Pojavne oblike anksioznosti so različne: pri generalizirani anksiozni motnji je človeka strah za njegove vrednote, pri panični motnji se prestraši lastnih telesnih odzivov, pri agorafobiji se boji prostorov, kjer se ne počuti varnega, pri socialni fobiji osramotitve, pri specifični fobiji mu tesnobo vzbuja neka posebna okoliščina, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa se ustraši lastnih misli.

Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Posameznik ima lahko več anksioznih motenj hkrati ali pa različne anksiozne motnje v različnih časovnih obdobjih. Pri anksioznih motnjah človek ne izgubi stika z resničnostjo. Ves čas ve, kaj se mu dogaja in da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj narobe. To je tudi ena bistvenih razlik med anksioznimi in psihotičnimi motnjami, pri katerih bolnik ne verjame, da je bolan, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Pojavlja se tudi soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami, zlasti depresijo.

Sorodna novica Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Znaki in simptomi anksioznih motenj vključujejo miselno, čustveno, vedenjsko in telesno razsežnost človekovega bivanja. Telesni simptomi so posledica preveč dejavnega avtonomnega živčevja, na primer pospešeno in glasno dihanje, znojenje, bledica, razbijanje srca, hladne in vlažne roke, suha usta, slabost, glavobol, omotica, pogosto odvajanje seča, prebavne motnje, občutek tujka v grlu, dušenje, napete in boleče mišice, zakrčena ramena, bolečine v križu, utrujenost, tresenje rok, drhtenje nog, mehka kolena. Čustveni simptomi se razkrivajo kot tesnobnost, zaskrbljenost, panika, nemir, občutek krivde in sramu, jeza, občutek manjvrednosti, negotovost, kognitivni pa kot premlevanje negativnih misli, vsiljive misli, pretirano samoopazovanje, zaskrbljenost zaradi prihodnosti, katastrofiziranje in druga miselna popačenja, pretirana samokritika, nepotrpežljivost, razdražljivost, motena koncentracija, nespečnost. Tipični vedenjski vzorci anksioznih motenj so izogibanje in umik iz neprijetnih okoliščin, opuščanje dejavnosti, varovalno vedenje in iskanje potrditve.

Generalizirana anksiozna motnja

Za generalizirano anksiozno motnjo je značilna pretirana, trajna in vseobsegajoča (generalizirana) tesnoba, ki ni omejena na neko konkretno okoliščino kot na primer pri fobiji. Strokovnjaki pravijo, da je razpršena ali prostolebdeča.

Človek povsod vidi nevarnost, zato je stalno na preži, da bi jo preprečil. Zaskrbljen je lahko, na primer, zaradi zdravja, družine, partnerske zveze, otrok, kariere, financ, učnega uspeha, torej zaradi vsega, kar mu je pomembno v življenju in kar mu predstavlja vrednoto. Pri tem težave precenjuje, svoje zmožnosti za njihovo reševanje pa podcenjuje. Ko ena tesnobna misel izgine, se takoj pojavi druga, navaja priročnik Stres in anksioznost.

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo iščejo rešitev za svoj strah v varnem in predvidljivem okolju, zato stalno nadzirajo svoje bližnje in okolico, kar sproža medsebojne konflikte, človeka pa izčrpava.

"Generalizirana anksiozna motnja je lahko povezana tako z dednimi dejavniki kot z vedenjskimi vzorci, ki se jih naučimo od svojih staršev. Po eni strani ima vsak posameznik določen temperament in nekateri so že od rojstva malo bolj nagnjeni k skrbem.

Po drugi strani pa lahko odraščanje v družini previdnih ljudi, ki se hitro prestrašijo, posameznika, ne glede na temperament, nauči, da je življenje zelo nevarno in je bolje biti previdnejši ... Vendar pa se je pomembno zavedati, da smo se sposobni vse življenje učiti. Če nas je preveč strah, se preveč bojimo določenih stvari, smo nenehno napeti – potem se je priporočljivo od tistih, ki so manj nagnjeni k skrbem, naučiti, da smo lahko bolj sproščeni in lahko več tvegamo. Obratno pa se lahko bolj flegmatičen, manj previden posameznik od bolj zaskrbljenega nauči več odgovornosti," piše v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Pri načinih zdravljenja priročnik Stres in anksioznost omenja samopomoč z različnimi oblikami sproščanja in s krepitvijo psihofizične kondicije, pri čemer je treba pri vsaki novi dejavnosti, ki se je lotimo, vztrajati najmanj tri mesece, da se možgani navadijo nanjo. Terapija pri tej motnji so lahko, ni pa nujno, tudi antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, a kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, v zelo nizkih odmerkih. Tradicionalna vedenjsko-kognitivna terapija je pri generalizirani anksiozni motnji še najmanj učinkovita, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Raziskave potrjujejo učinkovitost novejših pristopov (t. i. tretjega vala), kot je čuječnost.

