Od glavne ceste med Xpujilom in Escarcego je še kakšno uro vožnje po vijugasti cesti skozi tropski gozd. "Okoli sto ljudi nas obišče dnevno, nič več," je malce razočarano povedal oskrbnik majevskega arheološkega najdišča v Calakmulu, neodkritega turističnega bisera Mehike. "Hvala bogu," sem rekel, "kdo bi se želel drenjati z gručami turistov, ki se sabljajo s palicami za selfije."
Za primerjavo, znane ruševine v Chichen Itzi na dan obišče okoli nekaj tisoč ljudi in seveda nanje ni več dovoljeno plezati. Tukaj je. "To je stokrat boljše, kot je bilo v Chichen Itzi," je veselo dejal Mateusz, ko sva prišla na vrh ene najvišjih ohranjenih majevskih piramid. Razgled je res neverjeten! Kakor daleč ti seže oko nič drugega kot zelene krošnje, le mogočni kamniti kolosi, ki jih je človeška roka zgradila približno dva tisoč let nazaj, se dvigajo v nebo in pričajo o mogočnosti prestolnice Kraljestva kače, ki je uspelo upravo in oblast razširiti tudi do 150 kilometrov daleč, štelo skoraj dva milijona ljudi in se vojskovalo z velikim majevskim kraljestvom Tikal, ki danes leži v Gvatemali.
"Hm. Mogoče so si tedanji veljaki dali postaviti te piramide, da so se rešili komarjev tam doli," je malo za šalo, malo pa tudi zares razmišljal moj poljski sopotnik. Spodaj, čim postaneš za trenutek, se te golazen resno loti. A je vredno. Sprehod med piramidami in razvalinami majevske naselbine daje poseben občutek, nad teboj se po vejah obešajo opice. Tri so se nekaj sporekle, dve sta potegnili skupaj in eno napodili z drevesa. Švignila je nekaj metrov stran od naju, zavreščala v opičjem jeziku in kot blisk splezala v drugo krošnjo. Srečala sva češko družino, ki jih je vodič peljal v močvirje gledat aligatorje, pot jim je prekrižal celo jaguar, so rekli.
Razbita steklenica
Mateusz je v Palenqueju praznoval trideseti rojstni dan in kot se za jubilej spodobi, smo se v hostlu organizirali, zakurili žar in naredili piknik. Ker ne je svinjine, Charlie in Carly ne mesa, Larissa je alergična na česen, nek Španec pa na ne vem kaj že, je bilo potrebnega kar nekaj usklajevanja. Jah, se najdejo različni patroni. Po pikniku smo se odpravili iskat zabavo. Ker Palenque ni ravno turistično središče, izbire ni bilo veliko. Iguana, lokalni bar vprašljivega slovesa in neka diskoteka. Sam imam precej rad lokalne beznice in sem družbo zvlekel v Iguano.
Bili smo edini tujci. Led je bil hitro prebit, saj je Mateusz, ki je bil že dobre volje, z mize prevrnil steklenico, da se je raztreščila po tleh. Požel je aplavz celotne tam zbrane družbe, tudi natakarji so se zasmejali. Nato je eden predenj na mizo postavil prazno steklenico, zavito v belo servieto in razložil, da družba, ki jih zbere na koncu največ, zmaga. Sodeč po drugih mizah nismo imeli nobene možnosti za uvrstitev na najvišja mesta tega čudnega tekmovanja. Dokaj obilna ženska srednjih let, z rokami naslonjena na mizo, je začela tiščati svojo veliko zadnjico ob nasmejanega možakarja. Neka druga se je primajala moškemu delu družbe povedat, da jo za 80 pesov lahko kdo od nas tudi bolje spozna. Takšna ponudba je bila do zdaj bolj kot ne izjema. Ženske je tukaj najlažje spoznati, če jih najprej povabiš na ples. Potem pogovor lažje steče. Iz zvočnikov sta glasno donela glasba in vokal neke mehiške dive. Smešna scena.
