Slovenija je država velikih ekonomskih neravnovesij, ugotavlja Evropska komisija. Ne le pred kratkim. Že pred štirimi leti je Slovenijo zaradi tega poslala v poseben program. Naša država se je morala leta 2009 zaradi daleč previsokega proračunskega primanjkljaja zavezati, da ga bo do letos počasi, polagoma zmanjševala.

To je morala storiti, ker je kršila še prej dano evropsko zavezo, da primanjkljaj sektorja država ne sme preseči tri odstotke kosmatega domačega proizvoda (BDP). Leta 2009 je ta mejo dvakrat presegel in se povzpel nad šest odstotkov.
Smo leta 2013 in primanjkljaj se - z izjemo lanskega leta - ni zmanjševal. Slovenija svojih zavez znova ni izpolnila. Iz Evrope je med vrsticami prišlo opozorilo. Rok se morda podaljša za največ eno leto, je dejal evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Oli Rehn, a vse je odvisno od tega, ali je Slovenija dejansko pripravljena izvesti potrebne reforme.

Mednarodni finančni časopis Financial Times pa je zapisal tisto, česar Rehn ni izgovoril. Če Slovenija ne pokaže pripravljenosti izpolnjevanja lastnih zavez, v Evropski uniji pripravljajo dva scenarija. Prva možnost je denarna kazen. Druga je "intenzivni monitoring", s katerim lahko EU Slovenijo še pred prihodom zloglasne Trojke prisili v uravnoteženje javnih financ.
Vlada Alenke Bratušek je naposled pripravila in koalicijsko uskladila dva pomembna dokumenta, namenjena zasledovanju tega cilja: Program stabilnosti in Nacionalni reformni program, ki jih mora najpozneje do 9. maja poslati v Bruselj. S prvim je začrtala javnofinančno politiko za letos in prihodnje leto ter povedala, kako namerava zdraviti bolehne proračune, z drugim pa, kako bo izvedla glavne reforme.
Kako?
Večina ukrepov v osnutku programa (ki gre sicer še v usklajevanje s socialnimi partnerji) ima en skupni imenovalec. Davki. Perečo luknjo v proračunu bo vlada krpala s številnimi dvigi davkov in uvedbami novih taks. Samo z naslova dveh glavnih davkov naj bi se prililo dodatnih 550 milijonov evrov.

Najvidnejše (predlagane) ukrepe sta za MMC komentirala ekonomista Igor Masten in Bogomir Kovač.
Dvig obeh stopenj DDV-ja: 200 mio. evrov
Letos še ne, a s 1. januarjem 2014 bi se nižja stopnja DDV-ja dvignila z 8,5 na 9,5 odstotka, višja pa z 20 na 22 odstotkov. To je davek, s katerim se srečujemo vsaki dan - od nakupovalnih polic do kave in frizerja, vlada pa z njim namerava nabrati dodatnih 250 milijonov evrov letno. Ocena je preoptimistična, se strinjata ekonomista. Davek bi se namreč nekoliko zažrl v kupno moč in nekoliko znižal povpraševanje, zato izkupiček vidita pod ali okoli 200 milijonih.

Dvig DDV-ja "neizogiben"
Od vseh izbir pri dvigu davkov je dvig DDV-ja najmanj slaba možnost, je ocenil Masten, Kovač pa ga vidi kot enega izmed najbolj nevtralnih posegov v davčni sistem. Bojazni, da bi s tem sprožili inflacijske pritiske in posledično usklajevanje plač, pokojnin in socialnih transferjev z inflacijo Kovač ne vidi. Bolj problematičen je sicer dvig spodnje stopnje, ki se nanaša na bolj vsakdanje izdelke za širše množice, kot recimo osnovna živila, in to se utegne "zatakniti" tudi pri socialnih partnerjih.
Kovač ocenjuje, da se bo strošek dviga DDV-ja najprej prerazporedil znotraj prodajne verige in ne bo prinesel takojšnjega dviga cen.

Davek na nepremičnine - "skrajni čas"
Gursova evidenca nepremičnin z vsemi svojimi napakami ne omogoča uvedbe že v Pahorjevi vladi načrtovanega davka na nepremičnine. To področje je v Sloveniji obdavčeno skoraj za polovico manj od evropskega povprečja, zato oba ekonomista namero vlade po ureditvi te dajatve pozdravljata. Slovensko povprečje je za skoraj odstotno točko nižje, kar pri nas nanese od 300 do 350 milijonov evrov, opozarja Masten, in "nekaj normalnega" je, da se vlada loti tega pred uvajanjem katerih koli drugih davkov, je dodal. "Gre za enega za naše okolje najbolj perspektivnih davkov," je dodal Kovač.
Precej bolj se zaplete pri naslednjem koraku. Uvedbe t. i. kriznega davka. Plačati bi ga moral vsak, ki prejema plačo.