Panična motnja

Panični napad je obdobje izjemno povišane tesnobe, ki jo sprožijo resnične ali namišljene nevarnosti, lahko tudi pozitivni dogodki. Vendar panični napad še ni panična motnja. O panični motnji govorimo, če se panični napadi ponavljajo. Z vsakim napadom se utrjuje strah pred novimi napadi, tako da se ljudje s panično motnjo sčasoma bojijo le še paničnega napada. To vodi v izogibanje okoliščinam, v katerih se je zgodil panični napad.

Močan strah, ki človeka zajame v trenutku paničnega napada, spremlja vrsta telesnih in duševnih simptomov. Pretirana aktivacija živčnega sistema in velika količina adrenalina v obtoku lahko povzročita pospešeno bitje srca, povišan srčni utrip, potenje ali mrzlico, zadihanost, občutek dušenja, slabost, mehka kolena, vrtoglavico itn. Zaradi tega psihofizičnega odziva je človeka strah, da bo umrl, znorel, se osramotil ali izgubil nadzor nad svojim vedenjem, kar pa se v resnici ne zgodi. Ta pretirana reakcija je evolucijsko gledano namenjena temu, da rešuje življenje, in ne obratno. Tudi med paničnim napadom imamo vedno nadzor nad seboj, čeprav se nam zdi prav nasprotno, zatrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Napad panike traja od 15 do 30 minut, je skrajno neprijeten in izčrpavajoč, ni pa nevaren. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov se spreminjata, v skrajnem primeru si napadi sledijo drug za drugim. Po vsakem napadu človek znova normalno funkcionira, okrepi pa se njegov strah pred ponovnim paničnim napadom. Veliko ljudi, ki ne prepoznajo paničnega napada, poišče pomoč na urgenci, kjer ne ugotovijo organskih motenj. Vendar jih to ne pomiri, pojasnjuje psihiatrinja Dernovšek. In dodaja, da panična motnja postane zelo huda težava takrat, ko se ji pridruži agorafobija, strah pred zapuščanjem varnih prostorov oziroma strah pred okoliščinami, v katerih bi se lahko panični napad pojavil.

Zdravljenje panične motnje večinoma poteka z nizkimi odmerki antidepresivov iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina. Ob hudih paničnih napadih pomagajo tudi pomirjevala, ki pa jih ni priporočljivo jemati več kot štiri tedne, piše v priročniku Stres in anksioznost. Najbolj pomaga razumevanje, da gre za lažni alarm, da je telesni odziv normalen in da bo napad minil. Pomagata tudi sproščanje (denimo dihalne vaje, mišična sprostitev) in preusmerjanje pozornosti od pretiranega samoopazovanja z miselnimi vajami, različnimi dejavnostmi, obujanjem prijetnih spominov, izpostavljanjem dražljajem (na primer hoja v mrazu in dežju), svetujejo v priročniku Ko te strese stres.

"Človek začne bežati od okoliščine, v kateri se mu je prvič zgodil panični napad, recimo ne gre več na avtobus, v trgovinski center, ne gre več iz hiše in tako se panični motnji pridruži še agorafobija, ko človek ne gre nikamor, kjer se ne počuti varno. Panično motnjo zato zdravimo z antidepresivi, da ublažimo tesnobo in povečamo pogum, hkrati pa človeka naučimo, da se, ko pride občutek "aha, zdajle bo", usede in mirno počaka, da napad mine. S tem se nauči soočati z lastnimi občutki in tudi to, da ti občutki pridejo, gredo in da niso nevarni, ker so samo telesni in duševni simptomi povišane stopnje tesnobe," poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

In dodaja, da alkohol med paničnim napadom in po njem deluje kot pomirjevalo, ko pa njegov učinek popusti, se anksioznost poveča, zato ga odsvetujejo.

Agorafobija

Pri agorafobiji gre za nerazumen, paničen strah pred prostori, kjer je možnost odhoda otežena in kjer ni na voljo pomoči ob morebitnem paničnem napadu. "Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je oseba na primer sama zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, na banki ali uradih, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi in podobno," navajajo v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Kot dodajajo, takšen opis agorafobije ustreza tudi opisu klavstrofobije, ki označuje strah pred zaprtimi in ozkimi prostori, na primer predori, letali, mostovi, dvigali, avtomobili itn. Izraz agorafobija, ki je sprva označeval strah pred odprtimi prostori, se je tako razširil na strah pred vsemi prostori, kjer se posameznik ne počuti varnega.

Tipičen vedenjski vzorec pri agorafobiji je izogibanje vsem krajem in okoliščinam, kjer bi se lahko zgodil panični napad, kar vpliva na kakovost človekovega življenja.

Posamezniki z agorafobijo pridejo do pomoči redko in pozno, saj je iskanje pomoči povezano z zapuščanjem varnega okolja. Za zdravljenje so primerna zdravila iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, lahko tudi pomirjevala, da se človek v okviru vedenjsko-kognitivne terapije lažje izpostavlja okoliščinam, ki mu povzročajo tesnobo. Nobena fobija se namreč ne pozdravi brez soočenja s fobijo, piše v priročniku Stres in anksioznost.

Socialna fobija

Socialno fobijo zaznamuje neracionalen strah pred situacijami, v katerih nas lahko drugi ljudje ocenjujejo. To je strah pred kritiko, pred tem, da bi se osramotili oziroma da bi se nam smejali.

Socialna fobija ali v vsakdanjem jeziku trema se pojavi pri večjih otrocih in vztraja do odrasle dobe. To je edina od vseh duševnih motenj, zaradi katere poišče pomoč več moških kot žensk, saj za njihovo družbeno vlogo ni primerno, da so plašni ali v zadregi, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Čeprav bi bili radi v družbi – sprejetje v družbi je evolucijsko gledano pogoj preživetja –, se ljudje s socialno fobijo zaradi občutka ogroženosti in hude tesnobe, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada, izogibajo socialnim stikom, kar vpliva na njihove družabne spretnosti, na zasebno življenje, pa tudi uspešnost pri šolanju in v poklicni karieri. Izjemoma lahko vodi takšno izogibanje v popolno osamitev.

Socialna fobija ima različne pojavne oblike in je pogosto povezana z drugimi anksioznimi motnjami, zlasti z agorafobijo. Kaže se zlasti kot strah pred javnim nastopanjem oziroma kakršnim koli javnim izpostavljanjem. Ljudje se izogibajo zabav, močno jih prizadene vsaka kritika, bojijo se, da bodo drugi opazili znake njihove tesnobe, kot so zardevanje, znojenje, drhteče roke. Neradi telefonirajo neznancem, izogibajo se pogovorom z njimi, strah jih je spregovoriti na sestanku ali z ljudmi na visokih položajih, nočejo biti v središču pozornosti, strah jih je, da bi jih drugi opravljali, bojijo se delati, pa tudi jesti in piti pred drugimi, izogibajo se očesnemu stiku, neradi sklepajo nova prijateljstva, imajo občutek manjvrednosti in osamljenosti ...

Zdravljenje socialne fobije lahko vključuje samopomoč, vedenjsko-kognitivno terapijo in po potrebi tudi zdravila. Zdravnik lahko predpiše antidepresive iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, ki človeku dvignejo pogum za izpostavljanje. "Socialno fobijo oseba premaga tako, da se izpostavlja okoliščinam, ki so ji neprijetne, in izvaja dejavnosti. To pomeni, da si postopoma izbira dejavnosti, ki jo manj plašijo, in potem tiste, ki so zanjo hujše. Pri tem si nabira pozitivne izkušnje s seboj in drugimi. Pomembno je, da si prizna, da ni treba biti vedno najboljši in je zahtevnost do sebe dobra le v določeni meri," piše v priročniku Stres in anksioznost.

Specifične fobije

Specifične fobije, prej imenovane enostavne fobije, se kažejo v neutemeljenem strahu pred točno določeno okoliščino, človek pa se tega strahu kljub zavedanju o njegovi nesmiselnosti ne more znebiti.

Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da ga ni objekta ali pojava, ki se ga ljudje ne bi mogli bati. Lahko se bojimo, denimo, zobozdravnika, kač, pajkov, višine, grmenja, letenja, klovnov, teme, krvi, injekcij itn.

