-zabavno glasbo, ostane rokerica po duši?
Res je, obožujem Bryana Adamsa. Njegove skladbe so čudovite, všeč mi je vsebina, ki jo opeva … Dnevno sicer ne poslušam hard rocka, imam pa rada Adamsa, Bon Jovija, tudi starejše rokerske uspešnice Guns'N Roses. Ob tej glasbi uživam in se odklopim. Zdaj komaj čakam 14. december na koncert v Stožicah, ko bom stala v prvi vrsti. Najverjetneje se bom drla na ves glas – brez razmišljanja (smeh). Ekstremno uživam tudi v narodno-zabavni glasbi, ta mi je bila položena v zibelko in sem jo vzela za svojo, res pa je, da ob njej precej razmišljam: katere izmed slišanih skladb bi lahko odigrali z ansamblom ...

Ali opažate na nastopih ali ko hodite po veselicah, kjer nastopajo drugi izvajalci, da se njihovo obnašanje na odru približuje oz. preslikuje obnašanje rokerskih skupin?
Ja.

Zakaj je prišlo do tega?
Vsaka glasba pri človeku vzbuja veselje. Pri rokerski glasbi se je mogoče na neki način "odklopiti". Isto je, ko igraš polko, odnese te. Znano pa je, da ima polka svoj slog plesa – skozi ljudsko motiviko. Ples pa se je z množičnim prihodom mlajših na veselice začelo spreminjati. Nekateri morda ne poznajo plesnega koraka polke, drugi morda nikoli do zdaj te zvrsti glasbe sploh niso poslušali, sicer pa so danes polke že tako ritmično zasnovane, da so hitrejše, bolj poskočne. Gre za ritem srca, in ko ti ga potegne v glasbo, ne moreš več plesati, ampak samo skačeš: veselica postane podobna koncertu Adamsa. S tem ni nič narobe. Gre za stik z občinstvom. Sama sem z ansamblom stala tudi po štiri ure brez odmora na odru, in to je način doživljanja: ko si res predan glasbi, je takšen občutek, kot da imaš mravljince po celem telesu. Ne moreš nehati, »padeš notri«, poješ, se vživiš in se povežeš z ljudmi.

Omenili ste, da ste na odru nastopali tudi po štiri ure brez odmora … Koliko je težje za dekle, da vzdržuje takšen tempo v primerjavi z moškimi člani ansambla?
Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da bi raje stala sedem ur na odru brez odmora, kot da bi imela na vsakih 45 minut nastopa deset minut odmora. Zdi se mi, da je vsak trenutek, ko nisem na odru, zapravljen trenutek za stik z ljudmi. Tega zelo cenim: ko jim lahko razdajam svoje srce, oni pa mi v zahvalo odprejo svojega ter poslušajo mojo glasbo in plešejo nanjo. Fizična bolečina je tudi kdaj prisotna – boleč križ in na koncu noge, sploh če so v igri visoki podplati … Ampak v Štrajku sem po navadi tista, ki drži tempo in vztraja do zadnjega. Lani smo na Potovanju od Litije do Čateža začeli igrati ob pol devetih zjutraj, končali pa deset minut do dveh. Brez odmora. Ker igram več inštrumentov, sem zamenjala vse člane ansambla, da so lahko šli na stranišče in potem smo kar igrali naprej. To je bilo res potovanje, ljudje so prihajali in odhajali. Vsem sem želela dati popotnico za lažji korak za nadaljnje kilometre. Dejali bi lahko, da sem največji »žurer« na odru, ki ga težko ustavite.

Zakaj se pri vas ni ustavilo učenje inštrumentov pri kitari?
Kitaro sem prejela za peti rojstni dan, to je bila moja popotnica v svet glasbe. Moj oče igra harmoniko, tudi moj brat jo igra. Pri nas je bilo vedno zabavno v hiši, saj je na vsaki zabavi ali pikniku harmonika igrala do jutra. V meni je ostala neka žilica radovednosti, kako funkcionirajo inštrumenti in kako se iz njih izvabljajo različni toni. Oče me je pri sedmih letih naučil prvo skladbo na harmoniko, to je bila Moje dekle. Igrala sem na harmoniko, ki je zdaj stara okoli 45 let in jo imamo doma še vedno shranjeno v arhivu. Toda celo življenje sem si želela, da bi znala dobro igrati klavir, ampak na začetku nisem imela te možnosti. Osnovna šola, ki sem jo obiskovala, je bila majhna in ni imela glasbene šole. Starša me do najbližje, ki je bila precej daleč stran, zaradi izmenske službe, nista mogla voziti.