300 milijonov za krizo
Uveden bi bil še letos in veljal do konca leta 2014, pri tem pa bi od vseh plač v Sloveniji progresivno odvajali od enega (za najnižje dohodke) do štirih (za najvišje dohodke) odstotkov. Letos bi se po vladnih načrtih v državni šparovec steklo dodatnih 150, prihodnje leto pa 300 milijonov evrov. Za razliko od DDV-ja se na to številko po Kovačevem mnenju lahko kar zanesemo. Manj smo lahko gotovi, da bodo s tem vsi zadovoljni, še posebej pa med socialnimi partnerji, saj bi se "zažrl" neposredno v neto plače, kar pomeni, da bi breme nosili izključno delojemalci. "To spominja na krizo, ki smo jo imeli za časa bivše Jugoslavije, ko se je skušalo ad-hoc reševati krizne razmere. Ti krizni davko so po eni strani lahko kratkoročno primerna rešitev, imajo pa zagotovo veliko negativnih učinkov na potrošnjo," je dejal Kovač.
Masten se predvsem boji, da se bo iz začasnega, protikriznega davka prelevil v permanentnega, saj po letu in pol (in ukinitvi davka) ne bo prave volje za prilagoditev na odhodkovni strani. "V tem primeru se bo prej ali slej prenesel v višje stroške podjetij. Tvegamo, da dobimo nazaj davek na izplačane plače. Opozarjam, da moramo biti zelo previdni, ker utegne znižati stroškovno učinkovitost in s tem zmanjšati okrevanje," je pojasnil. Ko bo davek ukinjen (lahko pa tudi pred tem), bo morala dvig davkov nujno spremljati tudi plejado ukrepov na odhodkovni strani, je prepričan Masten.

Iskanje države, ki si jo lahko privoščimo
"Spoznali smo, da ko našo ekonomijo prizadene resnejši gospodarski upad in se poveča brezposelnost, potem naše gospodarstvo ni sposobno sfinancirati takšne države, kot jo imamo," je pojasnil. In če tega ne izvedemo? "Če teh rezerv ne poiščemo, tvegamo neuspešno javnofinančno konsolidacijo."
Kovač se strinja: Dvig davkov je sprejemljiv, če se hkrati "zareže" v državo. A ti rezi morajo biti podprti z učinkovitimi in premišljenimi reformami, je poudaril. Država namreč ni le javna uprava, je cela vrsta javnih storitev od zdravstva do izobraževanja in varnosti. Rezati posamezne 'šniceljne' v stilu uravnilovke je relativno enostavo, a s tem režemo v substanco; morali pa bi rezati tako, da jo premišljeno spreminjamo. Da bo tudi po rezih opravljala svojo fukncijo, je poudaril.
Manj gasilstva
Oba ekonomista v (osnutku) reform pogrešata več dolgoročne premišljenosti. "Jaz v predlogih NRP-ja pogrešam prav to: Malo manj gasilstva - ki je sicer nujno, ker smo pač pod prisilo - in več vizije. Vizije, ki je bila napovedana, preden je ta vlada začela z delom," je izjavil Masten. To po Kovačevem menju velja predvsem za nepremičninski davek, ki je sistemske narave z velikimi redistributivnimi učinki, vlada pa ga mora uvesti interventno, na hitro.
Zamrznitev davka na dohodek pravnih oseb
Vlada Janeza Janše je v poskusu izboljšanja privlačnosti našega poslovnega okolja za tuje investicije začela postopno nižati davek na dohodek pravnih oseb. Ta se je že znižal na 17 odstotkov, do leta 2015 pa bi se znižal še do 15 odstotkov. Zdajšnja vlada je to ustavila. Nesmiselna poteza, je ocenil Masten. Dobički so v krizi že tako majhni, da je "izplen" v obliki dodatnih nekaj milijonov v državni blagajni neprimerno manjši od potencialnih investicij, ki jih s to potezo izgubimo.
Kaj je ostalo od velikih investicij?
Tako NRP kot program stabilnosti ne razkrijeta nič konkretnega, kar zadeva velike infrastrukturne investicije. Ravno te so bile ena glavnih točk, na katere je PS v času opozicije nameraval graditi izhod iz krize. Razen nekaj splošnih navedb konkretnih načrtov ni; je pa bilo po poročanju TV Dnevnika na koalicijskem vrhu veliko govora o gradnji hidroelektrarn na Savi, medtem ko so projekti drugega tira železnice, dodatnega pomola v Luki Koper ali avtocestne tretje razvojne osi z dokumentacijo še vedno daleč od izvedbe.
"Velika iluzija velikih infrastrukturnih investicij"
"Če smo realni, eno je politična govorica, drugo je realnost, ki je prišla," je komentiral Masten in dodal: "Že vnaprej smo vedeli, da so obljube nekih velikih investicij na oblaku." Kovač je dodal: "Pri tej vladi je to bila ena velika iluzija, da bomo z velikimi infrastrukturnimi investicijami zagnali gospodarstvo. Velike infrastrukturne investicije so projekti, ki zahtevajo precejšnje priprave, za kar pravzaprav nimamo časa."
Zelo je poudaril alternativno možnost, ki je po njegovi oceni v danem trenutku z vseh vidikov najboljša mogoča za zagon gospodarstva.
Energetska sanacija stavb
Če želimo delovati zelo hitro in oživljati široko paleto gradbeništva, storitev in energetike, moramo takoj v zelo obširno energetsko sanacijo stavb, je zatrdil Bogomir Kovač. Razpis v ta namen je sicer izdala že prejšnja, Janševa vlada, v znesku 65 milijonov evrov. "Morali bi jih 600," je pojasnil Kovač. Še bolje - milijardo, pri tem izkoristiti evropske sklade kohezijske politike, povabiti še javno-zasebna partnerstva in tako ustvariti kritično maso, ki bi prek vsakih nekaj mesecev izdanih razpisov hitro in učinkovito sanirala večstanovanjske stavbe in prinesla enega največjih mogočih multiplikativnih učinkov, je zatrdil. Ne razume, kako se tega ni zares lotila še nobena dozdajšnja vlada: "Neumnost par-excellence."
Če želimo "zares" spodbuditi podjetništvo ...
A bolj kot katera koli druga prepreka pri privabljanju tujih investicij so po Kovačevem mnenju pri nas prisotne "pošastne" birokratske ovire. Smo majhna in urejena država, a le na videz - birokratske postopke smo sposobni postaviti tako daleč, da mejijo na absurd, kar nas uvršča na rep Evropske unije, se je hudoval Kovač.