Priročnik Stres in anksioznost navaja nekaj neobičajnih fobij: ablutofobija (strah pred umivanjem in kopanjem), alektrofobija (strah pred piščanci), hemofobija (strah pred krvjo), ambulofobija (strah pred hojo), dekstrofobija (strah pred predmeti na vaši desni strani), didaskaleinofobija (strah pred odhodom v šolo), dromofobija (strah pred prečkanjem ceste), disabiliofobija (strah pred slačenjem pred drugim človekom), erotofobija (strah pred vsemi zadevami v povezavi s spolnostjo), evfobija (strah pred dobrimi novicami), ergofobija (strah pred delovnim okoljem), filofobija (strah pred zaljubljenostjo), fobofobija (strah pred strahom), genofobija (strah pred seksom), heliofobija (strah pred sončno svetlobo), koitofobija (strah pred koitusom oziroma spolnim odnosom), kulrofobija (strah pred klovni), ombrofobija (strah pred dežjem), kofobija (strah pred grdoto), krometofobija (strah pred denarjem), medortofobija (strah pred erekcijo penisa), nomofobija (strah, da ne bomo dosegljivi po mobilnem telefonu), neofobija (strah pred novostmi), pedofobija (strah pred otroki), melofobija (strah pred glasbo), panfobija (strah pred vsem), ekatofobija (strah pred grehom), tripanofobija (strah pred injekcijo), tripofobija (strah pred luknjami), triskajdekafobija (strah pred številom 13).

Prva psihoterapevtska izbira za specifične fobije je vedenjsko-kognitivna terapija, kjer se ljudje postopno navajajo na to, kar jih plaši, in se tako osvobajajo svojega strahu. Fobije se namreč zdravijo z načrtnim izpostavljanje okoliščinam, ki vzbujajo tesnobo, in nabiranju pozitivnih izkušenj, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Fobije se morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravijo z antidepresivi, dodaja, ampak niti ne zdravijo, temveč antidepresivi opogumijo človeka, da lažje izpelje soočenje. Kognitivno-vedenjska terapija je pri specifičnih fobijah še posebej uspešna.

Obsesivno-kompulzivna motnja

Pri obsesivno-kompulzivni motnji tesnobo povzročajo ponavljajoče se misli, impulzi ali podobe, ki imajo neprijetno, strašljivo, agresivno, erotično ali nemoralno vsebino. Ker so v nasprotju s posameznikovim sistemom vrednot, jih ta občuti kot nevarnost oziroma se počuti osebno odgovornega za nevarnost, ki naj bi grozila, in sproži se lažni alarm.

Posameznik skuša tesnobo zaradi obsesij, to je vsiljivih misli, impulzov ali podob, zmanjšati s prisilnimi dejanji oziroma kompulzijami (na primer zaradi strahu pred umazanijo si nenehno umiva roke) ter izogibanjem in opuščanjem dejavnosti, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Vendar pa to prinese olajšanje le na kratki rok, na dolgi rok se tesnobni krog obsesij in kompulzij le še okrepi.

Človek ve, da so obsesije iracionalne, a bolj ko jih skuša nadzorovati, potlačiti, zatreti ali nevtralizirati z drugo mislijo ali dejanjem, bolj se pojavljajo. Bolj ko jih odganja, več jih je. In več ko je neprijetnih misli, bolj ima občutek, da izgublja zdrav razum. Ob poskusu ustavitve kompulzivnega dejanja občuti hudo tesnobo.

Sorodna novica "Znova normalno živim in si vračam, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja"

Človek z obsesivno-kompulzivno motnjo težko sprejema negotovost, muči ga vztrajen dvom ("kaj pa če"), precenjuje tveganje in je nagnjen k perfekcionizmu (stvari morajo biti narejene "točno tako") ter magičnemu mišljenju ("če se bom trikrat dotaknil vrat, se ne bo zgodilo nič hudega").

Zaradi misli, ki ga obletavajo, in kompulzij, s katerimi se jih skuša znebiti ali jih nevtralizirati, ga navdajajo občutki tesnobe, krivde, sramu, jeze, gnusa. "Vsi imamo v glavah veliko nenavadnih misli, besed, impulzov, a nekateri se jih ustrašijo. Sama pravim, da so ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo predobri in preveč pošteni. In v terapiji jih malo 'pokvarimo', tako da si dovolijo imeti v glavi tudi kakšno čudno misel, ne da bi se je bali in sramovali. Pri obsesivno-kompulzivni motnji gre za prirojeno oziroma zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost. Velikokrat so ljudje s to motnjo doživeli travmo v življenju. Imela sem, recimo, dva pacienta, ki sta kot otroka doživela spolno zlorabo in potem razvila obsesivno-kompulzivno misel "kaj pa, če sem pedofil". Ampak ljudje s pedofilskimi nagnjenji se teh ne sramujejo in tudi bojijo se jih ne. Eno od mojih pacientk je preganjala misel "kaj pa, če bom otroka vrgla ob steno". Zaradi strahu, da bi mu kaj hudega naredila, si ga ni upala vzeti niti v roke," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Obsesivno-kompulzivna motnja se rada ponavlja, pogosto jo sprožajo stresni dogodki, ene vsiljivke lahko zamenjajo druge. Najpogostejše vsiljivke so vezane na umazanijo oziroma možnost okužbe, ki vodi do pretiranega umivanja rok, na dvom, kar vodi v kompulzijo preverjanja, na simetrijo in perfekcionizem, kar vodi v kompulzijo urejanja in pospravljanja, na strah, da se bo komu od bližnjih kaj zgodilo, na strah pred poškodovanjem drugih, na spolnost, na potrebo po kopičenju predmetov itn.

