Divača morda ni prvi izletniški kraj, ki nam pade na pamet, a s tem kraški občini delamo veliko krivico, saj poleg pestre kulinarične ponudbe ponuja tudi možnost ogleda prečudovitih kraških jam. Bližnji regijski park Škocjanske jame je bil ustanovljen pred 25 leti. Jame so bile že desetletje pred tem uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine kot prva tovrstna znamenitost na ozemlju Slovenije. Razmeroma majhno območje klasičnega krasa, ki obsega 401 hektar, je tudi pomembno podzemno kraško mokrišče, zaščiteno z Ramsarsko konvencijo in nadalje zavarovano kot del območja Natura 2000. Javni zavod Park Škocjanske jame s svojimi projektnimi sodelavci skrbi za »razumevanje, poznavanje, monitoring obstoječega stanja in uporabo tega znanja« za zaščito te dediščine. Tako razlaga vodja projekta ZA KRAS in ambasador kampanje Zelena sled Miloš Bartol.

Škocjanske jame so bogato življenjsko okolje

ZA KRAS je prvi projekt s področja upravljanja Natura 2000, ki je prejel finančno podporo. Ko za to ni posluha pri varuhih državnih proračunov, na pomoč priskočijo evropska sredstva. Bartol je vesel, »da obstaja fond sredstev, ki jih je mogoče črpati za potrebe varstva okolja, kakor so bile skozi leta identificirane in določene v strokovnih krogih.« Petletni projekt ZA KRAS, ki ga sicer sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, je vreden dobre tri milijone evrov in se izteče konec leta 2022.

Projekt pokriva približno 40 vrst, med temi so tudi netopirji. Čeprav Park Škocjanske jame z vplivnim območjem pokriva manj kot dva odstotka ozemlja naše države, tukaj živi več kot polovica vseh evropskih vrst netopirjev. V sklopu aktivnosti projekta so odkupili »dobrih osem hektarjev zemljišč v osrčju parka in bomo tam izvajali poseben prilagojen načrt gospodarjenja, da bi tja nazaj privabili veliko uharico in sokola selca, za katera so ti habitati primerni.« Načrtujejo tudi dolgoročno gospodarjenje v gozdu, s katerim bodo ustvarili »ugodne pogoje za naselitev zaščitenih vrst hroščev, ki potrebujejo odmrl les, in za gozdne netopirje.«

Želijo si dolgoročnih rezultatov

Bartol omenja dobro partnersko sodelovanje z Društvom za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije in Elektrom Primorska, ki je izoliral žice ob stebrih srednjenapetostnih daljnovodov v 4-km radiju okoli najbolj primernih gnezdišč velike uharice. Telemetrična študija gibanja velike uharice je pokazala, da vrsta za lov pogosto uporablja stebre srednjenapetostnih daljnovodov, kjer je izpostavljena nevarnosti električnega udara. Grožnja je še veliko hujša, kot smo mislili – na tak način smo v manj kot letu dni izgubili kar 4 od 12 samcev, ki smo jim sledili! Pričakujemo, da bo izolacija daljnovodov omilila to resno grožnjo vsaj na najbolj pomembnih habitatih vrste.

V sodelovanju z Občino Divača so uredili kanalizacijsko omrežje na parkovnem kompleksu in ko bodo priklopljeni tudi lokalni prebivalci, bo to »zmanjšalo obremenitev podzemlja s fekalnim onesnaženjem.« Z namestitvijo rešetke na vhod v jamo Polina peč so tam preprečili krivolov jamskih živali. Iz Divaške jame so odstranili kar 15 ton pepela parnih lokomotiv. Snemajo dva izobraževalna filma, pripravljajo publikacijo o vrstah Nature 2000 za območje krasa in prenavljajo muzejsko zbirko Parka Škocjanske jame. Največ zanimanja pa je gotovo za neposredni prenos dogajanja v dveh gnezdiščih velike uharice. »S to akcijo smo dosegli zares širok krog ljudi.«

