Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil t. i. švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa SARS-CoV-2 za marsikoga najučinkovitejši način boja proti covidu-19. Pa je bilo res tako? Kako zdaj, po petih letih, švedsko strategijo ocenjuje njen "oče", prvi švedski epidemiolog iz obdobja epidemije, infektolog Anders Tegnell?

Z Andersom Tegnellom sva se srečala v središču Stockholma, v hotelu na poti med njegovim domom in službo, švedsko Agencijo za javno zdravje. Njegovo delovno mesto je v pisarni direktorja za mednarodno sodelovanje.

Sogovornik je kot specialist infektolog in osrednji švedski epidemiolog postal pozoren na novi koronavirus SARS-CoV-2 že ob prvih skrb vzbujajočih novicah iz Kitajske ob koncu leta 2019.
"Sprva smo si rekli: 'V redu, sem ter tja se zgodi tudi to.' Neredko namreč dobimo obvestilo, da se je pojavila nova bolezen. Večinoma se izkaže, da gre za kaj popolnoma običajnega, vendar tega nikoli ne moreš zagotovo vedeti, zato smo bili na začetku precej mirni. Rekli smo si: 'V redu, počakajmo in videli bomo, kaj se bo zgodilo.' Seveda se je potem počasi vse stopnjevalo, položaj se je počasi slabšal. Ko smo iz Kitajske dobivali vedno več informacij, je postalo jasno, da gre za nekaj čisto novega in najbrž zelo velikega, kar bo prišlo tudi k nam. Vendar je šlo na začetku vse zelo postopno; položaj v državi se ni spremenil v hipu, nabiralo se je več tednov. Začelo se je decembra 2019, in ko je bila epidemija marca 2020 končno razglašena, je bilo že vsem jasno, da bo to nekaj velikega, s čimer se bomo morali spopasti," je opisal.

Dovolite mi za začetek osebno vprašanje. Ali ste imeli covid?

Enkrat sem bil pozitiven na novi koronavirus, ko sem šel na konferenco, na kateri so vse navzoče testirali. Na svoje veliko presenečenje sem bil pozitiven, čeprav nisem imel nobenih simptomov. To je bilo na eni strani kar zabavno – moral sem se vrniti domov in tako nisem mogel sodelovati na konferenci.

V Sloveniji je bila med epidemijo prvi obraz stroke Bojana Beović, na Švedskem pa vi. Zakaj – ali ste bili edini dovolj pogumni, da ste se izpostavili v javnosti?

Da, res je, vsaj v medijih. To je bila naloga, ki sem jo moral prevzeti. Kot državni epidemiolog sem namreč ob izbruhih različnih bolezni že prej pogosto prevzel vlogo govornika. Zato je bilo popolnoma normalno, da sem jo tudi tokrat.

Na Švedskem ste prvi primer okužbe z novim koronavirusom zaznamovali 31. januarja 2020. Za primerjavo: v Sloveniji se je to zgodilo dva meseca pozneje, 4. marca 2020. Prva okužena Švedinja je pripotovala iz kitajskega Vuhana. Tako kot v drugih državah ste tudi na Švedskem sprva želeli kar se da hitro najti vse okužene, jih izolirati, vzpostaviti stike z njihovimi bližnjimi in z ljudmi, s katerimi so se družili, ter tako čim bolj upočasniti oz. zadržati širjenje okužb. Kar samo se nam zastavi vprašanje: kdaj ste se torej pri švedski Agenciji za javno zdravje odločili za drugačen pristop k obvladovanju epidemije in zakaj?

Sploh ne mislim, da se je naš pristop tako zelo razlikoval. V vseh državah so poskušali na različne načine omejiti število socialnih stikov med ljudmi. Na Švedskem nam je to kar dobro uspelo, saj smo ljudem priporočili, naj se držijo na razdalji, naj čim več delajo od doma, naj ne hodijo ven, ko zbolijo, naj si umivajo roke in podobno. To se je zelo dobro obneslo. Videli smo, da so ljudje na Švedskem zelo spremenili svoje vedenje. Prenehali so potovati, veliko jih je delalo od doma. Zato smo menili, da je to, kar počnemo, najboljše, kar lahko storimo. In res smo že februarja in marca 2020 zelo zmanjšali število socialnih stikov. Poleg tega smo postavili pravila za druženje na krajih, za katere smo vedeli, da se na njih lahko sprožijo večji izbruhi bolezni, npr. restavracije, veliki koncerti in podobno. Tudi ti predpisi so bili sprejeti že na začetku marca. Menim, da je glavna razlika v tem, da smo na Švedskem delali s priporočili. Ljudje so se prostovoljno in samostojno odločali glede naših priporočil. Še več, prebivalce in prebivalke smo spodbujali, naj se sami odločijo, kako bodo spremenili svoje vedenje in koliko bodo zmanjšali socialne stike. Tega nismo storili s pravnimi, zakonskimi predpisi. Uspelo nam je s prostovoljnimi ukrepi.