"Vsi ljudje imamo določene vsiljivke in/ali kompulzije, vendar pa je diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje mogoče postaviti šele takrat, ko so obsesije in kompulzije tako močne, da ovirajo vsakdanje delovanje. To motnjo, če je trajala dolgo, psihiatri zdravimo z antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, in sicer v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če pa je motnja trajala krajši čas, lahko zdravimo brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Psihoterapija, ki je prva izbira pri tej motnji, je kognitivno-vedenjska terapija s tehniko izpostavljanja in preprečevanja odziva. To pomeni, da se človek izpostavlja temu, kar mu vzbuja tesnobo, in sicer tako dolgo, dokler neugodje ne mine, pri tem pa ne izvede kompulzije (na primer ob misli "vse je umazano" si ne umije rok). Na ta način se postopno, na podlagi hierarhične lestvice strahov, navaja na okoliščine, ki mu sprožajo tesnobo. Učinkovita je tudi psihoanalitično usmerjena psihoterapija, kjer se odkriva simbolni pomen obsesij in kompulzij, piše v priročniku Stres in anksioznost.

Načini zdravljenja anksioznih motenj

Anksiozno vedenje je naučeno vedenje, ki se ga je mogoče odvaditi in naučiti funkcionalnejših vedenjskih strategij. Anksiozne motnje lahko uspešno zdravimo, uspešni pa smo tudi pri preprečevanju ponovitev, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Ob tem poudarja: "Prej ko ukrepamo, bolje je, ker potrebujemo manj ali celo nič zdravil in ker je motnja lažje obvladljiva. Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, denimo, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme."

Zdravljenje anksioznih motenj lahko vključuje samopomoč, psihoterapijo in zdravila. "Če je anksiozna motnja blaga, niso potrebna zdravila, temveč zadošča psihoterapija. Če pa se je motnja razrasla prek vseh mogočih meja in je amigdala skoraj tako velika kot možgani, brez zdravil ne bo šlo," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek. Amigdala je del sistema v možganih, ki zagotavlja varnost posameznika. Pri anksioznih motnjah in pri posttravmatski stresni motnji je amigdala povečana, ko se pretirana tesnoba umakne, pa se znova zmanjša.

Na strokovnjaka za duševno zdravje se je potrebno obrniti takrat, ko ima človek občutek, da je sam storil že vse, da bi obvladal svojo tesnobo, pa počutje še vedno ni dobro, oziroma ko bolezenska tesnoba začne ovirati vsakdanje življenje. Namen zdravljenja ni odpraviti tesnobo, ampak vzpostaviti sistem brez lažnih alarmov, torej ohranjati tesnobo na ravni varovalne funkcije, pravi Dernovšek.

Zakaj se pri nekaterih ljudeh razvijejo anksiozne motnje, pri drugih pa ne, znanost še vedno ne zna v celoti pojasniti. Po splošno sprejeti razlagi gre prepletanje genetskih, okoljskih in osebnostnih dejavnikov. Nekateri ljudje imajo prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost za razvoj anksioznih motenj, ki se bodo razvile, če bo človek izpostavljen določenim zunanjim dejavnikom. "Popravljamo nekaj, za kar ne vemo popolnoma natančno, kako je do tega prišlo," trdi Dernovšek.

Sorodna novica Življenja brez tesnobe ni, to je cena, ki jo plačujemo, da živimo

Sprožilec anksiozne motnje je lahko neki stresor, vzdržujejo in krepijo pa jo napačni miselni in vedenjski vzorci, kot sta katastrofiziranje in izogibanje. "Osnovno pravilo je, da se okoliščin, ki sprožajo tesnobo, ne izogibamo. Z umikom iz takih okoliščin se namreč nagradimo (zmanjšamo svojo tesnobo), s čimer tovrstno vedenje (umikanje iz situacije) še bolj utrdimo. Če se je izogibanje že močno uveljavilo, naj bo soočanje postopno. Tega se naučimo pri kognitivno-vedenjski terapiji. Nobene fobije ni mogoče pozdraviti brez soočanja," je navedeno v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Če anksiozne motnje ostanejo neprepoznane, se lahko duševne težave še okrepijo, tudi zaradi uporabe alkohola, drog, različnih analgetikov, pomirjeval in uspaval. "Drug prav tako nevaren način samopomoči pa je, da se človek povsem odpove svojim sanjam in načrtom in se povsem osami. Tesnobe res ni več, sreče pa tudi ne. Sledita huda osamljenost in občutek, da je življenje šlo mimo," navaja priročnik Stres in anksioznost.

