1. Indijcem prvič ni uspelo

Foto: ISRO
Foto: ISRO
Sorodna novica Indijski poskus pristanka na Luni propadel

Vesolje je zahtevno. Napake težko odpušča. Milijon stvari mora iti prav za uspešno misijo, in le ena narobe, da spodleti. Dokaz za to so (med drugim) zadnji trije poskusi pristanka na drugih nebesnih telesih. Esin Schiaparelli je treščil ob Mars. Izraelski Berešit ob Luno. Indijski Vikram, ki se je še včeraj zvečer spuščal proti tlom Meseca, pa je izginil.

Le 2,1 kilometra pred tlemi, torej v zadnjih minutah več kot enomesečne poti, je indijska vesoljska agencija ISRO izgubila stik z njim. Kaj se je zgodilo? ISRO bo najprej analiziral vse podatke in šele nato podal uradno izjavo. Je pa bilo iz petkovega videoprenosa razvidno, da se je Vikram takoj na začetku finega zaviranja, torej počasnega zadnjega spusta, začel nenadzorovano obračati in celo navpično pospeševati. Sklepati je mogoče, da je zato udaril ob tla z veliko hitrostjo. Odprta sicer ostaja tudi možnost, da je kaj narobe s komunikacijskim sistemom in da je Vikram uspešno pristal, a ni prav verjetna.

Video: Posnetek dogodka


2. Preprečena prometna nesreča v orbiti

Simbolična podoba satelita Aeolus na nebu. Foto: ESA/ATG medialab
Simbolična podoba satelita Aeolus na nebu. Foto: ESA/ATG medialab

Evropska vesoljska agencija je bila prvič v zgodovini primorana premakniti svoj satelit, da se je izognila trčenju z večjo konstelacijo satelitov.

Ponazorjeno sekanje tirnic nad Tihim oceanom. Foto: Esa
Ponazorjeno sekanje tirnic nad Tihim oceanom. Foto: Esa

Njen Aeolus je imel po izračunih dovolj verjetno možnost (manj kot 1 proti 1.000), da se bo zaletel s SpaceX-ovim Starlinkom 44, da je bila sprememba tirnice nujna. Aeolus se je dvignil za 350 metrov, so sporočili z Ese.

Dogodek sam po sebi ni nič zelo posebnega, sateliti, pa tudi Mednarodna vesoljska postaja, včasih malo spremenijo orbito zaradi možnosti trka.

Pomemben je, ker je znanilec prihodnosti. Satelitov Starlink je na nebu trenutno dobrih 60, v roku nekaj let naj bi se številka povzpela na 12.000. Podobne jate načrtuje še več drugih podjetij, kar pomeni, da bo nižja orbita Zemlje kaj kmalu postala nagnetena ... v vesoljskem smislu. Prostora bo še vedno ogromno, a več kot je predmetov, ki okoli oble švigajo s preseženo hitrostjo 30.000 kilometrov na uro, večja je možnost, da se bodo poti sekale. In ker satelit Zemljo obkroži na slabi dve uri, bo priložnosti še in še.

Zadeve se lahko hitro zaostrijo, trk le dveh satelitov lahko ustvari na tisoče manjših kosov, šrapnelov, ki znajo povzročiti težave naslednji generaciji žrtev, in imamo verižno reakcijo, ki pohabi večino človeške infrastrukture in napravi kakršna koli potovanja v vesolje neprimerno nevarnejša za več generacij.

Ponazoritev megaflote satelitov. Starlink jih bo imel še veliko več, kot je pikic na tej podobi. Foto: Esa
Ponazoritev megaflote satelitov. Starlink jih bo imel še veliko več, kot je pikic na tej podobi. Foto: Esa

Dogodek je po besedah Evropske vesoljske agencije nakazal nujo po "prometnih pravilih" za vesolje. Dandanes, če je nevarnost trka, vse poteka "ad hoc", po možnosti prek izmenjave elektronskih sporočil. Ko bodo na nebu flote desettisočev satelitov, bodo nujna utečena pravila in komunikacijski kanali.

Aeolus in vetrovi
Esin satelit Aeolus je bil izstreljen 22. avgusta 2018 na raketi Vega. Agencija ga opiše kot "prvo misijo, ki bo profilirala zemeljske vetrove na globalni ravni". Pri projektu sodeluje tudi slovensko znanje.

