Med sprehodom po nabrežju Ljubljanice, tik ob Onkološkem inštitutu, oko rado uzre poslopje nekdanje Cukrarne, ki leži na drugi strani brega. Če malo postojimo, nas misli popeljejo v kolesje zgodovine. Skozi katerega od številnih oken so nekoč zrli delavci sladkorne rafinerije, vojaki in predstavniki slovenske moderne, kot sta bila Josip Murn in Dragotin Kette. Delovno poslopje, zatočišče umetnikov in ljudi z obrobja, poslednja postaja. Cukrarna je prežeta z duhovi preteklosti, skoraj dve stoletji po izgradnji pa bo v njej vendarle vzniknilo novo življenje z imenom Galerija Cukrarna.
Revitalizacija nekdanjega ponosa Ljubljane
Nastanek te pomembne slovenske arhitekturne dediščine sega v leto 1828. Sladkorno rafinerijo je ustanovila tržaška trgovska družba Rosmann & Pelican. Postavitvi so sicer sledili pomisleki, da bo škodila poljanskemu živinskemu sejmu in prispevala k onesnaženosti mesta. Industrijsko podhranjena Kranjska je kljub temu sledila razvoju. Dokaj hitro zgrajen mogočen tovarniški kompleks s štirimi nadstropji in impresivno dolžino devetdeset metrov je veljal za največjo stavbo v Ljubljani, ki je pri meščanih vzbujala ponos. To je bil objekt številnih presežkov, leta 1835 so namreč tam zagnali prvi parni stroj na Slovenskem. Rafinerija se je hitro širila in pokupila tudi okoliška zemljišča. Po nekaterih poročilih naj bi po številu delavcev Cukrarna zasedala prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Prav nepazljiv delavec naj bi bil kriv za veliki požar leta 1858, v katerem je tovarna v celoti pogorela.
Za Cukrarno se je po požaru začela drugačna usmeritev, tovarno je kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim rekrutom, namenjenim v Mehiko, v sedemdesetih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Tudi to pot je stavbo 1872. leta doletel požar. Do propada Avstro-Ogrske je igrala vlogo vojašnice. Tu je bilo tudi zatočišče Ljubljančank in Ljubljančanov, ki so leta 1895 v rušilnem velikonočnem potresu izgubili svoje domove. Po drugi svetovni vojni so v stavbi svoj prostor našle različne družbene skupine z obrobja, Cukrarna je postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. Poleg tega so v njem prenočevali tudi prodajalci ljubljanske tržnice. V preteklosti so tam delovali Javna razsvetljava Ljubljana, Tovarna otroških vozičkov Tribuna in Lutkovno gledališče. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pričela obnova z namenom načrtovane ureditve v nakupovalno središče. Izvedba se je kmalu po pričetku rekonstrukcijskih del ustavila. Objekt je sameval, dokler niso v njem zatočišče našli brezdomci.
Za Mestno občino Ljubljana se je ključen preobrat zgodil pred dvanajstimi leti, ko so v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine pripravili in izvedli javni arhitekturni natečaj z namenom ureditve širšega mestnega kareja za potrebe enotnega upravnega središča oziroma projekta Ene hiše. Skupne besede niso našli, zato se je MOL samostojno lotil revitalizacije degradiranega območja in celovite prenove Cukrarne. »Z gradbenimi deli smo pričeli v oktobru 2018 ter z glavnino del zaključili poleti, ko je bilo za stavbo izdano tudi uporabno dovoljenje. Z izvedbo gradbeno-tehnične prenove najvišje stopnje zahtevnosti, ki je zajemala ohranitev spomeniško varovanih obodnih sten objekta in fasade, izvedbo podtemeljenja ohranjenih sten, izkopa nove kleti po celotni površini objekta, izgradnjo novega konstrukcijskega sistema v betonu in jeklu ter umestitev novogradnje v stari okvir stavbe, smo v manj kot treh letih gradnje, skladno s predvidenim terminskim planom izvedbe, ustvarili največji večnamenski razstavni prostor za vsa področja kulture, umetnosti ter izobraževanja v slovenskem prostoru. Novo umetnostno središče zagotavlja večjo dostopnost kulture za vse prebivalce, lažjo promocijo kulturne produkcije ter realizacijo drugih velikih projektov, hkrati pa je ob nabrežju Ljubljanice že zaživel novi javni prostor za prebivalce in obiskovalce Ljubljane,« sporočajo iz ljubljanske občine.
»Izvedba projekta nove Cukrarne je za mesto pomenila edinstveno priložnost za predrugačenje pogleda na predel mesta ob sami Ljubljanici, ki je bil zaradi opuščene uporabe stavbe Cukrarne desetletja močno degradiran,« pove Meta Gabron, vodja Službe za razvojne projekte in investicije Mestne občine Ljubljana, v okviru katere je bila vodena izvedba investicijskega projekta. Območje se je kar samo ponujalo »za nadaljnji razvoj območja obravnave in širitev mestnega središča proti vzhodu vzdolž reke Ljubljanice.« Na Mestni občini so prepričani, da ureditev zapuščenih predelov mesta in vzpostavitev novih programov izboljša kakovost bivanja in omogoča nadaljnji razvoj, želijo, »da se na tem širšem območju vzpostavi nova kvaliteta bivanja in življenja za meščane in obiskovalce, ki bo mestu v ponos in v navdih.« Tudi v prihodnje se bo okolica še naprej urejala.
