Medtem ko razkazuje notranjost dotrajanega kombiniranega volkswagna, ki je do strehe napolnjen z različnimi rečmi, namenjenimi v humanitarne namene, njegovo dekle spira zobno ščetko s plastenko vode. Na parkirišču pred železniško postajo v Dobovi pač ni na voljo tekoče vode, imata pa v bližini vsaj kemično stranišče. A teh razmer se bosta morala navaditi, saj bo prav to parkirišče njun dom naslednje štiri dni, kolikor traja postopek popisa prostovoljcev.

Mladostnika še zdaleč nista edina, ki preizkušata udobje asfaltiranega parkirišča. Tudi skupina prostovoljcev iz Berlina je po 800 kilometrov dolgi poti štiri dni "kampirala" prav na tem parkirišču. "Ko smo prišli do sprejemnega centra in povedali, da želimo pomagati, nam nihče ni znal povedati, na koga se moramo obrniti. Tako so nas najprej poslali na upravno enoto, nato na policijo, policisti so nas napotili na Rdeči križ, ki nas je napotil na civilno zaščito. Šele oni so uredili vse potrebno, da smo lahko začeli delo," pripoveduje diplomant filozofije, ki je skušal čas med neuspešnim iskanjem zaposlitve zapolniti s humanitarnim delom.

Prebežnike vidijo le na daleč
Celoten postopek je trajal štiri dni, ki jih je skupina preživela večinoma na parkirišču železniške postaje v prezasedenih vozilih, saj ves ta čas nihče ni želel vsaj vzeti stvari, ki so jih s seboj pripeljali v humanitarne namene, tako da so že pomislili, da bi jih preprosto pretihotapili k prebežnikom. Po štirih dneh čakanja so nazadnje le dočakali svojo izkaznico prostovoljstva, s katero se lahko vključijo med dejavne prostovoljce. Tako so med drugim lahko polagali plastične talne plošče v novem sprejemnem centru pri Rigoncah.

A tudi težko pričakovana plastificirana izkaznica jim ni odprla poti do prebežnikov, s katerimi je imel moj sogovornik le občasen stik. "V sprejemnem centru smo ločeni od prebežnikov. Večinoma smo v skladiščih, kjer sortiramo stvari in pripravljamo pakete. Včasih, ko je naval prevelik za osebje Rdečega križa ali Karitasa, pa nas policisti pokličejo, da delimo humanitarno pomoč prebežnikom. Ko je najhujši naval mimo, pa nas policist pospremi nazaj v skladišča."

Tudi zdravnica mora čakati
Njegova pripoved nekoliko omaja navdušenje druge skupine prostovoljcev iz Berlina, ki so po štiridnevnem čakanju pripravljeni na prvi delovni dan. Med njimi je tudi zdravnica srednjih let, ki po štiridnevnem čakanju navdušeno pričakuje, da bo lahko s svojim znanjem lahko pomagala prebežnikom.

Humanitaren odziv nemških prostovoljcev, ki jih v Rigoncah ni malo, po drugi strani pa tudi ne toliko, da bi bi to upravičilo štiridnevno čakanje na popis, je po mnenju mojega sogovornika spodbudil odmeven članek v Die Zeitu s pomenljivim naslovom Ko ljudje občutijo, da se z njimi ravna kot z živino, ki opisuje razmere, v katerih so se znašli prebežniki v Rigoncah pred uvedbo sistema prevozov z vlaki, ki za prebežnike vsekakor pomeni spremembo na bolje.

Dodatno pa so k dejavnemu humanitarnemu udejstvovanju mojega sogovornika spodbudile razmere v Nemčiji, ki je za večino prebežnikov končni cilj. "Počasi me postaja sram, da sem Nemec, tudi pri nas se razmere zaostrujejo. Prebežniki, ki pridejo k nam, postanejo tarče nacionalističnih napadov. Pojavljajo se požigi centrov, kjer so begunci nastanjeni. Čedalje pogostejši pa so tudi protesti protiislamistov."