Iščejo se vesoljske čistilke
Večina satelitov je v nižji orbiti Zemlje, ki sega vse od slabih 200 kilometrov pa do 2.000 kilometrov nadmorske višine. Od izstrelitve Sputnika leta 1957 se jih je nabralo skoraj 10.000, od tega jih je slaba dva tisočaka delujočih. Poleg njih je na nebu še okoli 30.000 drugih predmetov velikosti več kot 10 centimetrov. Agencije tuhtajo, kako dolgoročno razrešiti problem teh vesoljskih smeti.

Video: Ponazoritev satelita Aeolus


3. Znan vzrok za nesrečo evropske Vege

Izstrelitev rakete Vega na misiji VV14 22. marca 2019. Foto: ArianeSpace
Izstrelitev rakete Vega na misiji VV14 22. marca 2019. Foto: ArianeSpace

10. julija letos so bili na podjetju Arianespace zelo presenečeni. Njihova raketa Vega, ki prej še nikoli ni zatajila, je le dve minuti po vzletu kratko malo razpadla, pri čemer je bil uničen tudi drag tovor, satelit Falcon Eye-1 Združenih arabskih emiratov.

Evropska raketna industrija je v boju s cenovnim pritiskom ameriških, vse bolj pa tudi kitajskih ponudnikov, redno poudarjala ravno visoko zanesljivost svojih produktov, zato je bil dogodek na poletu VV15 resen udarec. Še toliko bolj, ker se nova konkurenca hitro kopiči ravno na področju izstrelitev manjših satelitov, torej na Veginem zeljniku.

Sorodna novica Zaradi težav z nosilno raketo prestavljena izstrelitev slovenskega satelita

Pred nekaj dnevi je neodvisna preiskovalna skupina naposled predala poročilo o dogodku. Vzrok eksplozije je bil v motorju druge stopnje rakete Zefiro-23, piše v sporočilu za javnost. "Komisija je kot najverjetnejši vzrok anomalije identificirala termostrukturno odpoved sprednje kupole motorja Z23." Prepričani so, da je to resničen vzrok nesreče, in zavrgli kakršno koli možnost "zlonamernih dejanj", torej sabotaže.

Po poročanju Spacenews je zavarovanje tovora znašalo 415 milijonov dolarjev, kar bo eno največjih izplačil zavarovalnih na področju vesoljske industrije sploh. Ena največjih zavarovalnic za vesoljske polete se je ravno letos umaknila iz posla, navajajoč visoke stroške.

Vega je zmožna ponesti do 1.500 kilogramov tovora v polarno orbito. Na leto Arianespace iz izstrelišča Kourou v Francoski Gvajani prižge od tri do štiri primerke. Visoka je 30 metrov, široka 3 metre, njena masa znaša 137 ton, ena izstrelitev pa naj bi stala dobrih 30 milijonov evrov. Vego izdeluje italijansko podjetje Avio (njegov direktor se je na poročilo odzval tukaj), naslednji polet pa bo predvidoma v prvem četrtletju 2020. Od leta 2012 jih je naštela 14 brez napake, 15. je šel po zlu.

V načrtu je nova verzija, Vega C, ki bo kapaciteto nadgradila na 2,2 tone.

Video: Izstrelitev rakete Vega (uspešna, na misiji VV14)


4. Mednarodna vesoljska postaja: Sojuz odhaja, Japonec prihaja

Kot je prišel (na fotografiji), tako je tudi odšel. Sojuz MS-14. Foto: Nasa
Kot je prišel (na fotografiji), tako je tudi odšel. Sojuz MS-14. Foto: Nasa
Plovilo HTV na eni izmed prejšnjih dostav. Foto: Nasa
Plovilo HTV na eni izmed prejšnjih dostav. Foto: Nasa
Sorodna novica Helikopter za Mars, skok Starhopperja in ruski robot v vesolju

V petek zvečer se je z Mednarodne vesoljske postaje (modula Zvezda) odklopila vesoljska ladja Sojuz MS-14. Prav tista, ki je pred le dobrima dvema tednoma imela precejšnje težave s priklopom na postajo, in ki je nanjo pripeljala humanoidni robot Skybot F-850. Vzela ga je tudi nazaj.

Postaja je zdaj v pripravah na naslednji prihod, ki ga snujejo Japonci. 10. septembra bo na raketi Kounotori 2 izstreljeno tovorno plovilo HTV8, polno novih tehnologij in znanstvenih eksperimentov. Dostavilo jih bo predvidoma 14. septembra.