Samopomoč

Pri vseh anksioznih motnjah je pomembno, da se posameznik pouči o naravi motnje in možnostih pomoči. Zatem si je treba privzgojiti zdrav življenjski slog, ki temelji na petih stebrih psihofizičnega zdravja: družinskih vezeh, zdravju, prijateljih, delu in konjičkih, ter se naučiti sproščati.

Za sproščanje naj si vsak izbere tiste sprostitvene tehnike, ki mu ustrezajo, recimo avtogeni trening, mišično sproščanje, dihalne tehnike, meditacijo, jogo itn. Sproščene mišice sporočajo telesu, da ni v nevarnosti. Proti tesnobi delujejo tudi aerobni športi, ki pripomorejo h krepitvi psihofizične kondicije, na primer tek, kolesarjenje, plavanje, hribolazenje, hitra hoja. "Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakom na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva," navaja priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Človekova motiviranost in angažiranost, da vnese spremembe v svoje življenje, sta bistvena dejavnika zdravljenja anksioznih motenj. "Nekaterim ljudem zdravila res pomagajo, ničesar jim ni treba spremeniti v svojem življenju. Večini pa ne. Zdravila olajšajo motnje, čisto odpravijo pa jih ne, predvsem ne odpravijo možnosti ponavljanja. Danes si želimo hitrih ozdravitev brez večjih naporov. V kirurgiji, kjer kirurg odreže vneti slepič, se to da, pri anksioznih motnjah pa je treba zdravljenje zastaviti celostno. Človek mora hoditi na psihoterapijo, urediti odnose doma in v službi, spremeniti življenjski slog. In tega ne more narediti čez noč, to je proces, ki lahko traja dve, tri, štiri leta," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Uporaba rastlinskih pripravkov

Za izboljšanje razpoloženja se lahko samostojno ali kot dodatna terapija jemljejo rastlinski pripravki, ki jih je mogoče v lekarni dobiti brez recepta. To so pripravki iz baldrijana, melise, hmelja, pasijonke, šentjanževke, žafrana in sivke. Na voljo so tudi homeopatska zdravila, kot so Ignatia, Pulsatilla, Natrium muriaticum in Bachove cvetne esence, našteva magistra farmacije Suzana Levanič, koncesionarka lekarne Zupančičeva jama v Ljubljani.

Kot pravi, po pogovoru s stranko ugotovijo, ali je pripravek potreben za odpravljanje potrtosti in brezvoljnosti, za dvig razpoloženja, za pomiritev, proti tesnobi ali proti nespečnosti. Učinki pri jemanju omenjenih rastlinskih pripravkih običajno nastopijo po od dveh do štirih tednih jemanja. Če po šestih mesecih ni ustreznega izboljšanja, je potreben obisk pri zdravniku. Za vse omenjene rastlinske pripravke velja, da podatkov o njihovi uporabi med nosečnostjo ni, zato uživanja med nosečnostjo in dojenjem ne priporočajo brez zdravniškega posveta.

Pripravke z izvlečkom baldrijana priporočajo ljudem, ki so nemirni, razdražljivi, preobčutljivi za dražljaje iz okolja, so v stresu ali pa imajo blage motnje spanja. Sočasna uporaba pripravkov iz baldrijana in sinteznih pomirjeval lahko povzroča okrepljen učinek, zato je pred takim kombiniranjem potreben posvet z zdravnikom. Pripravki iz baldrijana ne povzročajo odvisnosti, lahko pa vplivajo na sposobnost vožnje. Ni jih primerno jemati za takojšnje lajšanje motenj spanja, ker lahko učinek nastopi šele po nekaj tednih. Enako velja za pomirjevalni učinek.

Melisa se uporablja za lajšanje blagih motenj spanja, ki so posledica nemira, pomaga pri nemirnem bitju srca, glavobolu in stresu ter lajša prebavne težave zaradi tesnobe. Neželeni učinki niso znani. V velikih odmerkih zavira delovanje ščitnice, zato se ji velja izogniti pri zdravljenju s ščitničnimi hormoni. Lahko vpliva na sposobnost vožnje. Sočasna uporaba drugih pomirjeval, uspaval in alkohola je odsvetovana.

