Normalnim smrtnikom si je težko predstavljati vsote, o katerih se piše in govori od četrtka, ko so svetovni mediji začeli objavljati imena in priimke milijarderjev, ki so svoj denar parkirali v davčnih oazah po svetu. Evropska komisija je ob objavi prvih imen, z jasnim poudarkom, da poslovanje na Kajmanskih otokih ali Britanskih deviških otokih ni nujno nezakonito, dala vedeti, da se zaradi davčnih utaj in izogibanja plačila davkom vsako leto v EU-ju izgubi približno 1.000 milijard evrov.
Med imeni, ki so se znašla med akterji trenutno najbolj svetovno razširjene gospodarske panoge, najdemo številne znane osebnosti iz sveta politike, diktatorstva, zabave. Razumljivo je, da skušajo ohraniti čim večji del svojega premoženja zase, a dejstvo je, da je vsaj evropska družba utemeljena na drugačnih postavkah. Na solidarnosti, na predpostavki, da tisti, ki imajo več, lahko tudi dajo več. Gre bolj za vprašanje principov, morale. Sivine med črno in belo. Med zakonito in nezakonito. Med primerno in sporno. Na seznamu so državljani iz več kot 170 držav sveta. Slovenija? Za zdaj še brez imen.

Učinkovita davčna politika je eden najtežjih ukrepov trojke v Grčiji. Grške oblasti bodo zdaj tudi preiskale več kot sto grških bančnih računov v davčnih oazah, ki so se pojavili v medijih od objave poročila mednarodne skupine preiskovalnih novinarjev (ICIJ) s sedežem v Washingtonu. Pred prihodom trojke in budnim očesom Bruslja naj bi v Grčiji izgubo zaradi neplačevanja davkov ocenjevali na 30 milijard letno. Tudi na Cipru so bili z davki preveč v prijateljskih odnosih.

Francoskemu predsedniku objava dokumentov ne koristi. Po tistem, ko so v torek nekdanjega ministra za proračun Jeroma Cahuzaca obtožili pranja denarja, pridobljenega z utajo davkov, se je med številnimi objavljenimi imeni lastnikov računov v davčnih oazah znašlo tudi ime blagajnika Hollandove predvolilne kampanje. Predsednik, ki se je prenaglil pri obdavčitvi bogatašev s 75-odstotnim davkom, išče zdaj podobne, všečne ali pa simbolično izpostavljene, toda z vidika ekonomskega učinka vprašljive pristope. Napovedal je zakon, s katerim bodo zagotovili, da bodo ministri in poslanci prijavili vse svoje premoženje in omogočili nadzor nad njim. Tisti politiki, ki bodo obsojeni zaradi davčnih utaj ali korupcije, pa ne bodo smeli več opravljati javnih služb. V zadnjih dneh smo lahko prebrali, da si francoska javnost želi vsaj kanček Sarkozyjeve odločnosti in hiperaktivnosti. Čeprav je (bil) Sarkozy resnici na ljubo pravi magnet za škandale.

Nemški finančni minister Wolfgang Schauble je včeraj izrazil zadovoljstvo, da so mediji objavili imena imetnikov računov in lastnikov slamnatih podjetij v številnih davčnih oazah po svetu, češ da to ustvarja dodaten pritisk na poslovne modele, kakršnega so poznali na Cipru. Nizki davki na eni in visoke obresti na drugi strani. Luksemburg se je prepoznal in že konec prejšnjega meseca zavračal primerjave s Ciprom. Obenem jih skrbijo izjave glede morebitnega tveganja, ki ga prinaša velikost finančnega sektorja glede na BDP. Za primerjavo, ciprski bančni sektor je bil težak osemkrat več, kot je znašal letni BDP države, luksemburški menda tehta 2500 odstotkov. Hm.

Slovenski znaša okrog 130 odstotkov BDP-ja. O Sloveniji pa tako pogosto in tako obširno verjetno še nismo prebirali v tujih medijih. Iz napačnih razlogov, seveda. Prejšnjo soboto sem zapisal, da v Bruslju slišimo, da bi radi čim prej ugledali gospodarski program vlade. Z razlago iz prve roke. V torek, torej.