Netopirji, ki odganjajo najboljše investicije
Predstavil je konkreten, svež primer. Za novo investicijo je bilo treba porušiti staro stavbo. Ena izmed državnih agencij pa je predvidevala, da se je v tej stavbi naselil roj netopirjev. Po nekaj mesecih čakanja in preučevanja sploh še niso vedeli, ali ta družina netopirjev v stavbi zares je ali ne, kljub temu pa je bilo treba zanjo iskati možnost. Medtem pa investicija skupaj s potencialnim investitorjem čaka. "Tu gre za greenfield investicije, ki so najkakovostnejše," je dodal Kovač.
"Kdor koli iz ekonomske, urbanistične ali arhitekturne sfere ve, kaj pomeni v Sloveniji postaviti tovarno. Postaviti kar koli, kar stoji v prostoru. To je katastrofa."

Katera podjetja rešiti?
V NRP-ju je jasno zapisana zaveza, da bo država poleg sanacije bank reševala tudi gospodarstvo. Konkretneje, tista podjetja, ki so prezadolžena, a so še "rešljiva" in imajo "dober poslovni načrt". Primer: Cimos. Seznam takšnih podjetij je pripravila Banka Slovenije, a uganka ostajajo kriteriji, po katerih je podjetja uvrščala na listo tistih, ki so primerna za državne milijone. Masten je sicer na začetku ocenil, da izjave guvernerja BS-ja Marka Kranjca in finančnega ministra Uroša Čuferja "imajo popoln smisel". Zato ne razume, zakaj je ob projektu, ki temelji na neki "normalni logiki", prisotna tolikšna skrivnostnost glede meril.
Pri projektu se namreč troši davkoplačevalski denar, zato mora biti ta izpeljan po načelu maksimalne transparentnosti. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bomo davkoplačevalci spet prevarani, Evropska unija utegne zahtevati denar nazaj, končni učinek pa bo negativen, je bil kritičen.

Kovač: Nekdo mora podjetja izbrati
Po drugi strani je Kovač prepričan, da horizontalni ukrep, po katerem država izda splošna merila za pomoč, potem se pa podjetja nanje prijavljajo, za krizno obdobje ni primeren. Krizni menedžment zahteva diskrecijsko pravico in hitro ukrepanje, je prepričan. Kot pravilno je ocenil pot, po kateri nekdo izbere "primerna" podjetja in za to prevzame tudi odgovornost, hkrati pa jasno pove, zakaj je izbral ravno ta podjetja in kaj od njih v zameno za pomoč pričakuje. "To je aktivna industrijska politika," je spomnil tudi na primer ukrepanja v ZDA.
Bo to dovolj za zaprtje proračunskih škarij in pomiritev mednarodne skupnosti? Oli Rehn kljub napovedanim ukrepom "ni prepričan", da Slovenija ne bo potrebovala mednarodne pomoči.