Nekatere so prave mojstrovine, so pa tudi pomembne pričevalke načina življenja pri nas.

Od nekdaj so si ob praznikih ljudje voščili. Prve voščilnice segajo v 15. stoletje. "Bile so lesene, izrezljane, prva voščilnica, kot jih poznamo danes, pa je bila izdana v 40. letih 19. stoletja v Londonu. Motivi, ki so se takrat pojavljali, se pojavljajo tudi zdaj," pojasni Žan Škrjanec iz Tržiškega muzeja.

Dimnikar, štiriperesna deteljica, podkev in priljubljeni rejeni prašiček, ki ponazarja izobilje. "Včasih so bile te voščilnice res prava umetniška dela, slikarska oziroma risarska dela," pove Škrjanec.

Razstavljen je zgolj delček bogate zbirke zbiralca Toneta Kavčiča. Tudi voščilnice, ki jih je upodobil Maksim Gaspari. "Iz naroda je črpal, da je dal nazaj narodu. Večinoma iz kmečkega življenja in običajev," pravi Kavčič.

V zbirki ima blizu štiri tisoč voščilnic, izdelanih od leta 1898 do konca druge svetovne vojne. "Najbolj so mi pri srcu Miklavževe, tudi zato, ker sem na Miklavža rojen," se priduša. Pa tudi zato, ker so zelo barvite.

Pogost motiv je bila zasnežena pokrajina, idilična vasica, bodika, zimske radosti, simboli, ki pričajo o igrivosti in prazničnem pretiravanju.

"Zanimivo je, da si ljudje pred stoletjem niso samo voščili, ampak so si pisali tudi vsakdanje stvari. Tako da se voščilnice kažejo tudi kot pomembno sredstvo komunikacije tedanjega časa," razloži Škrjanec.

"Včasih smo pisali stricem, tetam, starim mamam, starim očetom. Bolj pristno je bilo," se starih časov spominja Kavčič. Včasih, še pravi, si bil ob praznikih bolj vesel pošte kot samega darila.