"Počutimo se nezaželene"
Podobno izkušnjo s svojimi nemškimi kolegi deli tudi skupina prostovoljcev iz Madžarske, ki imajo s humanitarnim delom že izkušnje, ko so pomagali prebežnikom na madžarsko-hrvaški meji. "Tam sem videla res grozljive stvari - majhne otroke, ki so z obrazi navzdol padali po blatnih tleh, policisti pa so nanje kričali, namesto da bi jim pomagali. Pri vas je drugače, saj so policisti res vredni vseh pohval," pripoveduje gospa v zrelih letih, ki je po preusmeritvi prebežnikov sklenila svoje humanitarno delo nadaljevati v Sloveniji. "Lahko bi sedela v udobju svojega doma, namesto da živim kot nomad, vendar želim pomagati beguncem. Imam pač možnost biti dalj časa odsotna z dela, vendar to nima nobenega smisla, če ne morem pomagati nikomur."

Tudi njeno vključevanje v humanitarno delo je potekalo zelo počasi, tako da je šele po nekaj tednih spanja v šotoru začela humanitarno dejavnost. "Ne razumem, zakaj so vaše organizacije tako nedostopne za sodelovanje. Iz Madžarske smo pripeljali za skoraj cel avtobus hrane, plenic, mleka v prahu, stekleničk za dojenčke, oblačil in podobnega, vendar je trajalo zelo dolgo, preden smo vse te stvari sploh lahko posredovali naprej. Včasih imamo občutek, da smo nezaželeni."

Neizkoriščena znanja
Na podlagi izkušenj iz Madžarske je gospa v Slovenijo prišla dobro pripravljena in s seboj pripeljala tudi prostovoljce, ki znajo arabsko in bi lahko pomagali pri prevajanju. Vendar ti ostajajo po njenem mnenju večinoma neizkoriščeni. Navsezadnje pa je skupaj z gospo v Dobovo pripotovala tudi zdravnica kardiologinja iz Savdske Arabije, ki bi po mnenju gospe lahko veliko pripomogla k oskrbi prebežnikov. Kljub temu pa je njeno sodelovanje pri zdravstveni oskrbi omejeno. V času pogovora je tako opravljala odgovorno nalogo spremljanja prebežnikov z vlaka na poti proti prenosnemu stranišču na peronu.

Skupina prostovoljcev tako večino časa preživi v šotoru, kjer je kljub plinskemu gorilniku ponoči precej mrzlo. V šotoru imajo razmeroma malo dela, saj so omejeni le na sestavljanje paketov, ki jih nato prevzamejo slovenske organizacije. Medtem ko polni otroške stekleničke z mlekom, pove, da je njen namen dosežen, če le ena steklenička olajša pot vsaj enemu otroku. "Čeprav se, po pravici povedano, ne počutimo zelo koristne, saj bi lahko naredili še veliko več." Med drugim jih na Madžarskem čaka skupina prostovoljcev, ki bi se bila pripravljena takoj pridružiti njihovi odpravi, vendar njihova navzočnost v takšnih okoliščinah ni potrebna.

Obupali še pred začetkom
Pogovor je prekinil mlad Nemec, ki se je prišel pohvalit, da je po štirih dneh končno prejel svojo plastificirano izkaznico prostovoljstva. Manj navdušen pa je njegov prijatelj, ki si je v službi vzel deset dni dopusta, da bi lahko prišel pomagat prebežnikom. "Ne vem, ali je vredno čakati na registracijo, saj nimam veliko časa. Verjetno se bom odpravil na Hrvaško, mogoče so tam bolj naklonjeni prostovoljcem."

Fant še zdaleč ni edini, ki je obupal nad razmerami za tuje prostovoljce. Tudi skupina prostovoljcev iz Madžarske je že pomislila, da bi svoje dejavnosti preselila v Grčijo, kjer upajo, da bodo zanje bolj odprti. Najhitreje pa je obupala četverica Nemcev, ki je tisti večer prispela v Dobovo, a je po pogovoru z njihovimi sodržavljani začetno navdušenje popolnoma splahnelo. Ko so odhajali, mi je fant iz Nemčije povedal, da se odpravljajo na Hrvaško.

Asfaltirano parkirišče pred železniško postajo jih pač ni prepričalo.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.