The Bear, ki jo mnogi kritiki označujejo za serijo poletja, je prvi pravi vpogled v hektični, kaotični, nemalokrat toksični in agresivni svet kuhinje, katerega zastor sta v svojih biografskih knjigah sicer malce že razprla Anthony Bourdain (Kitchen Confidential, 2000) in Marco-Pierre White (The Devil in the Kitchen, 2006).

Osem polurnih epizod, ki jih je Hulu v sodelovanju s FX-om lansiral 23. junija, sestavlja zgodbo mladega kuharja Carmena "Carmyja" Berzatta (izjemni Jeremy Allen White), ki se po bratovem samomoru vrne iz sveta visoke kulinarike, kjer je v New Yorku vodil kuhinjo prve restavracije sveta, da prevzame finančno na pol propadlo družinsko obedovalnico v Chicagu.

Sorodna novica Izgubljeni boj Anthonyja Bourdaina z lastnimi demoni

Pincete, penice, kulije, garume, fermente in dril fine dininga zamenjajo sendviči z govedino, špageti s paradižnikom, občasni strelski obračuni pred poslovalnico, postransko dilanje kokaina ("Kako pa misliš, da smo preživeli covid?" ga vpraša bratranec) in ekipa, ki se otepa pametovanja povzpetnika, ki pločevinke paradižnikove mezge na policah zamenja z biblijami Nome, El Bullija in Alaina Ducassa.

Čeprav se zdi, da je Carmy pred težjo nalogo, kot je bil, ko je vodil prvo kuhinjo sveta, se v kar se zdi misija nemogoče v "The Beefu" loti uvajanja reda in discipline ("Da, chef!") ter avtorskega pristopa do … no, sendvičev.

Ne še ena zgodba o odrešitvi

A The Bear ni še ena osladna zgodba o navdihujočem posamezniku, ki iz blata skuje zlato, ob tem pa mimogrede zaceli osebne travme, ampak je izjemno realističen vpogled v kompleksni svet restavracij in komentar toksične kuhinjske kulture, o kateri se zadnje čase toliko piše, zlasti v ZDA.

Predvsem za tiste bolj družbeno ozaveščene (da ne uporabim izraza "woke") publikacije, kot so Eater, Bon Appetit, pa tudi New York Times, se je zdelo, da so se po evforičnem obdobju Netflixove dokuserije Chef's Table, ki je iz kuharjev naredila nedotakljive novodobne rockzvezdnike, načrtno lotile sesuvanja najboljših restavracij sveta.

Razkrivanje temnejših plati kuharskega sveta, kot so nečloveško dolgi urniki, neplačane nadure, zlorabe (tako spolne kot verbalne), psihično maltretiranje in zavajanje gostov s pravljicami o 100-odstotno trajnostnih pristopih …

Vse to je bilo razgaljeno z malce zagrenjenimi izpovedmi odpuščenih linijskih kuharjev in nekdanjih stažistov, zapakirano v kilometrske črno-bele kače pritožb in obsodb, brez neke širše slike industrije, kjer se težnja po popolnosti in nerentabilnost visoke kuhinje pogosto prepleta z mazohizmom, nakopičenimi frustracijami in izživljanjem.

Najboljši prikaz tega je izvrstna sedma epizoda, pičlih 20 minut dolg rafal, v katerem kulminirajo vse napetosti in nepredelane stiske v eni velikanski eksploziji psovk, agresije, verbalnega in celo fizičnega nasilja.

Tesnobnost zaprtega prostora

Če se je tam nekje s peto, šesto epizodo že zdelo, da se serija obrača v predvidljivo kičasto zgodbo genija, ki najde svoj glas in ki da glas tudi podrejenim, kot sta ambiciozna nova sous-chefinja Sydney (Ayo Edebiri) in slaščičar Marcus (Lionel Boyce), ki ga nova nordijska kuhinja zasvoji do te mere, da za navdih zre v portret Richarda Harta iz Hart Bageri, sedma epizoda vse to kruto razbije v prah.