Praški in peski za poskus Hourglass. Foto: Nasa
Praški in peski za poskus Hourglass. Foto: Nasa

Med novoprišleki velja omeniti Hourglass. Na postajo so pripeljali kup praškov, ki spominjajo na materiale z drugih nebesnih teles, torej Lune, Marsa, asteroidov ... Preizkušali bodo, kako se ti materiali obnašajo pri različnih stopnjah sile težnosti. Izsledke nameravajo uporabiti pri načrtovanju misij na ta telesa, torej pri načrtovanju pristajalnikov, vesoljskih skafandrov in tudi bivališč. Prah na tujih nebesnih telesih ni nedolžna zadeva, tako na Luni kot na Marsu vsebuje strupene snovi, ki jih nihče ne bi želel zaužiti ali vdihavati, prav tako lahko škoduje mehaniki.

V vesolju zmešani ter sušeni cement zgoraj, ter zemeljski cement spodaj. Razlika je očitna (še najbolj zračni žepki) in vpliva na trdnost ter druge fizikalne lastnosti. Foto: Penn State Materials Characterization Lab
V vesolju zmešani ter sušeni cement zgoraj, ter zemeljski cement spodaj. Razlika je očitna (še najbolj zračni žepki) in vpliva na trdnost ter druge fizikalne lastnosti. Foto: Penn State Materials Characterization Lab

S poskusomom SOLISS bodo preizkusili optično medmrežno povezavo z Zemljo (trenutno poteka prek geostacionarnih satelitov, kar je počasno), s FLARE-om pa gorljivost nekaterih trdih goriv v mikrotežnosti, kar naj bi koristilo pri izboljšavah požarne varnosti. To je dobesedno vroča tema, saj je požar na vesoljski ladji katastrofalen scenarij, nočna mora astronavtov.

Seveda se je posadka ta teden ukvarjala s številnimi poskusi, ki so že na postaji; astronavta Nick Hague in Andrew Morgan s Fluid Shifts. Z ultrazvokom si merita gibanje tekočin znotraj telesa. Na Zemlji nam jih vleče navzdol, v vesolju ne. Tako astronavti pravijo, da vesolje prinaša rahel, a nenehen glavobol, saj se tlak v zgornjem delu telesa poveča. To je nevšečnost, resničen problem pa je drugje. Astronavtom se v vesolju poslabša vid, nekaterim zelo, domnevno zaradi nenehno povišanega tlaka v očeh. Med testiranimi rešitvami so hlače, ki ustvarijo podtlak na spodnjem delu telesa.

En starejši poskus je obrodil sadove: MICS. Zanima jih, kako se cement obnaša v vesolju in pri različnih stopnjah težnosti. Ne nazadnje zato, ker bodo nekoč ljudje obiskali Mars, Luno in druga nebesna telesa. Tam bodo primorani postaviti bivališča, začasna ali dolgotrajna, ki jih bodo ščitila pred uničujočim sevanjem vesolja, meteoritom in smrtonosnimi razmerami. Kakšen cement uporabiti, kakšne tehnike (morebiti 3D-tiskanje), kakšne kombinacije spraviti v končni beton, vse to so vprašanja, ki jih mora človeštvo nasloviti že zdaj, če želi čez 10 let drugam. Nekaj odgovorov je v znanstveni objavi Frontiers in Materials.


5. FOTO: Opustošenje, ki ga je za seboj pustil Dorian

Na višini 35.000 kilometrov so geostacionarni sateliti. Nasin GOES 16 je 4. septembra ujel kar štiri ciklone, med njimi Doriana. Foto: NASA Earth Observatory/Joshua Stevens; NOAA National Environmental Satellite, Data, and Information Service.
Na višini 35.000 kilometrov so geostacionarni sateliti. Nasin GOES 16 je 4. septembra ujel kar štiri ciklone, med njimi Doriana. Foto: NASA Earth Observatory/Joshua Stevens; NOAA National Environmental Satellite, Data, and Information Service.
Esin satelit Copernicus Sentinel 3 je Doriana posnel z višine več kot 800 kilometrov. To je bilo ravno v času, ko je iz vreče spustil vse silne vetrove nad Bahame, razsežnost uničenja pa je postala jasna nekaj dni pozneje. Foto: Esa/modified Copernicus Sentinel data (2019)
Esin satelit Copernicus Sentinel 3 je Doriana posnel z višine več kot 800 kilometrov. To je bilo ravno v času, ko je iz vreče spustil vse silne vetrove nad Bahame, razsežnost uničenja pa je postala jasna nekaj dni pozneje. Foto: Esa/modified Copernicus Sentinel data (2019)
Tudi ruska vesoljska agencija Roskozmos je prispevala svoje s satelitoma Meteor 2 in Meteor 2.2, ki sta 31. avgusta posnela ciklon z oddaljenosti približno 800 kilometrov. Foto: Roskozmos
Tudi ruska vesoljska agencija Roskozmos je prispevala svoje s satelitoma Meteor 2 in Meteor 2.2, ki sta 31. avgusta posnela ciklon z oddaljenosti približno 800 kilometrov. Foto: Roskozmos
Astronavtka Christine Koch je fotografirala orkan z Mednarodne vesoljske postaje zjutraj 2. septembra 2019. Foto: Nasa
Astronavtka Christine Koch je fotografirala orkan z Mednarodne vesoljske postaje zjutraj 2. septembra 2019. Foto: Nasa
Orkanovo oko, kot ga je 2. septembra z Mednarodne vesoljske postaje fotografiral astronavt Nick Hague. Foto: Nasa/Nick Hague
Orkanovo oko, kot ga je 2. septembra z Mednarodne vesoljske postaje fotografiral astronavt Nick Hague. Foto: Nasa/Nick Hague
Satelitski pogled na uničenje, ki ga je na otokih Abaco pustil orkan Dorian. Nasa je za analizo uporabila podatke Esinega satelita Sentinel-1 Copernicus. Uničenje je označeno z rumeno-rdečimi lisami. Foto: NASA-JPL, Caltech, Earth Observatory of Singapore
Satelitski pogled na uničenje, ki ga je na otokih Abaco pustil orkan Dorian. Nasa je za analizo uporabila podatke Esinega satelita Sentinel-1 Copernicus. Uničenje je označeno z rumeno-rdečimi lisami. Foto: NASA-JPL, Caltech, Earth Observatory of Singapore
Na Floridi je cel kup izstrelišč in druge infrastrukture za polete v vesolje. Silni vetrovi bi lahko povzročili ogromno škodo. Na fotografiji Vesoljsko središče Kennedy, kjer so del premične infrastrukture dali pod streho. Foto: Esa
Na Floridi je cel kup izstrelišč in druge infrastrukture za polete v vesolje. Silni vetrovi bi lahko povzročili ogromno škodo. Na fotografiji Vesoljsko središče Kennedy, kjer so del premične infrastrukture dali pod streho. Foto: Esa


6. "Opeka" na asteroidu

Ploska skala s
Ploska skala s "pravilnimi" robovi na asteroidu Bennu. Fotografija je nastala z oddaljenosti 700 metrov, posnetek je širok 9 metrov, sama skala pa je velika 2,8 metra, kar je grobo primerljivo z biljardno mizo. Fotografija je bila posneta 3. julija 2019. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona
Neme priče milijard in milijard let. Fotografija je široka 40 metrov. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona
Neme priče milijard in milijard let. Fotografija je široka 40 metrov. Foto: NASA/Goddard/University of Arizona
Sorodna novica Japonci so "topovsko" obstreljevali asteroid

Nasina misija OSIRIS-REx je v polnem teku. Sonda od decembra lani kroži okoli asteroida Bennu in ga preučuje z oddaljenosti, kar pomeni, da ga fotografira in meri z znanstvenimi instrumenti. Kogar zanimajo asteroidi, ima tukaj na voljo stotine kakovostnih fotografij, naslovno so posebej poudarili, ker vsebuje nenavaden kamen.

Nasa medtem temeljito preučuje površje in išče najprimernejše mesto za pristanek, ki bo sledil naslednje leto, med postopkom bodo tudi pobrali okoli 2-kilogramski vzorec materiala, kar bo največja posamezna vesoljska nabirka vse od misij Apollo. Vzorec bo v roke nestrpno čakajočih znanstvenikov prispel predvidoma leta 2023.

Podobno pravkar počne japonska misija Hajabusa 2, ki je v preteklem letu pobrala že več vzorcev asteroida Rjugu in ga tudi obstreljevala.