Tistega januarskega dne pred 80 leti, ko so se vojaki sovjetske armade po večdnevnih bojih prebili do prostora, kjer je stalo koncentracijsko taborišče Auschwitz, se je že mračilo. Pojavili so se v belih markirnih oblačilih. Zadnjim preostalim taboriščnikom, ki jih nacisti zaradi oslabelosti niso nagnali na evakuacijski 'marš smrti', prav tako jim jih zaradi naglice ni uspelo pobiti, so se zato sovjetski vojaki zdeli kot duhovi. Podobno nadrealističen pogled so doživeli vojaki, ko so pred sabo zagledali stotine nepokopanih trupel, ogromne stavbe, razstreljene krematorije in do kosti shujšane taboriščnike.

"Ti vojaki so bili navajeni videti marsikaj grozljivega, bili so veterani, a česa takega si niso mogli predstavljati," za MMC opiše zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. Zelo pomembni so bili koraki, ki so sledili: sovjetska vojska in poljska vlada sta takoj naslednji dan začeli evidentirati dokaze. Kot izjemen zgodovinski vir se je pozneje izkazal sovjetski dokumentarni film osvojitev Auschwitza, ki prikazuje stanje tega kraja groze januarja 1945 – vidijo se trupla, stojijo barake in stavbe, posneti so nekateri preživeli taboriščniki, tudi znani hrvaški pričevalec Oleg Mandić.

"Tovarna smrti"

Koncentracijsko taborišče Auschwitz so nacistične sile vzpostavile maja 1940 najprej kot delovno taborišče blizu mesta Oswiecim na jugu okupirane Poljske. Izbrali so kraj z ugodno prometno lego, ki je bila pozneje pomembna zaradi enostavnega transporta z vseh delov Evrope, dobro vodno oskrbo, bližino rudnika premoga in z dovoljšnjo oddaljenostjo od Velike Britanije, da se niso bali bombardiranj. Množični transporti poljskih Judov so omogočali poceni delovno silo, že kmalu pa so sem začeli pošiljati tudi pripadnike drugih narodov.

Glavni namen nacističnih delovnih taborišč je bil s čim nižjimi stroški izkoristiti čim več taboriščnikov za suženjsko delo, internirance pa hkrati z delom uničiti. Prisilno delo je bilo namreč težaško – gradnja cest in železniških tirov, poglabljanje drenažnih jarkov, delo v tovarni, izsuševanje močvirij, nekateri so morali vleči vozove s kamenjem ali celo težke valjarje.

Že od začetka so torej v Auschwitzu računali z veliko smrtnostjo, k čemur so prispevali težaške delovne in slabe bivanjske razmere, premalo hrane, bolezni. Tiste, ki jih niso ocenili kot sposobne za delo, – in tudi takih je prihajalo vedno več – pa so želeli čim hitreje ubiti.

Oblikovali so se trije glavni deli taborišča: Auschwitz I je bilo matično taborišče, v Birkenauu (Auschwitz II) je bilo uničevalno taborišče z ogromnimi plinskimi celicami in krematoriji, v Monowitzu pa delovno taborišče Auschwitz III.

Sorodna novica Auschwitz - najtemnejši madež v človeški zgodovini

Ob prihodu so ljudi razvrstili na tiste delovno sposobne in druge, predvsem starejše in otroke, ki so jih poslali neposredno na 'tuširanje', kjer so se morali sleči, postaviti svoje stvari na določeno mesto, nato pa oditi v prostor, kamor so, ko se je prostor napolnil z ljudmi, spustili plin. Po pol ure so odnesli trupla. Na tak način so lahko dnevno usmrtili tudi na tisoče ljudi.

Barake za taboriščnike so bile prenatrpane, zbujati so se morali zgodaj zjutraj in najprej postlati postelje, na katerih je spalo več taboriščnikov naenkrat. Zatem je sledilo štetje ali apel, ko so morali taboriščniki v vsakem vremenu stati pred barako in čakati, ali se je njihovo število ujemalo z evidencami. Kdor je na apel zamudil, je bil strogo kaznovan, pogosto so umirali tudi zaradi teh kazni ali med mučenjem, ko so iskali pobeglega taboriščnika. Hrana je bila pičla in večinoma tekoča, stranišč je bilo malo in vsak je imel strogo odmerjen čas uporabe. Bolezni so se v takih razmerah hitro širile.