Kako se je okolica odzvala na dekle za harmoniko?
Bilo je grozno. (smeh) Spomnim se svojega prvega državnega tekmovanja v igranju frajtonaric v Rajhenburgu, ko sem bila stara 13 let. Nastopila sem v krilcu iz džinsa, majici in čeveljcih, s harmoniko v roki. Mislim, da bil moj slog oblačenja največji šok za žirijo. Osvojila sem bronasto medaljo in pozneje vprašala, kaj je bilo narobe. Rekli so mi, da ne morejo verjeti, da dekle z mini krilcem iz džinsa ne mora nastopiti na odru z diatonično harmoniko. Bila sem kar malo v šoku. Naslednje leto sem spet nastopila na istem tekmovanju in prejela srebrno medaljo. Sem si pa sposodila narodno nošo (smeh).

Toda tako je bilo v mojih zgodnjih najstniških letih. Takrat je bilo hudo – ne samo za dekleta. Na osnovni šoli sva diatonično harmoniko igrala samo dva – jaz in moj zelo dober prijatelj, s katerim ohranjava prijateljstvo že 15 let - in za to sva vedela samo midva. Ko so na šoli po nesrečnem naključju to izvedli, sva bila precej zaničevana, češ da je to goveja muzika. Ni bilo lahko. Bilo je precej težje kot zdaj, ko si frajer, če igraš harmoniko v šestem razredu osnovne šole. Potem pa je bilo kar naenkrat zanimivo, če je ženska na "špilu" prejela za harmoniko in odigrala Miheliča ali Avsenika. Vesela sem, da je danes ta zvrst glasbe tako lepo sprejeta, da je veliko mladih, ki z veseljem igra harmoniko, to daje upanje, da ima ta glasba moč in da še dolgo časa ne bo šla v pozabo.

Zakaj potem študij geografije in slovenščine?
Geografijo sem imela na maturi za izbirni predmet in fiziko. Hotela sem na študij fizike in geografije, toda ko sem vpisovala študij, ki sem ga želela, se je Mariborska fakulteta razdelila na fakulteto za naravoslovje in matematiko, filozofsko in pedagoško fakulteto. In ravno tisto leto, ko sem se vpisovala, nisi mogel vpisati predmeta na različnih fakultetah. Ker sem dala na prvo mesto geografijo, sem morala še nekaj izbrati na družboslovni smeri, zato sem izbrala slovenščino, saj me je že takrat gnalo v voditeljske in novinarske vode. In tudi ta študij je bil precej drugačen, kot sem si ga predstavljala.

Nastopali ste pri Carmini Slovenici in vem, da od tam prihajajo najboljše anekdote, toda kaj ti dajo potovanja in nastopi v zboru kot najstnici? Kakšna izkušnja je to?
Posebna. Dejala bi lahko, da je to precej špartanska vzgoja. Vse je zelo strogo. Najzanimiveje mi je bilo, ko smo šli v Španijo in smo dobile dekleta deset strani dolg bonton, da smo se naučile, kako se primerno obnašati, kako pravilno sedeti in jesti, kako pravilno prijeti v roko žlico in vilico. To je čudovita izkušnja, saj si bil prisiljen, da si se naučil bontona. Danes ko greš s kom na kosilo, ni nobena težava, da ga upoštevaš. Lahko si kdo misli: 50 žensk na kupu, katastrofa (smeh). Toda Karmina nas je obvladovala. Hkrati pa je petje v zboru pomenilo, da ni bilo praznika, prostega dne, saj so bile vedno vaje. Ko smo delali predstavo z SNG Maribor, smo imeli vaje – od petja do koreografije - štirikrat na dan tudi na dni, ko ni bilo vlaka za Maribor – torej praznike. Toda ko smo bile na odru, je bil občutek nepopisen, da sem ob predklonu hotela še enkrat ponoviti celo stvar (smeh).

Kako to, da ste se pozneje prijavili na neke vrste šov talentov, Bodi zvezda na lokalni televiziji? In kako gledate danes na glasbene resničnostne šove?
Imam tudi dobro mišljenje o resničnostnih šovih, kjer iščejo talenti. Podpiram jih. Toda če pogledam svetovne resničnostne šove, mi ni všeč kritika ljudem, ki imajo mogoče ekstremno voljo in malo manj talenta. Ljudje smo različno psihično in čustveno dojemljivi. Zato me včasih zmoti komunikacija žirantov v teh šovih. Na Bodi zvezda sem se prijavila, ker je bil nanj prijavljen moj sošolec Ervin Šega, ki je bil pozneje pri skupini Casanova. Prišel je v drugi krog in me spodbujal k prijavi. Popustila sem. Uspelo se mi je uvrstiti v finale, kjer so štiri sprejeli v skupino, štirje smo izpadli. Zagotovo je to odskočna deska v smislu izgubljanja treme, koketiranja s kamero, komuniciranja z ljudmi … To je ogromna izkušnja za človeka na odru, toda ne v smislu slave in prepoznavnosti.

Kljub temu je stranski proizvod nastopanja v tovrstnih šovih prepoznavnost in človeka lahko kar hitro zanese ta svet. So v Sloveniji slavni ljudje?
V Sloveniji po mojem mnenju ni slavnih ljudi. Slovenija je manjša kot določena svetovna mesta. Smo preprost, pošten, ljudski narod in vsi se poznamo med sabo. Le da so nekateri bolj prepoznavni. Ko me ljudje srečajo na ulici, se obrnejo za mano, toda zdim se jim le poznana od nekje, ne vedo pa imena. Saj pridejo kdaj po podpis in prosijo za skupno fotografijo, toda to ni slava, to je prepoznavnost. In prepoznavnost je v tem poslu privilegij – vidiš, da ljudje spremljajo tvoje delo, da ga spoštujejo.

Nimate negativnih izkušenj?
Nimam. Nisem takšen človek. Glasbenega in voditeljskega dela ne jemljem kot slavo, ampak delo, v katerem uživam. Sem preprosta oseba s podeželja. In takšna upam, da tudi ostanem. Oba z Blažem ostajava močno na realnih tleh. Tudi ko sem dobila nagrado z ansamblom, sem rekla, da ta nagrada ni dokaz, da smo dobri, ampak se moramo zavedati, da jo je treba na vsakem nastopu upravičiti. Kar pomeni še več vaje. Treba je delati in garati. Takoj ko nekaj dobiš, je dobro, da tega ne razumeš kot občutek večvrednosti.

Goveja juha in domača glasba na radijskih postajah ostajata stalnici nedeljskih kosil?
Zahvala tega, da sem v NZ-glasbi, je tudi v tem, da smo vsako nedeljo poslušali Čestitke in pozdrave. Goveja juha pa absolutno ostaja. Tudi ko grem na kakšno potovanje, naročim mami, da ko se vrnem, naj skuha govejo juho, saj naredi najboljšo – boljšo od moje (smeh). Ni boljšega od tega.

Voditeljstvo v Slovenskem pozdravu ste označili z besedami, da sanjate svoje sanje. Koliko dela je za temi sanjami?
Ogromno. Poleg priprav za oddajo, snemanj, intervjujev si en dan rezerviram, da poučujem učence igranje diatonične harmonike, petja in kitare, pa tudi vodenje kakšnega izmed koncertov me še čaka. To je življenje in delo, ki sem si ga želela in v njem neizmerno uživam.

Ste deloholik? Kaj naredite, če ste ves dan prosti?
Delam (smeh). Če ne drugega, razmišljam – sploh zdaj, ko delam prispevke na terenu –, kako organizirati delo. Za te prispevke opravim intervju, spišem scenarij in grem v montažo. Celotno produkcijsko delo je v mojih rokah, in če grem slučajno za dve uri na sprehod, vseeno razmišljam, kaj in kako.