Od kalov do suhih travnikov

V okolici bližnje vasi Rodik je bilo nekoč 26 kalov in s projektom ZA KRAS so uspeli obnoviti enega od le treh preostalih. Bil je »poln življenja, a tudi poln smeti in okolica je bila zelo zanemarjena,« pravi Bartol. Obnovili so tudi kal v Betanji, ki je bil tako močno onesnažen, da so se urhi namesto v njem razmnoževali v vodnem koritu pri bližnjem kmetu, ki je k sreči naklonjen naravi. Pripravljenost lokalne skupnosti, da je soudeležena v naravovarstvenih dejavnostih, je lahko odločilnega pomena. Kraška kulturna krajina je konec koncev nastala ob sodelovanju človeka in narave. »Kali niso naravne tvorbe, ampak so umetne mlake za napajanje živine. Hkrati so pa tudi habitat za celo vrsto živih bitij. Kot mnoge druge prvine kraške krajine, obstajajo na preseku kulturne in naravne dediščine.« Če kmetijstvo pogosto krivimo za ogrožanje nekaterih življenjskih prostorov, je na Krasu ravno nasprotno. Z opuščanjem kmetijstva je namreč začela izginjati tudi starodavna kulturna krajina.

Isti razlog povzroča zaraščanje dragocenih travniških površin. Kot Bartol poetično oriše, »suhi travniki so tropski pragozd Evrope.« Kraško območje je neločljivo prepleten ekosistem. Če je »na floristično izredno bogatem travniku v osrednji Sloveniji prisotnih 60 vrst, potem imamo na posameznem kraškem travišču 120 ali več vrst rastlin. Potem je tu še stotine vrst metuljev, velika pestrost ptic in tako naprej. Vse te vrste so vezane specifično na to krajino.« Z zaraščanjem travišč pa padajo domine negativnih učinkov. »Pred sto leti je bilo 95 ali več odstotkov kraškega prebivalstva kmetov, danes jih je bistveno manj kot 5 odstotkov. To je bil popoln populacijski obrat.« V sodelovanju s kmetovalci želijo očistiti vsaj 85 hektarjev zaraščenih površin in tam ponovno vzpostaviti travišča. Intenzivno kmetijstvo na Krasu sicer nikoli ni bilo smiselno, ker naravne danosti za takšno dejavnost niso primerne.

Natura 2000 je razvojna priložnost

Območja Nature 2000 so zaščitena »na podlagi prisotnosti tako imenovanih kvalifikacijskih habitatnih tipov in vrst. Morda se to sliši zapleteno in nenavadno, vendar pa gre za vrste in habitate, ki so pokazatelji izjemno dobro ohranjenega okolja.« S celovito zaščito teh vrst in habitatov torej varujemo celotne ekosisteme. Programi upravljanja posameznih območij so kompleksni in v sodelovanju z najrazličnejšimi deležniki nastajajo več let. »Na območju Natura 2000 Kras imamo 50 kvalifikacijskih enot. Vsak od teh habitatov in vrst ima določene potrebe, ki se jih potem identificira in naslavlja z varstvenimi cilji v okviru programa upravljanja.« Te cilje so za potrebe projekta preoblikovali v konkretne aktivnosti. »Narava seveda ni seznam vrst in habitatnih tipov, ampak kompleksen in tesno prepleten sistem, ki ga bomo ohranili ali izgubili samo kot celoto.«

V času, ko v politiki zaznavamo nasprotovanje omrežju Natura 2000, si Bartol želi spremeniti miselnost, »da je Natura 2000 razvojna cokla. Sam jo vidim kot neprecenljivo vrednoto, ki bistveno viša kvaliteto življenja prebivalcev Republike Slovenije.« Meni, da imamo domače naravne danosti prepogosto za samoumevne. Zato izpostavlja prednosti, ki so lahko učinkovita razvojna priložnost. »V okviru našega projekta, denimo, se bomo povezali s kmetovalci, ki jim bodo iz projektnih sredstev povrnjeni stroški čiščenja zarasti in urejanja pašnikov. Takih ugodnosti kmetovalci izven območij Natura 2000 niso deležni.«

Zaposleni in lokalna skupnost, ponosni na bogastvo Škocjanskih jam
Biolog Miloš Bartol pravi, »če imaš rad naravo, je to več kot zadostna motivacija,« ko se odločaš za karierno pot. Projektni sodelavec Parka je od leta 2019, ko so našteli rekordno število obiskovalcev v enem letu. Prepričan je, da so tako zaposleni kot tudi lokalna skupnost ponosni na bogastvo Škocjanskih jam. Turistični pritisk na to krhko okolje je velik, a obiskovalci so povečini okoljsko ozaveščeni. Zaposleni skušajo negovati in povečati posluh za naravo. Javni zavod veliko pozornosti namenja vodenju na trajnostni način. »S tem promovira Slovenijo, lepote podzemlja in varstva narave.« Ko netopirji prezimujejo v delu jame, smer ogleda speljejo drugam. Podobne načrte imajo za vzpostavitev gnezdišč sokola selca in velike uharice.

Z majhnimi koraki do boljšega okolja

»Zastopamo interese vrst, ki nimajo svojega glasu,« svoje poslanstvo opiše Bartol. K sodelovanju so pritegnili močno skupino lokalnih prostovoljcev, varuhov dvoživk. Ti ob sezonskih selitvah nosijo žabe čez cesto, da ne bi končale pod pnevmatikami vozil. Sodelujejo tudi z varuhi uharic, ki popisujejo gnezdišča te nočne plenilke. »Delati s temi ljudmi je veselje, ker je več kot očitno, da sobivanje z uharico dojemajo kot vrednoto ter so nanjo zelo ponosni.« To so pravzaprav ambasadorji svojega okolja. Majhna dejanja so lahko izrednega pomena, vedenje posameznika ima daljnosežen učinek na okolje. »Lahko prispevamo s tem, da poznamo svoje okolje in da ga po neumnosti ne uničimo. Na okolje vplivamo z izbiro hrane, dobrin, načinom transporta. Čisto vsako dejanje je mogoče izvesti na naravi bolj ali manj prijazen način.«

Miloša Bartola občasno prevzamejo tudi pesimistične misli. »Podpis pod naravovarstveno peticijo je vprašljive koristnosti, če z naslednjim klikom kupimo nek proizvod, ki je bil narejen daleč stran in se bo z ogromnim ogljičnim odtisom preselil v našo garderobno omaro, ki že zdaj poka po šivih.« Ne razume ljudi, ki ne verjamejo v podnebne spremembe, »jaz bi kar zaupal strokovnjakom, ki so nam v preteklosti postregli z izredno natančnimi napovedmi podnebnih sprememb, ki smo jim danes priča.« Izpostavil je pomen prepotrebne vključujoče strategije, »ki bo uskladila potrebe okolja s potrebami kmetovanja, industrije in drugih interesov v družbi. Glede na to da imamo v 21. stoletju na voljo ogromno znanja, primerov dobrih praks, v primeru kohezije pa tudi precejšnja sredstva, bi morala biti ta naloga možna in bi morala postati ena od ključnih prioritet naše in vseh držav.«

Zavod Park Škocjanske jame sodeluje tudi v številnih drugih projektih. Uspešno so zaključili projekt trajnostne mobilnosti MobiTour, a vedno iščejo nove priložnosti. Trenutno ob projektu ZA KRAS v okviru programa Interreg Italija-Slovenija izvajajo tudi projekta ENGREEN, ki se posveča krepitvi zelene infrastrukture, ter GeoKarst, katerega namen je vzpostavitev čezmejnega geoparka na Krasu, kamor bodo zajete tudi Škocjanske jame. Vsaka članica Evropske unije mora poskrbeti za okolje na svojem območju, toda naravi ni mar za meddržavne meje. Interreg projekti olajšajo čezmejno sodelovanje. »Neobhodno potrebno je, da vključimo kar najširši krog akterjev, saj tako izboljšamo možnosti za uspeh.« Zato sodelujejo s strokovnjaki z različnih področij, ki s svojim znanjem poskrbijo za kakovostno izvedbo.

In kakšne zelene sledi puščajo? »Sodelavci projekta ZA KRAS bi radi pustili čim manj sledi. Tukajšnje trenutno stanje je dobro. Rad bi, da tako tudi ostane,« še zaključi Miloš Bartol.