Konec tedna so v rastlinjaku oddelka za biologijo v okviru ljubljanske Biotehniške fakultete in Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo priredili razstavo, kjer so lastniki nenavadnih "uvoženih" živali zainteresiranim ponudili intenzivno druženje s svojimi netipičnimi ljubljenci.

Stoični legvani in razposajene kače
Obiskovalci, med katerimi je bilo največ družin s šoloobveznimi otroki, so med drugim od blizu spoznavali različne plazilce. Največ pozornosti so pritegnili stoično razpoloženi legvani in malce bolj razposajeni primerki kač, ki so si jih pogumnejši lahko tudi ovesili okoli vratu.

Indijski piton: včasih mu privoščijo tudi "živ" obrok
Največ pozornosti je pritegnil petindvajset kilogramov težki dvajsetletni indijski piton z imenom Darwin. Pretežno se prehranjuje z različnimi glodavci, na primer podganami ali zajci, zaradi raznovrstne prehrane pa se včasih loti tudi kakšne kokoši. Organizatorka Nika Leben pravi, da pitonu največkrat sicer postrežejo z mrtvimi živalmi, najraje tistimi, ki niso poginile zaradi bolezni, ki bi vplivale na kakovost mesa (na primer zastoj srca). Indijski pitoni pa so kljub vsemu plenilci in zaradi vzdrževanja naravnega nagona mu včasih postrežejo tudi s kakšnim živim glodavcem, s katerim obračuna sam. Tovrstnega prehranjevanja na aktualni razstavi niso demonstrirali.

Beli dihurji: ljubki, a zverinski
Ker je bilo med razstavljenimi "eksponati" največ plazilcev, dvoživk in predstavnikov tistih vrst, ki navadno ne vzbudijo želje po ljubkovanju (na primer škorpijoni, pajki ali ščurki), se je največja gneča ustvarila pri druščini ljubkih in puhastih belih dihurjev.

Dvaindvajsetletna Sandra, ki je na ogled postavila svoja dva ljubljenca, pravi, da jih ima v kletki samo takrat, ko je ni doma, sicer pa njihovo vedenje lahko še najbolj primerjamo z mačjim, med drugim je zanje tudi najprimernejša kakovostna mačja hrana. "Je pa res, da morda niso primerni za majhne otroke, ker so kljub vsemu zveri in imajo precej ostre čekane," pokaže na ostro zobovje, ki ga mala bitja skrivajo za svojim nedolžnim videzom. Pa dihurski smrad? "Smrad sicer prevladuje pri ameriških dihurjih, tistih s tipično črno-belim repom, je pa res, da imajo tudi ti za to namenjene žleze. A jih sprostijo le, če so zelo navdušeni ali prestrašeni." Gneča ljudi, ki se je nabrala okoli njih na razstavi, je bila za dihurje sicer nekoliko stresna, priznava Sandra, a očitno ne dovolj za aktivacijo smradu – bili so le malce bolj utrujeni.

Delavnice: Poglobljeno o legvanih, genetiki in strahu pred živalmi
Poleg živih so bile na stojnicah na voljo tudi nekatere plišaste različice razstavljenih živalskih vrst, ki so najverjetneje odlično potešile otroške prošnje staršem, da bi imeli tudi sami doma kakšnega dihurja ali kosmatega pajka.

Tisti, ki so se v eksotično favno želeli še bolj poglobiti, so se lahko udeležili tudi različnih delavnic in predavanj, na primer tistega, kjer so odpravljali strah pred nenavadnimi živalmi, razlagali o genetiki in barvnih različicah v teraristiki ali pa dajali navodila, kako pravilno skrbeti za zelenega legvana. Ob vsem tem sta potekala tudi prodaja eksotičnih rastlin in bolšji sejem rabljene teraristične opreme, na vrtu pred rastlinjakom pa so si obiskovalci lahko ogledali tudi finaliste tekmovanja za najlepše okrašen terarij.

Več utrinkov z razstave si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji.