V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU-ja kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU-ja. Za prvo ligo. Se pravi, da omejitve priseljevanja in dela ostajajo za vzhodnjake, ki smo postali Evropejci zaradi konstelacije planetov in povojne evropske mehanike, neverjetno pa se ponovno uvajajo tudi za prave Evropejce … Za Nemce, Francoze, Italijane in podobne. Uspešen referendum je tako neverjetna, komaj razumljiva poteza v geopolitičnih razmerjih sodobne Evrope!

Ampak če kaj, so Švicarji znani posebneži! Ker so v Evropi, tako narodna skupnost kot tudi država, skoraj edini posebneži, jih zgodovina nekako tolerira. Zaradi čudaštva in dejstva, da znajo držati jezik za zobmi in ključe od sefov skrite. Ena čudaška država še ne prinese pomladi, pravi star pregovor, zato Švico velike evropske sile pustijo pri miru, kar si Švicarji zadnje čase očitno razlagajo narobe.
Najprej je nerodno, ker so Švicarji svojo diskriminatorno politiko upravičili z demokratično voljo ljudstva. Seveda vemo že od antike naprej, da je vsemogoča demokracija pravičen političen sistem le na tistem koncu palice, ki je v rokah gospodarja. Na drugem koncu je tepežka enaka, pa naj se imenuje demokracija ali tiranija. Hočemo povedati, da je v okolju demokratičnih in civiliziranih držav, kamor spada tako Švica kot trdo jedro Evropskih držav, demokratična odločitev povzročila nedemokratične posledice. Omejitve priseljevanja, omejitve pri konkuriranju na trgu dela, če naštejemo zgolj najbolj očitne, pač nimajo mnogo skupnega s sodelovanjem, dobrososeskostjo in napredkom.

Švicarji so se odločili, da bodo ostali Švicarji za vsako ceno in če to pomeni da bodo v Švici lahko delali zgolj Švicarji, pa bodi tako. Retorika se je iz povsem delavno-pravnega vprašanja tako po forumih kot na ulicah spremenila v znano ksenofobno natolcevanje in za humanista je nekontrolirano blebetanje, kakršno je pred desetletji pripeljalo do holkavsta, najgrozljivejša posledica referenduma.
Kar pa je hecno, je Švicarska nenačelnost. Če pogledamo Švicarsko nogometno moštvo ugotovimo, da gre za albansko moštvo na začasnem delu v Švici. Je nerodno, ko na tekmi med Švico in Albanijo Švicarji pojejo obe himni. Ampak Švicarji so pač delovnopravni pragmatiki. Če so hoteli na svetovno nogometno prvenstvo, so tja lahko prišli zgolj z Albanci. Ker nobenemu nemškemu, francoskemu ali italijanskemu nogometašu ne pade na pamet, da bi igral za Švico. Pa so uradniki zamižali na nekaj očes, podelili azile, državljanstva, delovne vize in kar je podobnih ukrepov ter sprejeli v svoja alpska nedra Albance, ki jim gre žogobrc dobro od nog. Tako smo priča vzorčni nenačelnosti; če se bo hotel recimo vrhunski nemški ali francoski kirurg zaposliti v Švici, se po rezultatih referenduma ne bo mogel, oziroma bo odvisen od kvote - če pa zaprosi za delovno dovoljenje zidar iz Kosova z noro koordiniranim sinom, ga bo dobil. Povedano še drugače; ko etiopski kopilot ugrabi samega sebe in z letalom pristane v Ženevi ter prosi za politični azil, bodo Švicarji najprej pogledali, kako je s kopiloti pri njih … Čem jim jih primanjkuje, mu bodo azil podelili, če pa imajo svojih dovolj, se bo moral ugrabitelj "odugrabiti" ter sebe in potnike odpeljati nazaj v Etiopijo. Nista zaman že Asterix in Obelix ugotavljala, da so Švicarji zmešani.

Najbolj zanimiva pa je reakcija Evrope na takšno Švicarsko politiko. Ja, res so v Bruslju Švicarje vrgli iz kakšnega programa ter modro ugotovili, da se Švicarji povezujejo z Unijo zgolj toliko, kolikor jo potrebujejo. Ko pa jim povezovanje ni v interesu, se ga ne grejo. To pa je tudi vse! Da bi Evropska unija švicarskim smučarjem recimo zagrenila življenja s carinami, potnimi listi, uvoznimi dajatvami, "ata carneti" in podobno navlako, sicer ne gre pričakovati, ampak diskriminacijsko zaposlovalno politiko pa bi že morali obsoditi.
Selektivno zaposlovanje v Švici, tako na nacionalni osnovi kot glede na poklicno usmeritev, dela Švicarje za nič drugega kot za trgovce z belim blagom. Elegantne in civilizirane sicer, a kljub temu majhne poniglave sužnjelastnike. Civilna in razsvetljena Evropa se je na rastoči Švicarski nacionalizem in desničarski populizem odzvala, kot se je treb odzvati; referendum so označili kot orodje totalitarizma, ne pa demokracije in vsaj mladi v Švici pred svojimi Evropskimi rojaki zardevajo. Glede elit in evropskih vlad pa … Švicarji jo bodo spet poceni odnesli, ker so vse to, kar bi si vsi drugi Evropejci želeli biti; samozadostni vrtni palčki, ki jih vodi zgolj lasten interes ter strast do drobnjakarstva. Civilizacija ur in umetelnih pipcev.

Slovenci smo hoteli postati drugi Švicarji. Še dobro, da nam ni uspelo, in še dobro, da se v Slovenijo noče nihče priseliti. Smo vsaj obvarovani sramote referenduma.

Zapisi iz močvirja na Valu 202