Na dan, ko restavracija starta z nepreverjenim sistemom spletnega naročanja in prejme nepričakovano odlično recenzijo v lokalnem časniku, kombinacija poskrbi za popolni vihar, ki se manifestira in izrodi v najbolj pritlehne vzgibe, impulze in kuharske ege.

Epizoda precej dobro izpostavi, kako ima veliko kuharskih mojstrov lahko izjemen talent, a so v resnici precej "usrani ljudje", kot to zabrusi Carmyju Sydney, užaljena, ker ni dal na meni njene rižote.

Kuharski svet je dejansko eden najbolj klavstrofobičnih – večina kuharjev živi samo za kuhinjo (in dejansko živi v kuhinji), v tem omejenem okolju, kjer se vse vrti okoli ostrine nožev, priprave, zgoščevanja omak in vsesplošnega iskanja popolnosti v svetu in delovnem mestu, ki je ravno nasproten od tega.

Tudi zato je v resnici težko priti Carmyju do dna – ker je tudi v resničnih restavracijah težko razbrati pravi značaj kuharja, ko pa še sam ne ve, kdo je. Ves njegov svet je kuhinja.

Ta občutek tesnobnosti je še okrepilo to, da so ustvarjalci serije vse epizode posneli v dejanski kuhinji, čikaški poslovalnici italijanskih sendvičev z govedino, utesnjenem prostoru, kjer je treba iznajti pravo koreografijo gibov in premikov med štedilniki, ponvami z vrelim oljem in orjaškimi lonci s fondom, da ne pride do (še večjega) razpada sistema.

Kuhinja kot droga

V nasprotju z zgoraj omenjenimi članki, ki na svet restavracij gledajo skozi "snežinkasto" prizmo sveta, v katerem so vsi delavci za svoje delo pošteno plačani, v katerem so delovniki osemurni, v katerem sta spola povsod zastopana uravnoteženo in v katerem je dvig glasu že mobing, The Bear precej uravnoteženo predstavi svet, ki je daleč od popolnega – a je vseeno za mnoge skrajno zasvojljiv.

Odvisnost, nič manjša od tiste, ki je pokončala Carmyjevega starejšega brata Mikeyja, da se je nazadnje vrgel z mostu. Kako si sicer razlagati, da si Sydney sredi noči zapiše recept, ki se ji utrne med spancem, da ima Marcus v kuhinji spalno vrečo, da tako prihrani časovno na vožnji, in da ima Carmy nočne more o nekdanjemu šefu, ki ga je med zlaganjem krožnikov maltretiral, kako nesposoben in butast je – pa se mu roka niti zatresla ni?

Izražanje prek ustvarjalnosti

Da je serija zadela žebljico na glavico in verodostojno ujela gladiatorski in sadomazohistični duh kuhinj, pričajo komentarji kuharjev in nekdanjih kuharjev, ki so v seriji člankov za ameriške medije (The Seattle Times, Bon Appetit) povedali, da jim je bilo The Bear dejansko težko pogledati do konca, ker je v njih sprožila fizično reakcijo in obudila spomine, ki niso vedno prijetni.

"Prebiral sem zelišča, odpiral ostrige, školjke in morske ježke. Bil sem porezan, za nohti in v očeh sem imel česen, čebulo in pekočo papriko. Moja koža je bila suha in mastna hkrati. Prste sem imel polne žuljev od nožev, moj želodec je bil uničen, pa mi je to pomenilo – vse na svetu,” razlaga Carmy skupini za pomoč svojcem zasvojencev v samogovoru, ki verjetno najbolje ubesedi sprevrženo stanje duha v kuharskem svetu, tako daleč od glamurja in zvezdic in lent.

Zakaj torej toliko mladih v tem svetu vztraja? Nekaj je stremljenje k popolnosti in dokazovanje zaradi takšnega ali drugačnega vzgiba, ampak resnica je, da ima veliko kuharjev občutek, da se lahko najbolje izrazijo s hrano in komunicirajo prek ustvarjalnosti.

Kot pravi Carmy, mu je svet visoke kuhinje dal samozavest, da je končno v nečem dober. Res dober. Je pa davek, ki pride s tem, prav tako res visok. Tudi o tem bi znal kaj več povedati Bourdain.