Dopoldne je še drvaril. Po vseh pravilih in v nič kaj kuharski opravi. Popoldne pa se je že grel ob ognju krušne peči. Je malo drugače pravi, kot če bi zakuril v gozdu. Tudi oprijem mora biti - mehkejši. "To je tako, kot če bi ravnal z žensko - bolj nežno," se posmeji.

Je pa v kuhinji menda dovoljene več improvizacije in po njegovem mnenju mu je prav ta prinesla zlato medaljo. Meni, da zato, ker je našel pravo kemijo med moko in dodatki.

A kaj neki so ti skrivnostni dodatki? Picopek odgovarja: "Dodal sem - po domače povem, po prekmursko - mleti bučni sir. To je pa tisto, kar ostane od olja, da se stisne ven. Iz tistega sem naredil moko in to je dodatek."

In seveda še kakšen zraven, ki ga skriva recimo v paradižnikovi omaki. A vsega mojster vendarle noče izdati.

Ko je pica pečena, sledi premaz. No, še ena skrivnostna mešanica, ki pa menda - tako Žökš - malo vendarle zadiši tudi po Goričkem. Poleg vseh skrivnostnih dodatkov pa ni prav nobena skrivnost, da drvarska pica pač najbolj tekne - drvarjem. Sploh, če jim jo speče sam drvarski šef!