Dve preživeli interniranki Marija Kovač-Zupančič in Linka Ksela-Jasna, ki sta leta 1982 pripravili zbornik o koncentracijskem taborišču Auschwitz Birkenau (Oswiecim - Brzezinka), sta v njem zapisali, da gre "ne samo za največje, tudi za najbolj grozljivo po množičnem uničevanju ljudi, katerih število presega vsa druga taborišča. S sistematičnim uničevanjem jetnikov in jetnic, otrok in starcev, invalidov in s surovim izkoriščanjem za suženjsko delo je predstavljalo sintezo sistemov nacističnih taborišč vseh vrst. Tu je bila 'tovarna smrti' v pravem pomenu te besede."

Do januarja 1945 je bilo namreč v to taborišče poslanih okoli 1,3 milijona ljudi, kar pomeni, da je bilo to največje nacistično delovno in uničevalno taborišče. Na tem mestu je umrlo kar 1,1 milijona ljudi, od tega 960.000 Judov. Številke tako pokažejo, da je tukaj umrl vsak šesti od 6 milijonov Judov, ki so bili ubiti med holokavstom.

Prav zato je bil 27. januar, datum osvoboditve Auschwitza, izbran za mednarodni dan spomina na holokavst.

"Slovenci niso vedeli za Auschwitz, dokler se tam niso znašli"

Auschwitz je tudi taborišče, v katero je bilo odpeljanih okoli 2600 ljudi iz Slovenije. Za približno 1300 izmed njih je Auschwitz kraj smrti, kar pomeni, da je v tem kraju eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne, je zgodovinar Boris Hajdinjak zapisal v katalogu dokumentarne razstave "Tu se je smrt utrudila do smrti …": slovenske žrtve Auschwitza, ki je od leta 2020 gostovala v 13 krajih po Sloveniji in ki si jo v naslednjih tednih lahko ogledate v Gorenjskem muzeju v Kranju.

"Slovenci niso vedeli za Auschwitz, dokler se tam niso znašli. To ni bila splošno znana tema. Vedelo se je za taborišča, saj so ob ustanovitvi taborišča Dachau o tem poročali tudi časopisi. Sam koncept taborišč je bil poznan. Tudi v Neodvisni državi Hrvaška (NDH) se je govorilo, da bo nekdo šel v Jasenovac, in se je vedelo, da to ni nič dobrega. Pojem je bil poznan, predstava o tem, kakšna so ta taborišča, pa ni bila jasna. Vedelo se je, da je treba prisilno delati, da je slaba hrana, o plinskih celicah in množičnem umiranju pa ne. Tudi če so pozneje slišali o tem od ljudi, ki so pobegnili, je bilo to tako neverjetno, da si niso mogli predstavljati razsežnosti," za MMC pove Boris Hajdinjak.

Tetovirali so le v Auschwitzu, a mnogim niso namenili niti številke

Zaradi velike smrtnosti je bil Auschwitz edino nacistično koncentracijsko taborišče, v katerem so vsem registriranim taboriščnikom na levo podlahet vtetovirali taboriščno številko. "Pogosto slišimo stavek: V taborišču so samo številka. In to je držalo. Šlo je za globlji pomen kot samo to, da niso znali izgovoriti priimkov vseh različnih narodnosti. Šlo je za razčlovečenje, taboriščnik ni imel svojega imena, bolj je le skupek neosebnih številk. Te so bile običajno prišite na njegovo taboriščno obleko. Če je umrl, so jih odparali, obleko dali drugemu z drugimi številkami, truplo pa odpeljali v krematorij in ga upepelili. V Auschwitzu pa jim jih zaradi ogromno umrlih na dan ni uspelo spremljati, iz katere skupine taboriščnikov je katero truplo, zato so ljudem številke tetovirali. Tako so jih lahko razvrstili in kontrolirali tudi, ko so jim slekli obleke," pojasni naš sogovornik.

Še bolj zlovešča 'posebnost' tega taborišča pa je bila ta, da je tja prišlo ogromno ljudi, ki niti niso dobili svoje številke, saj so jih takoj po prihodu ubili.

Učinkovitost ubijanja so ves čas izboljševali. Maja 1944 so celo podaljšali železniške tire vse do krematorijev in plinskih celic. To je pomenilo, da so tisti Judje, ki so bili selekcionirani za smrt, od prihoda v taborišče do smrti živeli samo še eno ali dve uri.

