Pot je bila dolga. Ali je bila tudi uspešna, bomo izvedeli predvidoma v torek zgodaj zjutraj, ko bo z evropskega izstrelitvenega središča Kourou v Francoski Gvajani pognala raketa Vega. Predvidoma. Zagode jo lahko vreme, saj so ta teden prav zaradi močnih višinskih vetrov odpovedali že dva poskusa.

V tovornem prostoru Vege je 53 manjših satelitov, med njimi pa Trisat, plod mariborske fakultete za elektrotehniko in slovenskega podjetja Skylabs; ter NEMO-HD, ki so ga zasnovali v slovenskem centru Vesolje-SI v sodelovanju s kanadskim institutom SFL, kjer so satelit tudi izdelali.

V Francoski Gvajani je že skoraj dva meseca prisoten vodja Vesolje-SI Tomaž Rodič, ki je tam nadzoroval integracijo satelita, s katerim se ukvarja že skoraj deset let. Povprašali smo ga, kaj se na licu mesta dogaja, kako je sploh prišel do te točke. Predvsem pa, kam vodi pot naprej, če se bo – ali če se ne bo – NEMO-HD vpisal v slovensko zgodovino.

Z ekipo ste v Francoski Gvajani, kakšno je vzdušje?
Od ekipe sva pravzaprav ostala samo dva, jaz in doktor Martin Lamut. Zaradi covida smo morali zmanjšati število udeležencev na minimum. Kot veste, sva že več kot mesec dni tukaj, že ob prihodu sva morala v 14-dnevno karanteno. In na žalost so se pogoji zelo, zelo zaostrovali, kajti val epidemije je iz Brazilije dosegel tudi Francosko Gvajano. Izven vesoljskega centra je najino gibanje zelo omejeno. Glede vzdušja pa moram reči tole: gre za izjemno kompleksno zadevo in vsi smo popolnoma osredotočeni na cilj. Dobronamerno sprejemamo zaplete, kljub velikemu pritisku smo vsi prijazni, pripravljeni pomagati in konstruktivni. To je res lepa izkušnja.

Kaj počnete te dni, kako potekajo priprave na izstrelitev?
Ravno danes [pogovor je potekal v sredo popoldne po slovenskem času] smo imeli enega zadnjih sestankov, t. i. pregled pripravljenosti na polet, kjer se je pregledalo tehnično pripravljenost rakete in podobno. Mi, uporabniki rakete, smo že vsi podpisali, da se strinjamo z nadaljevanjem in da je tovor pripravljen. Oni se zdaj lahko samostojno odločajo o pripravljenosti rakete. Na žalost je naslednji odločilni dejavnik vreme.

Kako kaže z vremenom, lahko ustavi izstrelitev?
Če bi bila izstrelitev načrtovana včeraj [v torek], bi bila glede na zadnje poročilo prekinjena zaradi vetrov na višini. Njih zanimajo vetrovi na višini do 30 kilometrov. Kolikor razumem, to ni toliko nevarno za sam polet rakete in njeno pot. Težava je drugje. Izstrelitev bo z obale proti severozahodu in v primeru nesreče lahko močni vetrovi razbitine pripihajo nazaj na celino. Nas sicer ne vključujejo v odločanje glede vremena, dobimo pač vsakodnevno poročilo. Vsekakor te odločitve potekajo vse do zadnjih 10 minut pred izstrelitvijo, ko poteka poslednji posvet z direktorjem misije, ki se potem odloči za zeleno ali rdečo luč.

Kakšna je vremenska napoved, navadno se to izrazi v odstotni možnosti izstrelitve?
Jaz sem to spraševal, ampak z dolgoročnimi napovedmi za višje plasti ozračja so skopi. Tega za zdaj ne dajejo naprej, ker je to naposled njihova odločitev. Uporabljajo lastne meritve in dva napovedna modela (CEP in ARPEGE) ter se odločajo na osnovi njihovih rezultatov in primerjav. Uporabniki rakete za zdaj prejemamo odločitve izstreliterjev za dan ali dva naprej. Splošne vremenske napovedi tukaj niso ravno uporabne, saj nas zanimajo tudi vetrovi, ki so v bistveno višjem delu ozračja.

Torej je to tudi izkušnja, kako je biti del večjega mehanizma teh vesoljskih gigantov.
Glede na to, da je misija res namenjena malim satelitom, so sem prispele resnično majhne raziskovalne skupine, zelo majhna podjetja, ki so vajena delati popolnoma drugače kot ti velikani, kot so ArianeSpace in podobni. Ne morem ravno reči, da je prišlo do trka subkultur, načinov dela; se je pa videlo, da so pogledi različni. Ko se v velikih organizacijah pojavi težava, je res veliko sestankov in ko se zadevo prekine, se jo prekine zares. V manjših smo vajeni težave reševati veliko bolj ad-hoc. Čeprav moram povedati, da tudi sami priznavajo, da so verige odločanja velikokrat preveč okorne. Ko smo končali integracijo satelitov, so nas vse vprašali, kako je potekalo upravljanje, saj so tudi oni želeli nekaj naših izkušenj. Izrazili smo svoje pomisleke in veliko jih je povedalo, da njihovi postopki niso ravno prilagojeni filozofiji razvijalcev malih satelitov. Preveč je papirologije, administracije, potrdil, podpisov ... česar mi nismo tako navajeni.

Kaj se v bistvu dogaja zadnjih nekaj dni na izstrelišču?
V soboto je bil tovor nameščen na vrh rakete. Takrat smo si oddahnili, saj nimamo več velike odgovornosti na naših ramenih. Zdaj mi spremljamo zadeve, se usklajujemo z njimi, na primer glede trajektorije, da vemo, kdaj točno bomo pridobili podatke; pa o koordinatah, kjer bo prišlo do ločitve satelita, v kakšnih formatih bomo dobili podatke. V bistvu v nadzorni sobi zdaj nastavljajo linije, da bomo lahko odprto komunicirali, če npr. direktor misije želi naš odziv. Zdaj imamo tudi nekaj časa za komunikacijo z mediji.

Priprave so tekle že od marca in v zadnjem mesecu je postajala raketa z nosilno strukturo in sateliti iz dneva v dan bolj avtonomna. Preverja se, ali ti sistemi pravilno delujejo. V zadnjih dneh pred izstrelitvijo nimamo več fizičnega dostopa do satelitov, ker so že zaprti pod pokrov rakete. Še vedno pa imamo lastniki satelitov možnost veta, če bi zadeve šle narobe, recimo, če bi se recimo ob predolgem čakanju na ugodno vreme za izstrelitev preveč izpraznile baterije na satelitih ali poslabšali pogoji temperature, tlaka ali prašnosti pod pokrovom rakete.

Zdaj se dejansko bliža odločilni trenutek. Koliko let dela ste vložili v vse to?
Vprašanje je, kje začnemo šteti. Mi smo že leta 2005 prvič začutili, da se marsikaj dogaja na področju majhnih satelitov. Marko Peljhan, ki je naš profesor na univerzi v Santa Barbari na področju povezav med umetnostjo in znanostjo, nam je sporočil, da se bo najbrž zgodil neki preboj na tem področju. Začeli smo se udeleževati konferenc, kjer smo vzpostavili stik z glavnimi razvijalci. Sam se ukvarjam z numeričnim modeliranjem nelinearnih materialov, procesov in sistemov. Na tem področju smo za švedsko vesoljsko korporacijo SSC izračunavali mikropotisnike za letenje satelitov v formaciji Prizma. Če imate veliko majhnih satelitov, je njihov potencial tudi v tem, da lahko letijo v formaciji pri natančno določeni oddaljenosti. In ko smo delali numerične analize, smo naenkrat videli, da če pri vesoljskih misijah nekaj modeliraš, moraš celoten sistem dobro poznati. In postalo nam je jasno, da imamo to znanje tudi v Sloveniji, če bi ga le znali dobro združiti. Tako smo začeli že leta 2007 razvijati koncept malega slovenskega satelita. Ko smo projekt zaključevali, je bil objavljen razpis za centre odličnosti. Če se ga spomnite, so takrat različne veje znanosti in tehnologije v Sloveniji predlagale svoje programe. Konkurirali smo skoraj vsi, od medicine, fizike, kemije in tako naprej. Mi smo to predlagali in potem je bilo veliko presenečenje, da se Slovenija gre vesolje.