Švedska je bila med prvim valom nekaj časa celo država z najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi covida; predvsem zato, ker so se okužbe širile v domovih za starejše. Tudi v Sloveniji je v prvem letu epidemije umrlo veliko ljudi v domovih za starejše. Če pogledam z današnjega gledišča, marsikdo ne more razumeti, kako je bilo to mogoče, saj smo vedeli, da so med najbolj ogroženimi prav starejši.

Da, to je bilo jasno že zelo zgodaj. Podatki iz Kitajske in Italije so bili jasni: če ste bili zelo stari, je bilo tveganje, da umrete, veliko. V domovih za starejše so živeli občutljivi ljudje. Ko je virus prišel v dom, so bile posledice hitre in velike. Vendar pa moramo razumeti, da imajo stanovalci domov za starejše veliko stikov – z negovalci na primer celo večkrat na dan, včasih celo nepretrgano. Tudi zato jih je bilo zelo težko zavarovati. Švedski domovi za starejše niso zdravstvene ustanove, so bolj socialnovarstveni domovi. To je seveda zelo dobro za ljudi, ki tam živijo v normalnih okoliščinah, vendar pa osebje večinoma ni imelo in še vedno nima ustreznega zdravstvenega znanja. Po mojem mnenju je to tudi eden izmed razlogov, zakaj je pandemija tako hudo prizadela starejše.

Zavedati se morate tudi, da za zelo stare, krhke ljudi ne morete vedno veliko storiti, ko zbolijo za hudo boleznijo. Zavedati se morate, da mora biti človek za intenzivno zdravljenje v razmeroma dobrem zdravstvenem stanju, saj bo zdravljenje sicer le podaljšalo njegovo trpljenje. Zdravniki, ki delajo v enotah intenzivne terapije, to zelo dobro vedo in vedo tudi, katerim ljudem bo zdravljenje v intenzivni enoti koristilo, katerim ne. Med pandemijo so poskrbeli za tiste, ki so to res potrebovali. Na intenzivne oddelke niso sprejeli pacientov, ki bi jim tovrstno zdravljenje le podaljšalo trpljenje ali jim škodovalo. To je tudi razlog, da veliko ljudi na Švedskem ni umrlo v bolnišnicah, ampak na svojih domovih. Tako ali tako bi umrli doma, to je normalno. Za Švedsko velja, da stari in zelo bolni ljudje večinoma ne umrejo v bolnišnici, ampak doma. Mislim, da je to v marsičem etično; pravi kraj za dostojen konec življenja je na domu skupaj s sorodniki.

V Sloveniji se za ukrepanje med epidemijo, ki je bilo po mnenju številnih neustrezno in tudi pretirano ostro, ni še nihče opravičil; na Švedskem pa sta se decembra leta 2020 opravičila tako švedski kralj kot tudi tedanji predsednik vlade. Švedski kralj je dejal, da njegova država z razmeroma sproščenim pristopom k pandemiji koronavirusa ni mogla rešiti življenj.

Seveda. To, da nismo ustrezno zaščitili starejših sodržavljanov, je bil velik neuspeh. Popolnoma primerno je bilo, da smo jasno povedali, da tega nismo najbolje storili. Ne gre za vprašanje zdravljenja, veliko učinkoviteje bi namreč morali preprečiti okužbe. Zagotoviti bi morali, da se ljudje sploh ne bi okužili in zboleli.

Švedska med epidemijo ni zaprla osnovnih šol, pouk v srednjih šolah in na fakultetah pa so občasno izvajali na daljavo. V Sloveniji so bile na primer tudi osnovne šole zaprte po več dni, več tednov, celo več mesecev skupaj. Pouk so izvajali na daljavo. Zakaj ste se na Švedskem odločili, da šol ne boste zapirali?

Videli smo, da otroci le zelo redko zbolijo s težjim potekom covida. Statistični podatki so bili jasni. Zavedali smo se, da bo otroke zelo prizadelo, če ne bodo smeli hoditi v šolo. Prizadeto bo njihovo zdravje, znižale se bodo njihove možnosti za dobro službo, skrajšala se bo pričakovana življenjska doba; njihovo življenje bi bilo na splošno prizadeto.

Tako smo se po zelo dolgih in po mojem mnenju zelo podrobnih razpravah skupaj s šolskimi oblastmi odločili, da osnovnih šol ne bomo zaprli. Prepričani smo bili, da lahko v šolah uvedemo veliko ukrepov, ki zmanjšajo socialne stike, in s tem zmanjšamo širjenje okužb. Na splošno smo bili mnenja, da je škoda, ki bi jo povzročili z zaprtjem šol, veliko večja od morebitnih učinkov na pandemijo.

Švedska niti ni ukazala uporabe zaščitnih mask. V medijih lahko celo najdemo, da ste zaradi uporabe nekatere zdravnike sprva celo preganjali. Maske ste samo priporočili – na primer v javnih prevoznih sredstvih. Tudi sami niste privrženec uporabe zaščitnih mask?

Nasprotno, zelo se zavzemam za nošenje zaščitnih mask, vendar v pravem okolju; na primer v bolnišnicah ali domovih za starejše. Menim, da si ni treba nadeti maske, ko se odpravite na jutranji tek. To se mi ne zdi smiselno. Tam nikogar ne srečate – zakaj bi torej morali imeti masko? Le na nekaterih krajih, kjer je velika gneča, lahko maska malo pomaga. Ampak glavno je, da ohranite razdaljo in zmanjšate število socialnih stikov. To je bistveno. Maska nikoli ne more nadomestiti tega, nikoli ne bo tako učinkovita kot ohranjanje razdalje, saj jo je tudi zelo težko pravilno nositi. Takrat sicer nisem bil v Sloveniji, bil pa sem v drugih državah in videl sem, da so ljudje nosili maske pod bradami, okoli vratov, komolcev. Delal sem v bolnišnici, v kateri smo zdravili infekcijske bolezni. Vem, da je precej težko ves čas pravilno nositi masko. Zato popolnoma razumem, da se ljudje tega branijo. Menim tudi, da uporaba zaščitne maske daje lažen občutek varnosti.

V enem izmed številnih intervjujev iz tistega obdobja ste dejali, da ima Švedska dolgo tradicijo upoštevanja svobodne volje in da ljudje zaupajo znanosti.

Da, zaupajo Agenciji za javno zdravje, zaupajo politiki, zaupajo, da vlada poskuša narediti nekaj, kar je zanje dobro. Da jim torej ne poskuša škodovati ali jim kaj prikriti. To je bil dober temelj za začetek razprave o tem, kako se lahko s pandemijo čim bolje spopademo – tudi v luči tega, da smo vedeli, da lahko dolgo traja. Iz zgodovine namreč vemo, da pandemije trajajo več let, zato ne moremo uvesti ukrepov, ki bi delovali le nekaj tednov. Potrebovali smo ukrepe, ki bi jih lahko izvajali še dolgo.

Številne primerjave kažejo, da so bili na Švedskem podatki po prvem valu epidemije slabši kot v večini drugih evropskih držav. Sledila sta razmeroma mirno poletje in začetek jeseni. Nato pa je obsežen drugi val postavil delovanje švedskega zdravstvenega sistema na preizkušnjo. Kaj se je zgodilo?

Da. Drugi val je bil v marsičem zelo težaven. Prišel je za dolgim obdobjem, v katerem smo imeli na Švedskem zelo malo obolelih. Nato se je razvil drugi val, ki je bil veliko hujši, kot smo upali, da bo. Zato smo morali sprejeti dodatne ukrepe za ustavitev širjenja okužb. Da, drugi val se je izkazal za precej težkega, vendar je na srečo takrat prišlo cepivo, ki je po mojem mnenju vse spremenilo.

V svojih javnih nastopih ste delovali umirjeno, pomirjajoče in suvereno. Pomembne odločitve pa so rezultat veliko napornih razprav, usklajevanj in tehtnih razmislekov. Ali vas je kdaj skrbelo?

Naša glavna skrb so bile posledice, ki smo jih na Švedskem videli v domovih za starejše. Ti so bili res hudo prizadeti. Veliko ljudi je bilo hudo bolnih, veliko jih je zaradi covida tudi umrlo. Domovi za starejše so bili naša glavna skrb. Razmišljali smo, kaj lahko storimo, kako lahko pomagamo, da bi njihove stanovalce čim bolje zavarovali. Naša druga skrb pa je bilo cepljenje – zagotoviti smo morali dobre informacije, da bi se ljudje čim prej cepili. To sta bili dve zelo pomembni področji, na katerih smo se zelo trudili.