Sorodna novica Oleg Mandić: Zadnji otrok iz Auschwitza

"Štirje krematoriji so delali 24 ur na dan. In 24 ur na dan se je vil črn dim. Na dan so zažgali štiri tisoč ljudi … Ta dim je bil masten. Kaj se nam lahko obeta, smo se zavedeli že prvo jutro, ko smo se morali sleči. … V baraki so nas pričakali in rekli: 'A, vi ste tukaj, smo mislili, da ste se že pokadili skozi dimnik,'" je pred leti za Radio Slovenija realnost taboriščnega neusmiljenega vsakdanjika orisal Oleg Mandić, ki je bil zaprt kot otrok in je pred 80 leti kot zadnji preživeli zapustil Auschwitz.

To je eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne

Večina Slovencev je bila v to taborišče poslana kot politični zaporniki. Tak status so dobili, tudi če so bili le družinski člani zajetih talcev ali članov odporniškega gibanja. Z območja današnje Slovenije je bilo v Auschwitz pripeljanih tudi okoli 350 Judov in vsaj 78 Romov. Največji transport slovenskih taboriščnikov je prispel avgusta 1942, večinoma so bile to ženske, ki so jih odtrgali od otrok.

Auschwitz je bil namreč ob Ravensbrücku prvo nacistično koncentracijsko taborišče tudi za ženske. Za okoli 850 izmed 1500 sem poslanih taboriščnic z območja Slovenije je to kraj njihove smrti.

"Čeprav slovenski taboriščniki niso bili na dnu taboriščne hierarhije, tam so bili nedvomno Judje, so bile možnosti za njihovo preživetje slabe. Ob že tako skrajnih življenjskih okoliščinah je prav v času prihoda največje slovenske skupine v Auschwitz izbruhnila epidemija tifusa, ki je zahtevala tudi več kot 300 življenj dnevno. Veliko slovenskih taboriščnikov je bilo starejših in zato so bili poslani v plinske celice," opisuje zgodovinar Hajdinjak.

Šarhovi: Mama umrla v Auschwitzu, oče in trije sinovi na Pohorju

Med interniranimi Slovenkami, ki se nikoli več niso vrnile, je bila tudi Elizabeta Šarh. Mater devetih otrok so nacisti odpeljali poleti 1942, v času najbolj množičnih aretacij Slovencev na Štajerskem. Njena zgodba in smrt sta neločljivo povezani z usodo njenega moža in treh mladih sinov, katerih zgodba v zavesti ljudi odzvanja vsako leto ob spominu na padec Pohorskega bataljona. Medtem ko je usoda mame širši javnosti neznana.

3. avgusta 1942 so nacisti prišli po družino Šarh. Očetu Alfonzu, pozneje najbolj prepoznavnemu borcu Pohorskega bataljona, se je še uspelo skriti pod hišni pod, mater Elizabeto in osem otrok, starih od tri do sedemnajst let, pa so odpeljali v zbirno taborišče v Celju. Od tam so jo poslali skupaj s sorodniki 24 borcev Pohorskega bataljona v Auschwitz. Vse starejše od 18 let so namreč odpeljali iz zbirnega taborišča, med njimi tudi številne mame majhnih otrok. "Zaradi krikov mater so se prebudili otroci, nastal je strašni jok. Otroke, ki so se oklepali mam, so metali nazaj na slamnata tla. Potem so vse ženske odpeljali na železniško postajo in jih s tovornim vlakom odpeljali v taborišče z barakami Frohnleiten pri Gradcu, po nekaj dneh pa so jih transportirali naprej, večinoma vse v Auschwitz. Ko je bilo taborišče Frohnleiten prazno, so z vlakom tja odpeljali otroke. Po treh mesecih naše mame ni bilo več. Umrla je v tem peklu človeškega zla," se je za film, ki so ga pripravili v Sinagogi Maribor leta 2022 (in ga lahko pogledate s klikom na zgornji posnetek) spominjala hči Elizabete Šarh Jelka Šporin, rojena Šarh.

Elizabetino trpljenje se je brez vesti o usodi otrok končalo 14. novembra 1942 v Auschwitzu, umrla je tudi večina preostalih sorodnikov borcev Pohorskega bataljona. Trije Elizabetini najstarejši sinovi Lojzek, Pepček in Vanček so pobegnili iz taborišča pri Gradcu ter se peš vrnili v domače kraje. Pridružili so se očetu v Ruški četi, ki je postala del Pohorskega bataljona. Januarja 1943 so sredi pohorskih gozdov po izdaji padli v neenakopravnem boju z mnogo številnejšim nemškim nasprotnikom. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je bil zadnji padli Vanček Šarh.