Letošnja jesen predstavlja nov začetek
Po zaključeni celoviti prenovi je v polnem sijaju zaživela nova Galerija Cukrarna. »V pritličju je v osrednjem večnamenskem prostoru z izjemno višino moč postaviti eksponate višine 20 metrov ter organizirati večje prireditve, zraven je umeščena tudi kavarna, ki se odpira na letno ploščad. V medetaži je knjigarna in konferenčna soba, v prvem in drugem nadstropju pa so galerijski prostori. V kleti se nahaja večnamenski performativni prostor s kompletno avdio tehniko za izvajanje zvočnih predstav, delavnica za pripravo eksponatov, depo in garderobni ter sanitarni prostori za obiskovalce.« Uporabne površine tako znašajo kar 5500 kvadratnih metrov, od tega je 2500 m2 razstavnih prostorov.
Lično oblikovanemu interjerju pa sledijo tudi zunanje površine, »oblikovane kot odprt javni prostor, integriran v mestni parter.« Tlakovan stopničasti trg bo omogočal izvedbo zunanjih prireditev, obiskovalci se bodo lahko osvežili na terasi kavarne. Prostor bo programsko povezan s Cukrarno, saj se s tem ponuja možnost postavitve umetniških del na prostem. Sem bo iz mestnega središča vabila prenovljena obvodna promenada. Tako bo znova zaživela »najhitrejša in najkrajša povezava za pešce in kolesarje med ožjim središčem in urbaniziranimi območji vzhodnega dela mesta. Na ta način dodatno spodbujamo trajnostno mobilnost.«
V mesecu juniju so za objekt pridobili uporabno dovoljenje, poleti so se vanj že vselili prvi uporabniki. »Kot nov, sodoben večfunkcijski prostor sedaj Galerija Cukrarna omogoča prepoznavnost umetniškega potenciala mesta v domačem in mednarodnem prostoru. Z idealnimi prostorskimi možnostmi se sedaj odpirajo nove priložnosti za sodelovanje s sorodnimi ustanovami.« Upravljalec Galerije Cukrarna bo javni zavod MOL Muzej in galerije mesta Ljubljana. Meta Gabron dodaja, da je program z razstavami in dogodki pripravljen. Na skorajšnje odprtje opozarjajo že zadnji dve leti, da bi novo pridobitev karseda dobro vtisnili v vsakdanjost bodočih obiskovalcev.
Projekt ni bil le velik arhitekturni podvig, nezanemarljiv ni niti finančni vložek. »Želimo tudi vzbuditi zanimanje za arhitekturno rešitev objekta in smiselnost ohranjanja kulturne dediščine ter seveda izpostaviti prispevek evropskih sredstev pri uresničitvi te investicije.« Evropski mehanizem v obliki sklada za regionalni razvoj je pomemben za spodbujanje naložb k ustvarjanju privlačnosti urbanega okolja z različnih vidikov. Mestna občina Ljubljana je tako ob lastnih finančnih sredstvih kandidirala tudi za evropska. V letu 2018 so jim bila dodeljena sredstva v višini »10,8 milijonov evrov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj – mehanizma Celostnih teritorialnih naložb ter 2,7 milijonov evrov sredstev iz državnega proračuna.« Med gradnjo so jih v celoti počrpali. Na MOL-u še dodajajo, da je »končni obračun izvedenih del v teku in bo pripravljen do zaključka letošnjega leta. Celotna vrednost projekta je ocenjena na dobrih 23 milijonov evrov.«
Vse je nared, da Cukrarna postane »novo vozlišče kulturnega dogajanja.« Za slovensko prestolnico bo to »nov prostor za mreženje, druženje, predstavljanje sodobne umetnosti in hkrati prostor, kjer se bodo izvajali procesi artikulacije misli, produkcije in prezentacije sodobnih umetniških projektov tako na področju vizualne kot tudi intermedijske, performativne, glasbene in drugih oblik umetnosti,« zaključi Meta Gabron.
Josip Murn ob svojem prezgodnjem slovesu morda ni našel smotra na svetu. Za večno je zatisnil oči v Cukrarni, kjer se je poslovil tudi njegov prijatelj Dragotin Kette. Zapustil nam je verze Epitafa:
Življenje celo sprt, nestalen,
miru resnice, sreče je iskal –;
njegov bil smoter temen, daljen,
umel ga ni, zato je pal.
Cukrarna je v svoji zgodovini preživela požare in potrese, a padla ni nikoli. Vedno se je našla pot in tako so se tam v skoraj 200 letih izmenjale številne dejavnosti, imela je takšno ali drugačno uporabno vrednost. Prišel je čas, da v njej znova vznikne plamen upanja, da le najde svoj pravi kulturni smoter v tem prostoru in pusti svojo sled. Galerija Cukrarna se je širši javnosti predstavila s 24. septembrom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje