V času snemanja so topli dnevi kar klicali na plano. Odpravili smo se na plažo s polnim nahrbtnikom prigrizkov in pijač, ki smo jih srebali iz plastičnih kozarcev. Problem pa nastane, ko kozarec pozabimo na plaži, oplazi ga morski val in ga s seboj potegne v vodo. Količina porabljenega in pozabljenega plastičnega pribora se veča, ravno tako delež drugih plastičnih ostankov. Stroka pravi, da zaradi tako velike količine plastike danes to celo dihamo.

Zgodovina te vseobsegajoče snovi sega v leto 1855, ko jo je povsem naključno odkril metalurg in izumitelj Alexander Parks, iskal je namreč cenovno ugoden nadomestek dragim naravnim materialom. Takrat se je zgodba o plastiki začela in nadaljuje se v današnje dni, ko svet letno proizvede na milijone ton vseh vrst plastike. Življenja brez nje si skorajda ne predstavljamo več, čeprav, posebno v zadnjih desetletjih, spoznavamo, da močno vpliva na žive organizme. Mateja Grego iz Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo v Piranu razkrije, da so plastiko našli v pitni vodi, ustekleničeni vodi, pivu, vinu, v vseh pakiranih embalažah, soli ipd. »Stalno jo vnašamo v hrano. Tudi če kuhamo v sintetičnih oblačilih, plastiko vnašamo vase med procesom priprave hrane,« še doda.

Plastiko uporabljajo za pakiranje hrane, izdelavo oblačil, kozmetičnih izdelkov in med številnimi drugimi procesi. Če bi jo ustrezno reciklirali, bi rešili veliko težav, a žal podatki kažejo, da se velike količine znajdejo v morju, kar usodno vpliva na morske organizme. »Kar se tiče delfinov, ki živijo pri nas, v Tržaškem zalivu in s tem tudi v slovenskem morju, je zlasti problematično kemično onesnaženje z raznimi polikloriranimi bifenili oz. PCB spojinami, ki smo jih zaznali v precej visokih koncentracijah pri teh živalih. Povezava mikroplastike in kemičnih onesnaževal je ta, da se onesnaževala vežejo na delce mikroplastike in se akumulirajo, kopičijo, tako da je vse nekako prepleteno,« razloži Tilen Centrih Genov, predsednik društva Morigenos.

V času epidemije se je uporaba plastike za enkratno uporabo še povečala, ne le tista nujna, v katero spadajo zaščitne maske, ampak tudi tista, ki jo prinaša dostava hrane in ki bi jo lahko bistveno bolj omejili. Plastike je zdaj že tako veliko, da, kot pravi Mateja Grego, »… če bi jo danes nehali uporabljati, bi potrebovali še tri leta, da bi se vsa mikroplastika posedla na morsko dno.«

Leta 1997 je pomorščak Charles Moore odkril t. i. pacifiški otok smeti. Koščki plastičnih odpadkov se pod morsko gladino razgrajujejo s pomočjo ultravijoličnih žarkov – tako se sredi Tihega oceana že desetletja kuha plastična juha, ki dokazano škoduje številnim ekosistemom. V kolikšni meri je škodljiva za severni Jadran, nam pove dr. Bojan Hamer z Inštituta za raziskovanje morja Ruđer Boškovič v Rovinju, kjer že vrsto let preučujejo vpliv mikroplastike na školjke. »V zvezi z mikroplastiko pri organizmih, ki filtrirajo vodo, smo ugotovili, da prihaja do sprememb v vedenju oz. pri filtriranju. Filtracija se ustavi. Tako npr. klapavice, kot smo odkrili v zadnji, še neobjavljeni študiji, mikroplastika lahko zaduši,« razkrije dr. Bojan Hamer. Dr. Mirta Smodlaka Tanković, ravno tako z rovinjskega Inštituta Ruđer Bošković, pa doda: »Koncentracija v Sredozemlju je 300 tisoč delcev na kvadratni kilometer in podobno je v Jadranu, a se razlikuje od vzorca do vzorca. Zaenkrat še ni znakov za preplah. Jadran je poseben, saj gre za zaprt ekosistem in vse, kar se dogaja v Jadranu, ostane v Jadranu. Mi nimamo te sreče ali nekega drugega vzvoda, ki bi smeti odnesel iz Jadrana. Kar se vnese sem ali pride s kopnega ali celo iz drugih držav, regij, tu ostane zelo dolgo. Ocenjujemo, da so potrebna štiri leta, da se vode v Jadranu obnovijo.«

Pred mikroplastiko ni imuno niti kraško podzemlje. Pred leti so preučili vzorce vode in sedimentov v jamah ter mikroplastiko zaznali predvsem v vodnih vzorcih, predvsem tistih, ki so jih vzeli iz ponvic, sigastih tvorb v kraških jamah. »Vse ponvice so bile ob turističnih poteh, tako da predvidevamo, da jamski turizem vpliva na količino mikroplastike, ki jo najdemo v podzemlju,« razloži Lara Valentič, mlada raziskovalka pri Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni in doda, da z raziskavami nadaljujejo, kolikšen vpliv ima mikroplastika na jamske živali, pa zaenkrat še niso odkrili.

Stroka pravi, da največ mikroplastike izhaja iz naših gospodinjstev. Če bi pri nakupovanju izbirali naravne materiale, bi s tem naredili majhen, a pomemben korak pri zmanjševanju količine plastičnih delcev. Med pranjem sintetičnih oblačil se denimo izloči na sto tisoče delcev mikroplastike, ki na koncu končajo v morju. »Gospodinjstva največ pripomorejo k onesnaževanju z mikroplastiko. Največ se je v naravi pojavlja v obliki vlaken, ki so v večji meri bombažnega izvora, ne le plastičnega. Ker proizvodnja tekstilnih izdelkov iz sintetičnih materialov narašča, se predvideva, da bodo tudi količine sintetičnih vlaken v okolju z leti le še naraščale, zato je zelo pomembno ta problem reševati čim prej,« pojasni Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije.

Konec leta 2017 so se države Evropske unije dogovorile, da mora biti do leta 2030 vsaj 55 % plastične embalaže reciklirane.

Plastični lonček, iz katerega smo srebali na začetku snemanja, se v naravi ne more razgraditi, ampak razpada na vedno manjše delce. Kot pravi stroka, razkroj poteka več stoletij, zato se plastičnim izdelkom velja povsem izogniti in sprejemati prave odločitve za varovanje narave in vseh živih organizmov.