Ob prihodu najprej opazimo lično urejeno leseno stavbo, v kateri je center za obiskovalce. Še korak bliže in odpre se nam razgled na prostrane močvirne travnike in odprte vodne površine s sestoji poplavnega trstičja. Nad naravnim rezervatom bdi maloštevilčna, a predana skupina ljubiteljev narave s strokovnim vodjo Borutom Mozetičem, ki je gonilna sila Škocjanskega zatoka. »Ljudje, ki tukaj delajo, delajo res z dušo in srcem,« je prepričan Mozetič. Lahko bi ga označili za enega od prvih borcev za zaščito tega območja, čeprav sam za večletni trud nikoli ne prevzema zaslug.

Škocjanski zatok je bil že v njegovih osnovnošolskih letih osrednji kraj preživljanja prostega časa. Tu je z daljnogledom opazoval ptice, kot to danes počno številni obiskovalci rezervata. Toda pot do te točke ni bila preprosta. Območje ima bogato zgodovino. »To je v bistvu ostanek morja, ki je nekoč obdajal celotno mesto Koper,« pojasni. Nekoč so bile tu soline, nato kmetijske površine, s širjenjem mesta, urbanizacijo in gradnjo koprskega pristanišča pa se je začelo najtemnejše obdobje, postopna degradacija.

Od degradacije do renaturacije

Koprski občinski svet je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sklenil, da se 30 hektarjev lagune zaščiti kot ornitološki rezervat. Ker takrat niso zgradili varovalnega nasipa, se je onesnaženo blato ob zasipavanju razširilo čez celotno laguno. »Če bi se to takrat ustavilo, ne bi bilo potrebe vložiti toliko denarja za ponovno saniranje,« meni Mozetič.

Zasipni material je izpodrival mehko muljasto dno. Laguna se je skorajda spremenila v lužo, kjer se je organska masa kopičila in gnila. Vanjo so se med drugim iztekale tudi fekalne vode iz bližnjih naselij. Najhuje je bilo ob visokih poletnih temperaturah. Potreben je bil večletni proces renaturacije. Po znanje so se zatekli čez mejo, k prijateljem iz Deželnega naravnega rezervata na izlivu reke Soče, Isola della Cona.

Zahodni sosedje so se zgledovali po angleških naravnih rezervatih. V Škocjanskem zatoku so glavnino del postorili pred petnajstimi leti s pomočjo evropskih sredstev v projektu LIFE-Natura. Odstranili so malo manj kot 200.000 kubičnih metrov blata iz lagune ter obnovili in ustvarili nove življenjske prostore, kot so gnezditveni otočki, obmorska mokrišča, plitvine in poloji, na katerih se danes razraščajo različne vrste slanuš.

V sodelovanju s koprsko občinsko upravo pa se je začelo tudi urejanje komunalne infrastrukture iz zaledja rezervata. Veliko je pripomogla tudi lokalna skupnost iz Bertokov s čistilnimi akcijami in odstranjevanjem divjih odlagališč odpadkov. Danes območje »živi kot zeleno srce Kopra«. Obrobje lagune obsega 4,6 kilometra. »Torej smo obalo še podaljšali za 10 odstotkov,« se pošali Mozetič.

V rezervatu domujejo kamarški konji in staro istrsko ali podolsko govedo, domačini mu pravijo kar boškarin. Prve primerke so pripeljali v sklopu programa Interreg, pri tem pa so sodelovali tudi z Veterinarsko ambulanto Koper in Društvom Boškarin. Te živali s pašo na naraven način uravnavajo vegetacijo na mokrotnih travnikih. Pašnike in močvirnate travnike sicer upravljajo »z redno pozno košnjo, mulčenjem, odstranjevanjem biomase, z upravljanem vodostajev čez celo leto ter z zasaditvami domorodnih dreves in grmovnic in dosejevanjem semen gradnikov močvirnih travnikov. Po treh, štirih letih so bili prvi rezultati že vidni.« Pri laguni pa je bilo izrazito manj posegov človeka. V tem okolju ni naključij, vsak gradnik ima svoj namen in je soodvisen od ostalih dejavnikov.

Čeprav naravni procesi skrbijo za večji del prvinskega delovanja, to ne pomeni, da v rezervat ne posegajo več. Borut Mozetič je pohvalil Sklad za podnebne spremembe, ki »je bil zelo ciljno naravnan. Izvajalo se je veliko ukrepov za omejevanje tujerodnih rastlinskih in živalskih vrst.« S tem imajo veliko dela, tujerodne rastlinske vrste odstranjujejo in površino zapolnijo z domorodnimi. Tujerodne živalske vrste so še večja težava, njihovo odstranjevanje pa vedno odpre tudi etična vprašanja. »Niso same krive, da tukaj živijo, človek jih je prinesel.« Precej se ukvarjajo z želvami rdečevratkami, »ker izpodrivajo redko avtohtono močvirsko sklednico.« Te izlavljajo in odstranjujejo. Ozaveščanje je stanje nekoliko izboljšalo, a Borut Mozetič edino rešitev vidi v zakonski omejitvi pri nakupu takšnih hišnih ljubljenčkov.