Drugi val pandemije – ki je trajal od začetka jeseni 2020 do konca pomladi 2021 – je v švedsko strategijo prinesel nekaj sprememb. V Sloveniji smo jih videli kot odmik od prvotnega modela.

Kot sem že rekel, se je med drugim valom število obolelih in ljudi, ki so potrebovali zdravljenje, povečalo veliko bolj, kot smo pričakovali. Zato smo seveda morali uvesti več ukrepov. Vendar to ni spremenilo naše osnovne strategije. Ta je še vedno temeljila na prostovoljnih ukrepih, ko je šlo za posameznike. Še vedno pa smo imeli na očeh restavracije, velike dogodke in podobno.

Premik se je torej zgodil predvsem na področju medijev, ne toliko na področju dodatnih strategij.

Javnomnenjske raziskave na Švedskem so ves čas kazale, da ste bili med sodržavljani zelo priljubljeni. Analiza iz marca 2020 je pokazala, da vam je zaupalo 53 odstotkov prebivalstva, to je bilo več kot kateremu koli voditelju švedskih političnih strank. Le 18 odstotkov vprašanih vam ni zaupalo. Vašo priljubljenost smo opazili tudi v Sloveniji, glede švedskega modela pa so bila mnenja zelo različna. Kako si to razlagate?

To je temeljilo predvsem na napačnem razumevanju tega, kar dejansko počnemo. Veliko smo se pogovarjali s kolegi iz različnih držav in mislim, da smo se zelo dobro razumeli. Razumeli so, da si na Švedskem prizadevamo delati isto kot v drugih državah, tudi v Sloveniji, le da smo našli način, kako to storiti brez pravno obvezujočih ukrepov – ne da bi ljudi prisilili. Uspelo nam jih je prepričati, da morajo spremeniti svoje življenje, če želimo razumno prebroditi zdravstveno krizo.

Na Švedskem ne verjamemo v strašenje ljudi. Verjamemo, da je treba dati dobre informacije in nasvete o tem, kaj lahko storijo, da bo njihovo življenje bolj zdravo in boljše. Tudi takrat smo jim poskušali dati dobre informacije, jim povedati, kaj se dogaja, kaj vemo, česa ne ter kaj lahko storijo, da nam bodo pomagali zmanjšati posledice epidemije.

Nekateri švedski znanstveniki in zdravniki so bili zelo kritični do vas in Agencije za javno zdravje. Skupina 22 uglednih strokovnjakinj in strokovnjakov je aprila leta 2020 objavila javno pismo, v katerem je pozvala k strožjim omejitvam. Kritika je v medijih naletela na velik odziv. Kako danes vidite to precej ostro javno nasprotovanje?

Razprava je bila dobrodošla. Menim, da je dobro, da razpravljamo, saj vsak sam le težko popolnoma razume posledice svojega razmišljanja. Če razpravljaš z nekom, ki ti nasprotuje, ti je bolj jasno, kaj počneš. Tako laže razumeš, da moraš kaj še enkrat pogledati, še enkrat preučiti. Zato menim, da je razprava zelo koristna, in nimam nič proti temu, da je odprta. Menim, da je tudi za javnost dobro, da spozna, da odločitev ne sprejema majhna, zaprta skupina ljudi. Nasprotno: o vsem smo zelo poglobljeno razmišljali in k sodelovanju povabili različne strokovnjake. Ves čas smo preverjali, ali je naše delovanje mogoče izboljšati in kako bi bilo to mogoče, zato s široko javno razpravo nisem imel in nimam nobenih težav.

Če pa pomislim, je bila skupina nasprotnikov zelo majhna. Večina švedskega prebivalstva in tudi večina raziskovalcev na Švedskem je bila zelo naklonjena načinu, kako smo upravljali epidemijo. Če si pogledal in poslušal medije, se je res zdelo, da gre za dva enakovredna pogleda na ukrepe, vendar nikoli ni bilo tako. V anketah nas je podpiralo do 80, 85 odstotkov ljudi. Rekel bi, da je bil tak delež podpore tudi med zdravstvenimi delavci in akademiki. Kritična je bila zelo majhna skupina, ki pa se tudi ni strinjala med seboj. Rekli so, da moramo uvesti več ukrepov, čeprav ni bilo jasno, kaj imajo v mislih. Bili so zaskrbljeni. Vsi smo bili zaskrbljeni. To so bili težki časi.

Kaj pravite zdaj, po petih letih? Provokativno vas bom vprašal: kdo je zmagovalec? Švedi ali preostala Evropa?