Z Blažem se poznata že deset let. Koliko se je spremenil v teh letih?
Kot osebnost se ni spremenil, je pa od takrat do danes postal bolj obremenjen s stvarmi, kot so sestanki in intervjuji. V zadnjih nekaj letih so Modrijani naredili preskok, ki je zanje užitek in hkrati služba. Že s skupino ima veliko dela, potem je še oddaja na radiu, najina oddaja … Midva se pogovoriva o vsem in sprejemam njegove nasvete in kritike. Oddajo sva začela graditi iz zasebnega prijateljstva v poslovni odnos. On mi pomaga, jaz pa njegove komentarje z velikim veseljem sprejemam in jih skušam skladiščiti v glavi. Razvijam se in vedno več idej imam, ki so tudi njemu všeč. Skupaj rasteva. Dvomim, da bi bil kdo toliko pripravljen sodelovati z mano kot Blaž in tudi Andrej Hofer.

Lahko delaš v skupini, kjer člane povezuje samo delo in ni več užitka? Konkretno: razlika med delom v Atomik Harmonik in Štrajkom. Koliko časa lahko držite ta tempo samo zato, da delate samo za plačilo?
Toliko časa, dokler ne ugotovim, da je to "muka", oviranje moje produktivnosti, zaviranje intelektualnih sposobnosti … V tistem trenutku se odločim in končam.

Ko je prišlo obdobje Atomik Harmonik in Turbo Angels, se je po vašem mnenju preveč izpostavljalo žensko kot seksimbol? Koliko škode je to naredilo za dekleta v NZ?
Škode ni naredilo, posebne koristi pa tudi ne. Meja med okusnim in neumnim je zelo tanka. Ampak saj ženska kot seksimbol obstaja že od obdobja Marilyn Monroe: postavna ženska, kratko krilo, velik dekolte, plavolasa … Toda mislim, da so dekleta dovolj inteligentna, da ne dopustijo poniževanja. Druga stvar pa je, kaj naredijo mediji: nekatere poneumijo, druge povzdignejo. Mene ne moti, če so dekleta v kratkih krilih! Pohvala tistim, ki so dovolj samozavestna in imajo lepo postavo, me pa moti, če se vizualna podoba istoveti z lahkotnostjo in neumnostjo ženske. Če je ženska na odru, še ne pomeni, da je neumna in da se preda vsakemu moškemu.

Koliko ženitvenih ponudb dobite na špilih?
Konkretnih, v smislu, bi se poročila z mano, nič. (smeh). Vesela sem, da je tako. Konkretne ponudbe nisem nikoli dobila, so pa pozitivni komentarji, pohvale, kakšna roža na odru. Vidiš, da delaš dobro in da si nekomu všeč, kljub temu, da nisi vulgaren ali preveč neposredno seksipilen. Tudi na veselicah, ko pridejo fantje, da se fotografirajo z mano, je lepo. Nihče pa ni vsiljiv.

Koliko zasebnosti ste pripravljeni deliti z javnostjo – v smislu rumenih revij?
O sebi za zdaj nisem zasledila še nobenega rumenega članka, kar sem zelo vesela. Niti ne počnem takšnih stvari, da bi bili za rumene medije (smeh). Imam sponzorje in iz njihovega naslova kdaj pride kakšen prispevek v medijih. Drugače pa svojega zasebnega življenja, ljubezenskih in družinskih stvari, ne bom delila. Na spletu – recimo Facebooku, ki daje možnost, da lahko kaj 'ukradeš' – objavim kakšno fotografijo – tudi takšno, kjer nisem naličena. Ampak ne objavljam fotografij za rumene medije. To nisem jaz.

Za konec: kje je treba več delati, da prideš do normalnega zaslužka za preživetje? V voditeljstvu ali glasbi?
Sta kar skupaj. Za ansambel moraš delati deset let ali še več, da si sposoben stati na odru. Ko pa vodim – vodim tudi koncerte –sem primorana svoje znanje širiti zdaj, da je aktualno, zanimivo. To zajema od sestankov do branja knjig. Veliko delaš in se izobražuješ. Podobno je pri oddajah, kjer imaš pri vsaki naslednji širše obzorje in več znanja. Ne bi mogla reči, da je to delo zelo fizično naporno, je pa ogromno voženj, neprespanih noči, računalniškega dela … Sicer pa spoštujem prav vsako delo in želim si, da bi tudi drugi mojega.