Izvlečki pasijonke zavirajo spontano lokomotorično dejavnost in podaljšujejo spanje. Cvet pasijonke pa se uporablja pri anksioznosti, napetosti ter vznemirjenosti, tesnobi in nemiru. Veliki odmerki lahko povečajo učinek antidepresivov. Med nosečnostjo in dojenjem je uporaba odsvetovana zaradi stimulativnega delovanja na maternico.

Uporaba hmelja kot pomirjevala je postala bolj priljubljena v zadnjih desetletjih. Izvleček iz hmelja je pogosta sestavina čajev s pomirjevalnim učinkom in zdravilnih pripravkov v tabletah in kapsulah.

Pripravki iz cvetov sivke naj bi imeli pomirjevalni učinek na centralni živčni sistem. Eterično olje sivke naj bi delovalo podobno kot sintezni anksiolitiki benzodiazepini in barbiturati. Pri uporabi čistega eteričnega olja je potrebna previdnost, ker lahko prekoračitev odmerka draži kožo in sluznico.

Šentjanževka odpravlja potrtost, brezvoljnost in izboljša razpoloženje. K boljšemu razpoloženju pripomore tudi žafran, ker spodbuja nastajanje serotonina.

Psihoterapija

Psihoterapija prve izbire pri anksioznih motnjah je kognitivno-vedenjska terapija, ki izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje škodljivih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati boljše vedenjske strategije. Cilj terapije je opolnomočiti ljudi, da so svoje težave sposobni reševati sami.

Napačne miselne vzorce, ki izzovejo in krepijo negativna čustva, imenujemo tudi miselna popačenja. Sem sodijo katastrofiziranje ali ustvarjanje črnih scenarijev, črno-beli pogled na svet, posploševanje, branje misli itn. "Katastrofiziranje preveva vse anksiozne motnje, samo vezano je na drugačne stvari. Pri generalizirani anksiozni motnji je človek, denimo, prepričan, da njegovim vrednotam (npr. družini, zdravju, zaposlitvi) grozi nevarnost in da je možnost rešitve zelo majhna. Obstaja torej nasprotje med oceno nevarnosti in oceno možnosti rešitve," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo pretirano tesnobo, pa omenja izogibanje in opuščanje dejavnosti. Učinkovita tehnika kognitivno-vedenjske terapije v teh primerih je izpostavljanje okoliščinam, ki izzovejo to tesnobo.

"Bolezenska tesnoba je naučena, in sicer z opazovanjem človeku pomembne osebe, ki je zanj model, ali z izkušnjo. Greste na primer k zobozdravniku in vas vrtanje zelo boli. Ta izkušnja ni tako problematična, saj vas naslednjič morda ne bo več bolelo. Paničen oz. fobičen strah pred zobozdravnikom se bo razvil tako, da se boste začeli zobozdravnika izogibati. Pred naslednjim obiskom vso noč ne boste spali in se boste na koncu odjavili. S tem boste svojim možganom, konkretno mandljastemu jedru ali amigdali, povedali, da je strah upravičen. Zadeva namreč poteka po pogojnem refleksu. Zobozdravnik pomeni bolečino, če moram k njemu, moja tesnoba zraste. Če se mu izognem, mi tesnoba upade. Padec tesnobe je izjemna nagrada, a naslednjič se boste zobozdravnika še bolj bali. S svojim vedenjem izogibanja dejansko hranimo svojo fobijo. In zdravljenje takšne fobije poteka s soočenjem. Treba je iti v situacijo, zato da svoji amigdali z izkušnjo dopovemo, da je stvar samo neprijetna, ni pa nevarna. Zato pravim, da fobije morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravimo z antidepresivi, ampak niti ne zdravimo, antidepresivi pri tem človeku krepijo pogum, da lažje izpelje soočenje," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Sorodna novica Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Izpostavljanje poteka postopno, od soočenja z okoliščinami, ki nam vzbujajo manj tesnobe, do soočenja s tistimi, ki nam zbujajo najvišjo stopnjo tesnobe: "Ko se soočimo z neprijetno situacijo in občutki tesnobe ob njej, se na novo učimo. Obenem pa ob soočanju s strahom/nelagodjem/neprijetnostjo prekinemo nagrajevanje. Če se je izogibanje že močno utrdilo, je soočanje postopno. Oseba naredi seznam stvari, ki se jih boji, in jih točkuje. Začne delo na tistih področjih, ki so najmanj točkovana ... Osebe, ki se boji letenja, ne bomo poslali takoj na letalo, najprej bo šla samo gledat letala na letališče oziroma si bo predstavljala letenje v mislih," med drugim piše v priročniku Podpora pri spopadanju s tesnobo.