Velika napaka je, če na to gledamo kot na tekmovanje. V tem se ne da tekmovati – to bi bilo skrajno neetično. To, kar moramo zdaj storiti, je, da sedemo skupaj in ugotovimo, kaj smo se v teh petih let naučili. Kaj je dobro delovalo na Švedskem, kaj v Sloveniji, kaj drugje. Ugotoviti moramo, kaj lahko naslednjič naredimo bolje. Glavno sporočilo je, da ne moremo v vseh državah delati istih stvari. Razumeti je treba kontekst – v takih težkih situacijah nikoli ne bo rešitev, ki bodo ustrezale vsem. Zato bomo na Švedskem verjetno ravnali nekoliko drugače kot v Sloveniji in drugje. In Slovenija se bo tega lotila drugače kot na primer Češka. Menim, da je to dobro, saj s tem, ko ukrepe prilagodimo okolju, povečamo njihovo učinkovitost.

Če na Švedskem zdaj pogledamo podatke o presežni umrljivosti, vidimo, da je naša strategija delovala. Vse skandinavske države imajo nizko presežno umrljivost. Seveda je nanjo vplival tudi naš ugodni začetni položaj: imamo razmeroma zdravo prebivalstvo in dober zdravstveni sistem. Na voljo smo imeli in še imamo veliko sredstev, ki nam omogočajo uspešen spopad s pandemijo.

Čeprav je Švedska ves čas bolj kot na odloke stavila na priporočila, so nekatere odločitve vseeno ostro posegle v življenja ljudi. Katera odločitev je bila za vas najtežja?

Največ smo razpravljali o tem, ali je prav, da smo prepovedali obiske v domovih za starejše. Marsikdo izmed starejših je tako svoje zadnje dni preživel zelo osamljen. To odločitev najbolj obžalujem. Bolje bi bilo, če zadnjih mesecev svojega življenja ne bi preživeli sami.

In še ena pomanjkljivost, še ene skupine na Švedskem nismo dobro zavarovali. Že zelo zgodaj smo opazili, da so veliko bolj prizadeti prebivalci iz Afrike in Bližnjega vzhoda, čeprav že dalj časa živijo pri nas. To je še ena lekcija za prihodnost. Razmisliti moramo, kako jih ustrezneje informirati in zaščititi. Tokrat nam to ni najbolje uspelo.

Švedsko strategijo boja proti covidu v prvem in pozneje tudi v drugem valu je že zelo kmalu vzela pod drobnogled neodvisna komisija. Ta je prvo poročilo izdala že decembra 2020, zaključno pa februarja 2022. Sogovornika, ki je bil takrat med najbolj odgovornimi za boj proti covidu – pri delu komisije seveda ni sodeloval – sem prosil, naj poudari nekatere najpomembnejše sklepe.

Če pogledamo čezmerno umrljivost, se je Švedska dobro izkazala, kot sem že rekel. Pri nas je presežna umrljivost med najnižjimi. Tudi naše gospodarstvo je obdobje prebrodilo nekoliko bolje kot druga. Seveda bo to, da so naši otroci v vsem tem času lahko hodili v šolo, zelo pomembno za prihodnost in tega moramo biti veseli. Naša družba je v prejšnjih letih doživela manj motenj.

Vendar je tudi na Švedskem duševno zdravje mladih vse slabše. To se je začelo že dolgo pred pandemijo in se še vedno nadaljuje; vendar ni videti, da bi pandemija kakor koli spremenila to krivuljo.

Seveda pa imamo na Švedskem, tako kot v številnih drugih državah, problem z dolgim covidom; to pomeni, da velika skupina ljudi že dolgo trpi zaradi covida. To je žalostno. Vem pa tudi, da opravljajo številne raziskave, s katerimi poskušajo najti ustrezno pomoč.

"Polomija, eksperiment, napaka" – s temi besedami so švedski model boja proti covidu v prvem valu pomladi leta 2020 označili nekateri svetovni mediji in tudi nekateri strokovnjaki z različnih področij. Vendar je bilo po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije na Švedskem od leta 2020 do danes več kot 2.700.000 primerov okužb z novim koronavirusom, umrlo je skoraj 28.700 ljudi. Ta podatek Švedsko, ki ima 10 milijonov prebivalcev in pol, po umrljivosti zaradi covida uvršča na 30. mesto na svetu. Zaradi covida je na Švedskem umrlo 278 ljudi na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji pa po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 473 na 100.000 prebivalk in prebivalcev; to nas uvršča na šesto mesto na svetu.