Ptice so milijone let kraljevale kot nesporni kralji sinjega neba, dokler jih niso pred slabimi stotimi leti iz tega mesta izrinili človeški stroji. Ob tem sta že brata Wright pri enem svojih prvih poletov doživela prvi trk s ptičem.

Ta naj bi jo takrat relativno dobro odnesel, ne velja pa to za desettisoče ptic, ki jih po podatkih mednarodne letalske zveze vsako leto zadenejo letala. Večina nesreč se zgodi tik nad tlemi, med vzletanjem in pristajanjem, le redko pa ptice nastradajo visoko v zraku.

Upravljavci letališč zato na različne načine poskušajo odgnati ptice, da ne bi zašle v letalske motorje. V uporabi so različne oblike strašil in celo udomačene ptice ujede, ki odganjajo druge leteče obiskovalce letališč.

Ko pa oskrbnikom letališč ne uspe odgnati ptic, te lahko povzročijo hude letalske nesreče. Leta 2009 je slovito čudežno pristajanje v sili na reki Hudson povzročila prav jata kanadskih gosi. A enake sreče niso imeli potniki dveh letal, ki sta po trku s pticami strmoglavili leta 1960 in 1962. V nesrečah je skupno umrlo 89 ljudi.

Varnostni top

Prav ti dve nesreči sta ustvarjalce letal in njihove nadzornike spodbudili, da pregledajo varnost svojih letal proti trkom s pernatimi sostanovalci nebesnega svoda. Letala morajo biti zdaj zmožna preživeti trk z veliko ptico ob največji hitrosti, ne da izgubijo sposobnost varnega pristanka.

Da bi preverili varnost letal, so tako raziskovalci v kanadskem središču za letalsko varnost izdelali poseben top, ki v testne letalske dele z veliko hitrostjo izstreljujejo piščance in druga ptičja trupla. V resnici imajo raziskovalci na voljo štiri različne topove, s kalibrom 88 mm, 125 mm, 155 mm in 438 mm. Z njimi testirajo vpliv udarca različno velikih ptic na odkrite dele letala.

S topovi opravljajo dva tipa testov, trk ptice v ohišje, okna in druge zunanje dele letala ter vnos ptice v delujoč motor letala. Priprava na vsak test lahko traja več tednov, saj z balistično želatino oziroma zmrznjenimi piščanci najprej vzpostavijo pravilno hitrost in silo udarca, nato pa na samem testu uporabijo prava trupla divjih ptic. Trupla pridobijo iz različnih virov, večinoma kot posledica nesreč na letališčih.

"Kalibracijo izvedemo s piščanci, certifikacijo pa opravljamo s pravimi pticami," je za CNN povedala Azzedine Dadouche, eden od vodilnih raziskovalcev na inštitutu. "Dandanes testiramo večinoma s hitrostmi, ki jih dosežejo letala, a v preteklosti smo streljali še veliko hitreje. Neko želatino smo nekoč izstrelili s hitrostjo 1,36 macha, piščanca pa v 70. letih s hitrostjo 1,09 macha. To je še vedno najhitrejši piščanec na svetu."

Sodobne nevarnosti

Kanadski raziskovalni top ni edina taka naprava na svetu. Številni laboratoriji imajo manjše naprave, s katerimi preverjajo varnostne lastnosti letal. Bo pa kanadski top kmalu dobil zanimivo novo nalogo.

Letala namreč vedno bolj ogrožajo brezpilotniki, ki jih neodgovorni lastniki vodijo preblizu letališč in letal. Ti so že povzročili nekaj manjših nezgod, pogosto pa morajo zaradi njihove nevarnosti ustaviti promet na nekaterih najprometnejših letališčih, kot je Heathrow.

V kanadskem laboratoriju zdaj zato poleg ptic v letalske dele streljajo tudi brezpilotna letala in tako preverjajo, kako varna so v primeru takšne nesreče. "To je zelo pomembno področje, na katerem dela veliko ljudi v letalski industriji. Ni še prave zakonodaje in pravil, zato jih moramo ustvariti," še pove Dadouche in v smehu sklene: "Nekoč sem moral sam po piščance z avtomobilom. Osem mesecev zatem nisem jedel perutnine in sklenil sem, da bodo po trupla od takrat naprej hodili laboratorijski tehniki."