Med ključnimi načeli kognitivno-vedenjske terapije so sodelovanje uporabnika v terapiji, jasna določitev ciljev, usmerjenost v reševanje konkretnih težav, opolnomočenje uporabnika, da je sam sebi terapevt, kratkotrajnost terapije, njena strukturiranost s predvidljivim potekom, veliko število tehnik, ki so na voljo (izpostavljanje, preprečevanje odziva, čuječnost, meditacija, relaksacijski trening itn.).

In kdaj pridejo na vrsto drugi psihoterapevtski pristopi? "Psihoanalitična terapija je ena od modalitet psihoterapije, ki pa za zdravljenje anksioznih motenj ni vedno najprimernejša, ker podpiranje soočenja ni v ospredju. Prav lahko pride pozneje, ko se simptomatika uredi. Če povem poenostavljeno, na kognitivno-vedenjski terapiji se boste znebili simptomov in omejitev, ki jih predstavljajo, če pa hočete razumeti svoje psihično delovanje, kakšne so bile vaše izkušnje iz zgodnjega odraščanja in kako so te izkušnje privedle do duševnih težav, se odločite za eno od analitskih ali psihodinamskih psihoterapij. Vendar pa se vam lahko zgodi, da boste brez soočenja in brez spremembe življenjskega sloga na kavču leta in leta. Sama ne dajem prednosti nobeni psihoterapiji, pravim le – vsaka ob svojem času," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Sorodna novica Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

Psihoterapija izboljšuje duševno zdravje, človek je funkcionalnejši in fleksibilnejši, lažje se spoprime z vsakodnevnimi težavami, vendar pa vzrokov za anksiozne motnje ne odpravlja, saj niso znani, poudarja Dernovšek: "Ne moremo odpravljati nečesa, česar ne poznamo. Osnova psihoterapevtskih šol so določene hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo, in one v skladu s temi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke. Ampak to so, ponavljam, hipoteze, ne teorije."

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi z usmerjanjem pozornosti na doživljanje v sedanjem trenutku, ne da bi to, kar doživljamo, skušali spreminjati, zatreti ali nevtralizirati. Na ta način se naučimo sprejemati tudi negativne občutke, misli, spomine in mirno pustiti, da izzvenijo. Čuječnost temelji na predpostavki, da lahko omilimo svoje trpljenje, tako da smo osredinjeni na doživljanje v danem trenutku, namesto da premlevamo o preteklosti ali se obremenjujemo zaradi prihodnosti.

Terapija z zdravili

Zdravila so lahko pomemben del zdravljenja anksioznih motenj, saj pomagajo obvladovati tesnobnost in vznemirjenost, zaradi česar ljudje lažje sodelujejo v drugih načinih zdravljenja. Predpisati jih mora zdravnik (psihiater ali izbrani osebni zdravnik), jemati pa jih je treba v skladu z njegovimi navodili, navajajo v priročniku Pomoč pri spopadanju s tesnobo.

Glavna zdravila za zdravljenje anksioznih motenj so serotoninski antidepresivi, ki so bili sicer razviti za zdravljenje depresije, vendar so učinkoviti tudi za dolgotrajnejše anksiozne motnje. Pri njih se uporabljajo drugačni odmerki in sheme zdravljenja kot pri depresiji.

"Pri panični motnji in generalizirani anksiozni motnji uporabljamo zelo nizke odmerke zdravil, včasih zdravimo celo brez antidepresivov, pri fobijah jih damo včasih in le na začetku, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa uporabljamo antidepresive v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če je motnja trajala zelo dolgo, če pa je motnja trajala kratko, pa lahko zdravimo tudi brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Kot pravi, antidepresivi ne povzročajo odvisnosti in posameznik nanje ne razvije tolerance. Polno začnejo učinkovati po od treh do šestih tednih jemanja. Ljudje, ki imajo hiter metabolizem, potrebujejo višje odmerke. Današnji antidepresivi sodijo med varna zdravila. Težave, na primer samomorilske misli in zmanjšano željo po spolnosti, imajo le nekateri posamezniki, in še to večinoma na začetku jemanja zdravila, dodaja Dernovšek.

Poleg antidepresivov se pri zdravljenju anksioznih motenj uporabljajo tudi anksiolitiki (pomirjevala) in uspavala, ki delujejo nekaj ur in zmanjšujejo vzdraženost možganov. Predpisujejo se na začetku zdravljenja za krajši čas zaradi lajšanja hude tesnobe in vznemirjenosti ob uvajanju antidepresivov. Odsvetuje se redno jemanje dlje kot štiri tedne, ker se razvijeta toleranca (za isti učinek je treba odmerek povečevati) in odvisnost, še pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.