Bogastvo biotske raznovrstnosti

V Škocjanskem zatoku je evidentiranih kar 1600 različnih rastlinskih in živalskih vrst, kar vsekakor ni zanemarljiva številka za komaj 120 hektarjev veliko območje. »Glede na velikost je tukaj ena večjih koncentracij biotske raznovrstnosti pri nas.« Odkar upravljajo rezervat, so opazili 260 različnih vrst ptic. To je več kot 60 odstotkov vseh v Sloveniji evidentiranih. Tukaj je bilo najdenih 400 različnih vrst metuljev, od tega 45 vrst dnevnih metuljev, 300 vrst hroščev, za vsaj pet teh vrst je to edina lokaliteta v Sloveniji, osem vrst dvoživk in plazilcev ter približno 40 vrst kačjih pastirjev.« Med temi je tudi vrsta, ki jo v Sloveniji najdemo le v tem rezervatu.

Navidezna neurejenost rezervata je pravi recept za biotsko raznovrstnost. »Botanično je to raj. Škocjanski zatok postaja zelo bogata semenska banka. Čisto naravna.« To zeleno srce Kopra, kot mu tudi pravijo, pa vendar ni mestni park. Kako ljudem pojasniti razliko med parkom in zavarovanim območjem, je svojevrsten izziv. »Če ne kričiš, se ne oddaljuješ od učne poti, imaš psa na povodcu, ne trgaš rastlin, pomagaš naravi. Po drugi strani pa nosiš odgovornost do ljudi, ki pridejo za tabo. Tudi druge moraš spoštovati in upoštevati. Velikokrat prihaja do konfliktov, ker nekateri tega prostora preprosto ne dojemajo.« Premiki na tem področju so; zdaj druge pred neprimernim vedenjem, poleg zaposlenih v rezervatu, opozarjajo že sami obiskovalci: »Tukaj veljajo varstveni režimi, ki so postavljeni, napisani v dobrobit živali in rastlin, ki tukaj bivajo, in tudi drugih obiskovalcev.« To je konec koncev dolgotrajen proces, saj imamo v Sloveniji kratko zgodovino rezervatnega varstva v takšni obliki.

Pomembno je gledati na dolgi rok

»Rezervat zdaj vzdržujemo že več kot 20 let. Vse zastavljene cilje smo že davno presegli. Na koncu je veliko odvisno tudi od vsakega posameznika.« Zgolj s prihodki iz državnega proračuna bi težko izvajali načrt upravljanja. »Tukaj je država precej mačehovska. Kar imamo po koncesijski pogodbi zagotovljeno iz proračuna, je daleč od tega, da je dovolj. Vedno zmanjka nekaj deset tisoč evrov, sploh zdaj, ko nimamo lastnih prihodkov.« Ta primanjkljaj običajno rešujejo z dopolnilnimi tržnimi dejavnostmi. Med temi so manjši bar s trgovinico, vodeni ogledi in jahanje s konji. Za šole redno pripravljajo različne delavnice. Namen je, da bi mladi védenje in zavest prenašali naprej. Doživljanje narave dopolnjuje učna pot z opazovalnimi točkami in dvema razglednima stolpoma. Ob učni poti je nasip, ki obiskovalce ločuje od pomembnega dela rezervata – za nasipom so habitati ter živalske in rastlinske vrste, ki jih varujejo. »Ravno obratno kot v kakšnem živalskem vrtu,« oceni Mozetič.

Vpliv rezervata se širi tudi prek njegovih meja. »Škocjanski zatok z laguno, ki lahko služi kot velika retenzija, v veliki meri prispeva k poplavni varnosti okolice.« Borut območje ocenjuje kot modelni primer dobre prakse: »veliko ljudi nas sprašuje po izkušnjah.« Območja znotraj Nature 2000 so zakonsko zaščitena, a obstajajo drugi kraji, na katere se vrši vedno večji pritisk. »Ne moreš infrastrukture umeščati nekam, kjer prostor ni primeren za to. Slovenija se bo enkrat morala odločiti, po kakšni poti bo šla. Še imamo čas. Pestrost v Sloveniji, tako rastlinskih in živalskih vrst, je še zmeraj zelo visoka v primerjavi z drugimi državami.«

Med ključne ukrepe na področju ohranjanja biodiverzitete šteje ohranjanje naravnih območij. »Gozdovi, mozaično-kulturna krajina, torej suhi travniki, travišča, ki izginjajo. Travniške ptice pri nas izginjajo. Vsi ti habitati so zelo na udaru.« Želi si manj uničevanja, manj pozidav in prepričan je, da so investicije lahko tudi trajnostne. »Pri vsaki stvari ne moreš gledati samo interesov kapitala. Ko si enkrat pozidal, si tisto izgubil za zmeraj. Vedno se da vključiti znanje, ki ga ima nekdo, ki je v stiku z naravo.« Čuti, da je izraz 'naravovarstvenik' postal slabšalnica, a za Boruta Mozetiča življenjski cilj ostaja preprost. »Delam za DOPPS in naše poslanstvo je ohranjanje ptic in njihovih življenjskih prostorov.« Odzval se je na klic narave in z na videz majhnim dejanjem poskrbel za svojo zeleno sled.