Zakonodaja sicer ščiti novinarje, prepoveduje politične prevzeme medijev in omogoča tožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice zaradi omejevanja novinarske svobode.

Poljska vlada Donalda Tuska je lani le nekaj dni pred božičem odpustila vodstva in nadzorne svete javnih medijev, pozneje pa je zaradi veta predsednika države javno radiotelevizijo poslala v likvidacijo. To je svojevrsten precedens v evropskem medijskem prostoru. Naša berlinska dopisnica Maja Derčar, ki se je nedavno na Poljskem pogovarjala s tamkajšnjimi novinarji, v analizi ugotavlja, da bo zaradi neurejenega financiranja poljske radiotelevizije moral pred sodišče vodja Nacionalnega sveta za radiodifuzijo Maciej Swirski, imenovan v času vladavine Zakon in pravičnost, ki samega sebe imenuje Taliban. Novinarji in javnost medtem čakajo na novo radiotelevizijo.

Stabilno financiranje javnega medija ta trenutek ni glavna težava na Slovaškem. Nedavno izvoljena vlada Roberta Fica je za svojo prednostno politično nalogo izbrala podreditev in preobrazbo slovaške javne radiotelevizije v državno trobilo. Po nedavnem poskusu atentata na premierja Fica so vladni predstavniki še zaostrili napade na medije, celo pripisali so jim odgovornost za atentat, zaposleni na javni radioteleviziji pa se na delovnem mestu spoprijemajo s poostreno varnostjo. Slovaška javnost je močno polarizirana, slovaški novinarji na javni radioteleviziji razpravljajo o stavki, a kot za Globus pravi novinarka slovaškega radia Zuzana Botikova, je grožnja medijski svobodi veliko večja: "Zdajšnja slovaška vlada ne pritiska le na novinarje in voditelje na javni televiziji, ampak tudi v komercialnih medijih. Razsežnosti težave so precej širše."

V Evropski uniji je svoboda medijev najmanjša v Grčiji, že vrsto let je najmanjše tudi zaupanje v medije. Novinarji so ovirani pri svojem delu, med spremljanjem demonstracij jih napadajo policisti, vlada je sprejela tudi posebno direktivo, s katero novinarjem prepoveduje vstop v begunska taborišča. Umor novinarja Jorgosa Karajvaza, ki je preiskoval kriminal, po treh letih še vedno ni razrešen. Brez utemeljenih dokazov lahko novinarje obsodijo širjenja lažnih novic, lani pa je bila spremenjena zakonodaja, ki povečuje nevarnost zapornih kazni za novinarje zaradi klevetanja.

Novo raven grožnje novinarskemu delu v Grčiji prinaša nezakonito prisluškovanje grških varnostnih služb, ki so neposredno podrejene uradu predsednika vlade Kiriakosa Micotakisa.

Tanasis Kukakis je bil prvi novinar, ki je izvedel, da mu vlada prisluškuje z vohunsko programsko opremo Predator, takrat je za grško podružnico CCN raziskoval protikorupcijsko zakonodajo, ki je pisana na roko gospodarskemu kriminalu. Vlada je zaradi njegovih razkritij protestirala, zato je bil očitno tarča njenega prisluškovanja: "Julija 2020 me je eden izmed virov obvestil, da me nadzoruje Državna varnostna služba. Zdelo se mi je nenavadno, bil sem kar osupel, saj česa takega v svoji 25-letni novinarski karieri še nisem doživel."

Za zdaj je znano, da je državna varnostna služba v letih 2020 in 2021 prisluškovala ne le politikom in predstavnikom državnega vrha, ampak tudi 13 grškim novinarjem. Po več kot dveh letih od izbruha vohunskega škandala grško pravosodje še ni storilo nobenega pomembnega koraka. Tanasis meni, da je to le še ena oblika zastraševanja novinarjev in zrcalo delovanja grškega pravosodnega ministrstva: "Čeprav je bila v parlamentu ustanovljena preiskovalna komisija, ni ta zaslišala nobenega izmed protagonistov nakupa vohunske opreme, čeprav so imena razkrita javno, prav tako jih do današnjega dne ni zaslišal glavni tožilec."

Tiste, ki so poročali o nezakonitem prisluškovanju grške vlade, so doletele tako imenovane strateške tožbe. Raziskovalnega novinarja Teodorisa Kondrogijanosa in njegove kolege pri Reporters Unitedu zaradi poročanja o Tanasisovem primeru toži takratni šef varnostne službe, sicer odstopljeni premierjev nečak.

Nevladna organizacija za spremljanje državljanskih svoboščin Liberties s sedežem v Berlinu v nedavni raziskavi o svobodi medijev v 19 evropskih državah ugotavlja, da zaupanje v medije upada tako rekoč povsod, novinarjem pa predstavniki centrov moči grozijo s strateškimi tožbami. Vse bolj nevarno je tudi vohunjenje vlad s programskimi opremami, kot sta Predator ali Pegaz.

Jonathan Day, ki je eden izmed avtorjev poročila Libertiesa, poudarja, da je zadnje leto prineslo tudi nekaj pozitivnih rešitev za neodvisno novinarstvo: "Akt o medijski svobodi dodatno ščiti novinarje. Nihče jih ne more prisiliti, da izdajo svoj vir, kar je pereča težava. Dodatno so zaščiteni pred vohunskimi vdori. Posamične vlade bomo morale poskrbeti za udejanjanje ukrepov, Komisija in druge evropske ustanove pa bodo to nadzirale in bdele nad izvajanjem."