Smeti
Ameriški krokodili so poležavali na sipinah kanjona Sumidero, ko smo se jim približali s čolnom. Sem že videl različne živali, ampak tukaj sem prvič v naravnem okolju videl to ogromno zverino. Če te dobi v gobec, je zate zaključna, bi rekel. Kanjon Sumidero je velika znamenitost pokrajine Chiapas. Skoraj 250 različnih živali živi tukaj, kamnite stene se ponekod dvigajo tudi kilometer v višino. Čeprav je kanjon zaščiten naravni rezervat, v okljukih plava tone in tone smeti. "To je posledica človeškega brezbrižja. Morali bi zgraditi varovalni tampon za smeti, a ni denarja," je razložil voznik čolna in hkrati vodič. Glede zavedanja o ohranjanju narave to državo čaka še veliko dela. Po nezazidanih parcelah v mestih in ob cestah velikokrat ležijo kupi smeti, ki se jih nekomu ni dalo vreči v keson ali odpeljati na smetišče.
Utrujeni otroci
Nekaj dni sem preživel v bližnjem mestu San Cristobal de las casas. V nasprotju s Palenquejem, kjer avtomobili vozijo vsepovprek, so tukaj velik del glavne ulice v mestu zaprli za promet. Prijetno je posedeti v kakšnem lokalčku na Real de Guadalupe, tudi mesto samo je bolj živo kot druga, ki sem jih v Mehiki videl do zdaj. Vendar je na ulicah videti veliko otrok, ki prodajajo prigrizke ali kakšne domače izdelke, kot so zapestnice in podobno, da pomagajo pri preživljanju družine. Veliko ljudi v Mehiki je revnih, za poln delovnik mnogi zaslužijo okoli 150 evrov, kar kljub temu, da so stvari cenejše kot v Evropi, ni niti približno dovolj za preživetje družine. Tako nekateri otroci hodijo v šolo dopoldne in popoldne delajo, drugi delajo dopoldne in hodijo v šolo popoldne. Ali pa sploh ne hodijo v šolo, saj, če so mi prav razložili, šolanje tukaj ni obvezno. Verjetno ne štejejo več kot devet, deset let. Ko jih pogledaš v obraz in oči, ne najdeš otroškega veselja. Vidiš, da so utrujeni in da so morali hitro odrasti.
Elektronska veselica
"Charlie je navohal, da je danes zvečer nekje zunaj mesta, pri neki jami, 'rave party'. Menda. Tako pravi," je veselo razložil Mateusz. Za to naj bi za to zvedel od nekega domačina. Zabava z elektronsko glasbo, pa še nekje zunaj, to bi bila res dobra sprememba. Ker se mi že meša od reggaetona in salse, sploh pa od hita Despacito, ki ga lahko slišiš stokrat na dan. V taksiju, v trgovini, v lokalih ali pa na ulici iz telefona kakšne najstnice. Menda so v Španiji neki mulci prebunkali didžeja, ker jo je v isti noči zavrtel desetkrat. Nisem za nasilje, res ne, jih pa razumem. In smo se odpravili iskat ta skrivnostni žur nekje na vasi. Nisem prepričan, kdo je bil bolj presenečen, mi ali taksist, ko smo sredi ničesar zagledali luči in zaslišali glasen odmev težkega basa. Spet smo bili bolj ali manj edini tujci. "Od kod pa si? Slovenija? To je v Evropi verjetno? Lepo! Ti je všeč tukaj? Dobrodošel v Mehiki!" Prijazni ljudje. Če bi bila taka elektronska veselica nekje v Evropi, bi bilo nabito polno. Tukaj ni bilo tako, saj je bilo vse skupaj očitno na pol zakonito. Menda so organizatorji podkupili lokalno policijo, da jih pusti na miru. Nobenih reševalcev ali varnostnikov v jopičih. Divja liga.
P. S. Ko te pri veliki vročini sredi ulice v trebuhu začrviči, ne smeš izgubljati časa. Končno najdeš neko beznico s straniščem. Odpreš vrata in vate zazija lepa bela keramična školjka. Brez pokrova. Pa ne že spet! Očitno jih je na svetu omejeno število in obstajajo ljudje, ki se preživljajo s krajo pokrovov straniščnih školjk ter jih na veliko preprodajajo v Evropo. Ali kaj?
Moja pot: Bacalar – Xpujil – Palenque – San Cristobal de Las Casas
