Četudi je bil Babič že vrsto let upokojen, je svoje dneve najraje preživljal ob reki Muri in ‒ kje drugje ‒ v svojem mlinu, poroča RTV-jev dopisnik Bojan Peček.

Mlin je bil njegova pisarna, dnevna soba, velikokrat tudi spalnica. Na varno se ni umaknil niti, ko je Mura poplavljala ‒ takrat si do osamljenega mlinarja lahko prišel zgolj s čolnom.

Ostal je, ker bi ogromna debla, ki jih je prinašala deroča Mura, za mlin lahko bila usodna.

Babičev mlin je danes ena osrednjih pomurskih turističnih znamenitosti. Mirč je tudi po tem, ko je obrt nasledila hčerka Karmen, mlinarske zgodbe rad delil z obiskovalci. V Polnočnem klubu pa je pred časom razložil, zakaj je v mlinu vse treba povedati dvakrat.

Ali pa Vladu Kreslinu, da vsak prek Mure kamna že ne more vreči, kar velja za nekakšen prleško-prekmurski prestiž.

Mura bo, nizka ali visoka, tekla svojo pot. Na obeh njenih bregovih pa bodo svoje poti tekla življenja. Žal ne več z legendarnim zadnjim mlinarjem na Muri.