Sorodna novica Predstava Pohorski bataljon, učna ura o resnični naravi človeštva

Preostalih pet Šarhovih otrok je vojno preživelo. Po vrnitvi iz taborišč so jih znova namestili v zbirni center v Celju, tja, kjer so zadnjič videli mamo. Vest, da je umrla, je do njih prišla že med vojno, šele v Celju pa so spoznali tudi usodo očeta in treh starejših bratov. Prepoznali so jih med fotografijami mrtvih borcev Pohorskega bataljona, razstavljenimi v izložbi na železniški postaji v Celju. Nemci so jih namreč po smrti fotografirali in z njihovimi podobami želeli pokazati, da je odpor proti nacizmu brez možnosti uspeha.

Ob prihodu v taborišče so fotografirali tudi Elizabeto. Na razstavi in v članku ob 80. obletnici padca Pohorskega bataljona Spomini, ki ostanejo, objavljenem v Večerovi prilogi V soboto, jo je osvetlil Boris Hajdinjak: "Arhiv v Auschwitzu hrani fotografijo Elizabete Šarh, nastalo ob njenem prihodu v taborišče. Zdelo se mi je nenavadno, da te fotografije, ki je, vsaj po mojem mnenju, enako pomembna kot že velikokrat objavljeni fotografiji njenega moža in sinov po koncu bitke na Osankarici, do takrat ni še nihče objavil. Njena smrt v Auschwitzu namreč ni nič manj pomembna kot smrt njenega moža in sinov. Še več: fotografija Elizabete Šarh v Auschwitzu je med najbolj pomembnimi dokazi, proti čemu so se s puškami borili njeni mož in sinovi."

Ubežala 'maršu smrti' in se vrnila v taborišče k mami in sestri

Po nemški zasedbi Madžarske leta 1944 so v Auschwitz odpeljali tudi več kot 430.000 Judov z madžarskega okupacijskega območja. Med njimi so bili tudi prekmurski Judje, večinoma otroci, ženske in starejši. Na enem od teh transportov je bila 13-letna Erika Fürst je iz Murske Sobote. V Auschwitz je prišla 21. maja 1944. "To je bil po mojih ugotovitvah najbolj krvav dan v Auschwitzu. Takrat je namreč tja prispelo 17.000 Judov iz Madžarske, med njimi tudi 350 iz Prekmurja. 13.000 so jih še isti dan ubili," pove Hajdinjak. Že začetek njene težke zgodbe iz tega taborišča je torej neverjeten, prav tako to, kako ji je uspelo preživeti. Ko se je bližala Rdeča armada, so nacisti začeli brisati dokaze o grozotah v taboriščih in začeli evakuirati 67.000 taboriščnikov. V izjemno mrzlem vremenu in snegu so jih peš odgnali v druge kraje. Zaradi oslabelosti in ekstremnih vremenskih razmer jih je mnogo na poti umrlo ali pa so jih postrelili pazniki. V taborišču so pustili okoli 7500 bolnih, za hojo nesposobnih internirancev. Med temi sta bili tudi mama in sestra Erike Fürst.

"Erika je bila v skupini odpeljanih iz taborišča, a se ji je ob poti uspelo skriti. Skočila je za kup snega in počakala, da je kolona odšla. Vrnila se je v taborišče in v kljub vsej tisti ogromni množici stavb in tisočem ostalih oslabelih taboriščnikov je imela veliko srečo, da je našla mamo in sestro. Zanju je skrbela 10 dni, dokler niso prišli sovjetski vojaki," njeno zgodbo povzame naš sogovornik. Pozneje je o grozotah taborišča pogosto govorila mladim in bila pomembna pričevalka tega obdobja. Umrla je pred nekaj meseci, stara 93 let.

Na enem mestu vse oblike nasilja

Po mnenju zgodovinarja Hajdinjaka je Auschwitz najbolj poveden primer nacističnega nasilja, kjer so na enem mestu zbrane vse oblike zatiranja: "Auschwitz je bil tako velik sistem, da je združeval vse – koncentracijsko taborišče, uničevalne celice, taborišče za vojne ujetnike, taborišče za civilne prisilne delavce, organiziran so imeli tudi del taborišča, kjer je veljal blažji režim, saj je bil namenjen za oglede predstavnikov Rdečega križa, ki so bili kot inšpekcija. Taborišča so bila tudi drugod, a le na tem kraju je bilo zbrano vse. Če moramo izbrati ključno točko nacističnega nasilja med vojno v Evropi, je to po mojem globokem prepričanju Auschwitz."

Zato je o dogodkih in več kot milijonu ljudi, ki se iz te 'tovarne smrti' nikoli niso vrnili, treba vedno znova govoriti.