Sorodna novica "Vesoljski trg je tam, kjer je bil na začetku avtomobilski"

Tako se je združevanje znanosti, tehnologij in aplikacij na področju vesolja umestilo med zgodbami centrov odličnosti. Med letoma 2010 in 2013 smo dobili res znatna sredstva za razvoj. To je bilo za nas do zdaj najboljše obdobje, ko smo lahko dejansko razvili mikrosatelit in potrebno infrastrukturo, ki vključuje zemeljsko postajo za satelitske komunikacije, laboratorij za preizkušanje in integracijo satelitskih komponent ter procesno verigo za obdelavo satelitskih podatkov. Videli smo, da lahko posežemo ne samo po teh akademskih projektih, temveč lahko ciljamo tudi na aplikativno raven. Ampak žal, ko je država ustanavljala centre odličnosti, smo mi verjeli, da Slovenija ve, da so napredne države, kot so Nemčija, Avstrija in ostale, svoje centre odličnosti po začetku podpirale vsaj deset let. Njihove izkušnje jasno kažejo, da programi centrov odličnosti šele nekje po sedmih letih zares primejo. Pri nas pa so ne glede na to, da so poročila kazala na dobro delovanje centrov odličnosti, financiranje programov prekinili že po štirih letih in nas sredi najintenzivnejšega razvoja postavili v zelo zahteven položaj.

Sorodna novica Namesto brexita 'sloenter': Slovenija pridružena članica Ese

K sreči se je takrat začelo vključevanje Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo, če ne bi bilo tega, bi propadli kot nekateri drugi. Res je, vsi v vesoljskem sektorju čutijo to nihanje naklonjenosti, ne nazadnje v Ameriki enkrat želijo na Luno, drugič na Mars. Ta nihanja povzročajo velike težave na inženirskem delu. Satelit smo razvijali skorajda deset let. Komponente smo kupovali že leta 2012. In zelo težko je neki dolgoročen projekt, kar vesoljska misija nedvomno je, peljati skozi tako različne naklonjenosti družbenega okolja.

V projekt ste vložili lep kos življenja. Kulminiral je v napravi, ki je zdaj posajena na raketo, ki lahko eksplodira ali pa se odpravi v vesolje, doslej za Slovenijo nedosegljivo. Zdaj smo pred razpletom te velike zgodbe, zato je na mestu sicer precej oguljeno vprašanje: kakšni so vaši občutki?
Veste, da me zdaj to na veliko sprašujejo prijatelji in nasploh ljudje, s katerimi se pogovarjamo? In včasih jim rečem, da niti ne vem. Pozneje bo čas, da se bom ukvarjal z občutenjem. Zdaj, po skoraj desetih letih dela, skoraj ni več prostora za spremembe. Je, kar je. V soboto sem videl, da je satelit na raketi, odgovornost smo za nekaj časa predali v roke drugih. Prej sem se ves čas bal, da bomo naredili kar koli narobe, da se bo kar koli zgodilo, da na koncu ne bomo dosegli tega mesta na raketi.

Kako pa s tem tveganjem upravljati? Sploh ne vem. Pripravljen sem na oba scenarija. Že dvakrat sem bil v vesoljskih središčih, ko se jim je zgodila nesreča, recimo v Koreji. Doživljal sem to, kar doživljajo ekipe. Nekatere družbe to boljše opravičujejo kot druge. To je tveganje, ki se ga bomo morali mogoče v Sloveniji še naučiti. Sam sem vsaj zdaj, ko me to sprašujete, precej miren in na neki način predan usodi. Kar se bo zgodilo, se bo. Vem, da je bilo veliko naporov vloženih. Tudi na strani raket! Mi smo se v tem času zelo povezali z Aviom [proizvajalcem Vege], tudi zato, ker smo iskali priložnosti za slovensko industrijo, kaj lahko prispeva, kateri so potenciali produkti, imeli smo kar nekaj strateških sestankov ... zdaj pa ne vem, če sem vam resnično odgovoril na vprašanje [smeh]. To je najbrž vprašanje za psihologe. Morda ničesar ne čutim, ker želim tako potlačiti skrbi [smeh].

Zanimivo je, ker taisto oguljeno vprašanje zastavljajo astronavtom, preden se odpravijo v vesolje, odgovori so navadno podobni vašim. Nekako so osredinjeni na misijo, ki jih čaka, medtem ko jih čustva preplavijo šele pozneje.
Ampak to je tako, kot vsi pravijo: tisoč stvari lahko gre narobe. In dejansko lahko v tem trenutku pomislim na tisoč stvari, ki lahko gredo narobe s tem satelitom, marsikaj od tega lahko uvrstimo v kategorijo, ki ji v angleščini rečejo "single point of failure" [odpoved, ki ustavi celoten sistem]. Tega je na satelitu ogromno, na raketi še več. Lahko vam povem zgodbo, ki se mi je zgodila zdajle, med pripravami prejšnji teden.

Lepo prosim.
Direktor misije me je prejšnji teden ob štirih zjutraj po gvajanskem času poklical in mi rekel, naj takoj pogledam elektronsko pošto s poročilom o odkriti anomaliji in odgovorim. Kaj se je zgodilo? Ko so še en satelit integrirali, so opazili napako na vijakih na vmesniku med raketo in satelitom, ki so zelo blizu stikalu, ki bo povedalo, ali bo ločitev ali ne. Ti vijaki so sicer dobro priviti, ni pa lepila, ki preprečuje, da bi se zaradi dinamičnih sil med poletom, vibracij na raketi sam vijak odvil. Ugotovilo se je, da so to pozabili narediti pred tremi meseci, še preden smo mi namestili naš satelit na njihovo strukturo in to točno na delu, kjer se ločuje satelit od nosilne strukture rakete. Ker je bil satelit že nameščen, mesto ni bilo več lahko dostopno za popravilo. In če tisto lepilo pride na napačno mesto, ne bo ločitve od strukture in potem seveda tudi misije ne. In potem moraš sprejeti odločitev: lahko pustiš, kot je, ampak tvegaš. Če pa jim dovoliš, da odpravijo napako, tvegaš, da povzročijo še bistveno hujšo. Ostaneta ti dve možnosti. In ker je to bilo tik pred enkapsulacijo, torej zaprtjem z aerodinamičnim pokrovom, sem bil prisiljen v kratkem roku izbirati med dvema slabima možnostma. Ker pa morajo biti takšne odločitve dokumentirane in potrjene v celotni verigi, smo več ur hiteli z izmenjevanjem dokumentov, da je potem strokovnjak iz Avia v nekaj minutah dodal kapljice zaščitnega lepila na vijake stikala. Neprijetnih odločitev sem pravzaprav imel v zadnjih desetih letih ogromno: ne o tem, kaj bi želel in kaj bi moralo biti, ampak kaj je manj tvegano. Najbrž te vrste težav pozna vsak, ki je kdaj gradil hišo.

Sorodna novica "Slovenija je presenetila Evropsko vesoljsko agencijo"

Kako se je zgodilo, da bosta šla dva slovenska satelita skupaj v nebo?
Naš projekt se je kar zavlekel. Imeli smo težave pri razvoju in po neuspešnih testiranjih smo se morali kar nekajkrat vrniti skoraj na začetek. Ampak smo prišli do konca. Že novembra 2018 smo podpisali pogodbo za izstrelitev in maja bi morali leteti. Lep čas je kazalo, da bo pač NEMO-HD prvi satelit. Potem pa se je zaradi zakasnitev pri predhodnih izstrelitvah naša z maja zavlekla do septembra in v vmesnem času nas je Trisat dohitel. Ampak mi nismo gledali na to, kdo bo prvi in takšna tekma dandanes nima nekega posebnega smisla več. Minilo je pol stoletja in toliko držav je že dobilo satelite ... Bolj je pomembno, da se bosta oba satelita uspešno utirila v orbito, mi pa v areno vesoljskega gospodarstva.

Vse to drži, ampak dogodek ima vseeno simbolično moč. Enkrat je moral nastopiti, najbrž bo zapisan v domačih zgodovinskih učbenikih. Rečemo lahko, da sta satelita slovenska Sputnika.
Nisem imel občutka, da delamo nekaj zgodovinskega, ampak nekaj, kar je treba narediti.

Če pogledate zemljevid držav, ki so aktivne na tem področju in se osredinite na Zahodni Balkan, boste videli, da je tukaj črna luknja. Vsaj države nekdanje Jugoslavije tega nimajo in so tam, kjer smo mi bili pred desetimi leti. Smo na robu nekega brezna, kjer ni velikega zanimanja za vesolje. Splošna javnost sicer je zainteresirana, ampak ko je treba vlagati in financirati, smo ravno na tem robu. In jaz tega boja na požiralniku ne vidim kot neki vrhunski dosežek. Treba se je boriti, ampak ... nimam občutka, da delamo nekaj zgodovinskega.

Predpostavimo, da izstrelitev uspe. Kaj potem? Pa ne mislim prvih nekaj ur, temveč naslednjih pet let.
Že naslednji ponedeljek začnemo pogajanja z Evropsko vesoljsko agencijo. Našo zemeljsko postajo za sprotni zajem podatkov s satelita bomo poskušali razviti do te mere, da bi jo lahko Esa tudi širše uporabljala. Najbrž veste, da imamo v Ljubljani pri parkirišču Barje že lep čas postavljeno mobilno postajo. Zdaj jo bomo testirali skupaj s satelitom NEMO-HD, če to uspe, bomo imeli cel paket. Vsekakor bomo nadaljevali z razvojem zemeljskih postaj še za veliko drugih evropskih satelitov, da bodo lahko hitro pošiljali podatke.

Dokler je bilo satelitov malo, so polarne postaje v Kiruni ali Svalbardu zadostovale. Če je namreč satelit v polarni orbiti, predel preleti vsako uro in pol. Zdaj pa je satelitov vse več in povzročajo medsebojno interferenco, tako da vsi tam ne bodo mogli več zanesljivo oddajati in sprejemati. Gneča nad poloma postaja vse večja. Bazne postaje se bodo zato selile tudi proti ekvatorju in se razpršile prek cele Zemlje. Tukaj je priložnost za nas, upamo, da bomo lahko sodelovali.

Sorodna novica Med Esinimi predlogi vesoljskih misij tudi Theseus s slovenskimi znanstveniki

Pa še en projekt imamo, ki je bistveno daljši: Theseus. Gre za opazovanje izbruhov gama žarkov z velikimi sateliti. Tukaj smo se prvič podali v srednje veliko misijo Ese, vredno 500 milijonov evrov. Satelit naj bi bil izstreljen leta 2032. Zdaj smo fazi podpisovanja pogodbe za izvedljivostno študijo. Theseus je eden izmed treh kandidatov na programu, eden bo čez leto in pol izbran. Če bomo torej skupaj s celotnim konzorcijem uspešni, bomo imeli v rokah veliko in dolgoročno misijo, s katero se bomo ubadali naslednjih 12 let.