Danska je na dobri poti, da doseže zadani cilj 100 odstotkov obnovljivih virov energije (OVE) do 2050, saj že zdaj pridobijo okoli 40 odstotkov električne energije iz vetrnih farm na severu države, je na konferenci o inovacijah v energetiki na Brdu pri Kranju v uvodu pojasnil Lund. Prepričan je, da je 100-odstotno pridobivanje energije iz OVE-jev realna možnost za vse države, pri čemer je opozoril, da je pri prehodu treba na težavo gledati celostno. Se pravi ne le na proizvodni sistem, temveč je pri tem treba upoštevati tudi promet, industrijo, lokalne sisteme ogrevanja in hlajenja …

Pametna omrežja so zato nujna, hkrati pa bo treba najti tudi boljše rešitve za nekatere težave od obstoječe, saj so vse podobno neustrezne. Pri tem je poudaril, da recimo presežkov energije trenutno ni smiselno shranjevati v industrijskih baterijah, saj so te prevelike in predrage. Sam predlaga drugačne rešitve, kot je pretvarjanje presežkov v toplotno energijo ali bioplin (podrobneje o Lundovih predlogih si lahko preberete v MMC-jevem intervjuju z Lundom prihodnji teden) in njuno shranjevanje, kar je okoli 100-krat ceneje.

Države poskušajo reševati težave s presežki tudi z grajenjem čezmejnih daljnovodov in izvažanjem v druge države, vendar je tudi ta rešitev po njegovem mnenju slaba. Kot primer je navedel Dansko in Nemčijo, ki imata obe vetrne farme na severu. Kaj lahko se zgodi in se tudi je, da imata obe državi hkrati močan veter in zato presežke električne energije, ki jih nato ne moreta izvoziti drugam, saj nastane zamašek v omrežju.

Velikost ne igra vloge
Argument, da si takšen prehod lahko privoščijo samo velike države, pa po njegovem mnenju ne vzdrži. Znova je ponudil primer iz lastne prakse, ko so s kitajskimi kolegi naredili primerjavo med Kitajsko in Dansko. Ugotovili so, da je gostota prebivalcev na kvadratni kilometer obeh držav približno enaka, približno enak pa je tudi potencial, glede na potrebe, v njunih OVE-jih. Majhne države imajo celo prednost, če začnejo prve razvijati in preizkušati novo tehnologijo in jo nato prodajo preostalemu svetu, kar je lahko za majhne države izredno dobičkonosno.

Po Lundovi predstavitvi se je odvila še mini okrogla miza, kjer sta poleg Lunda sodelovala tudi Golob in energetski strokovnjak z Energotecha Peter Novak. Tudi Golob se strinja, da velikost ne igra nobene vloge in da je majhnost celo prednost in Slovenija bi lahko bila laboratorij za nove tehnologije.

A politika pri tem kakšne pretirane vloge ne bo imela. "Seveda lahko sprejmemo strategijo, da bomo do leta 2050 popolnoma prešli na OVE-je. Vendar se ne bo nič spremenilo," je bil neposreden. Politika tu torej ne bo bistvena, marveč nove tehnologije, ki so dozorele do te mere, da lahko po njegovih besedah začnemo razmišljati o tem, da bi končnemu uporabniku lahko ponudili všečen in ekonomsko privlačen proizvod. "S tem pa politika ni imela nič, ampak se je to na svetovni ravni pač uskladilo," je bil jasen. Država naj sicer sprejme neko strategijo, ampak, naj se potem čim manj vmešava v razvoj in mu pusti, da gre svojo naravno pot prek delovanja posameznikov, kar je za Slovenijo po njegovem mnenju edini možni scenarij, saj se nismo zmožni zediniti kot npr. Danci.
Na Novakov komentar, da gre za dokaj pesimističen sklep, pa mu je odvrnil: "Narobe, jaz sem velik optimist. Ne potrebujemo vlade, da do leta 2050 dosežemo 100-odstotno pridobivanje iz OVE-jev."

Jedrska energija je passé?
V zadnjem delu pa so se dotaknili tudi vprašanja jedrske energije. Po mnenju Lunda je to stvar preteklosti, saj je vzpostavljanje tovrstne infrastrukture dolgotrajno in izredno drago. Tu pa so še težave s skladiščenjem jedrskih odpadkov. S tem, sicer z drugega zornega kota, se je strinjal tudi Golob. "Če se odločimo, da bomo do leta 2050 prešli na 100-odstotne OVE-je, potem jedrske energije, jasno, ne potrebujemo. Če pa bomo leta 2030 ugotovili, da tega cilja ne bomo dosegli, potem pa moramo začeti razmišljati o alternativah in tu se mi zdi jedrska energija najboljša možnost," je sklenil.