Besede. Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je Grčiji razlagal, naj uresniči zahtevane cilje. "Deliver, deliver, deliver." ("Izpolnjevanje, izpolnjevanje, izpolnjevanje.") Besede, ki jih v angleščini povezujejo tudi z rojevanjem, so tokrat delovale kot neskončna spodbuda in znamenje neverjetne potrpežljivosti. Kaj vse bodo morali Grki še obljubiti? Hočem reči, uresničiti. No, tu je kleč, pa vendar, ali so drugi kaj boljši? Odgovor je že vnaprej znan. Ne. A sledi še krajši povzetek, zakaj je tako.

Izgubljamo se v izrečenih stališčih. Izgubljamo se med idejami in tistim, kar sledi. Res je, nemogoče je pričakovati, da se bodo ideje, ki dobivajo končne obrise urejenosti nekje med 23. in 5. uro zjutraj v Bruslju, uresničile v kratkem. A do zdaj smo od junijskega (še enega prelomnega) zasedanja dobili le potrditev, da dokler ni vse dogovorjeno, ni še nič dogovorjeno. Kratkoročni ukrepi, ki jih je "izsilila" južnoevrska naveza Rajoy - Monti - Hollande, so očitno bolj srednjeročni. Do konca leta, menda. Poskusi, da bi evrska skupina omilila pritiske zadolževanja na Španijo in Italijo, se vedno znova vrtijo okrog okrepljene vloge Evropske centralne banke in okrepljene prožnosti mehanizmov za pomoč. In vedno znova okrog nemškega: "Nein!" ("Ne!"). Med tednom je zanimivo pripombo izrekla tudi nekdanja francoska finančna ministrica, zdaj vodja IMF-a, Christine Lagarde. Dejala je, da se ZDA spopadajo s fiskalnim prepadom, kjer je delež primanjkljaja in dolga glede na BDP hujši kot v evrskem območju. A kot poudarja Lagardova, v ZDA "ni 17 kongresov, 17 vrhovnih sodišč in 17 vlad, kar načeloma lajša ukrepanje".

V četrtek, ko je predsednik ECB-ja Mario Draghi dejal: "V okviru našega mandata bomo storili vse za ohranitev evra in verjemite, da bo zadostovalo«, se je svet finančnikom zavrtel hitreje. Analitikov, ki so nato poudarjali, da so besede eno, dejanja pa drugo, ni nihče zares hotel slišati. Čeprav je dejstvo, da je Draghi očitno mnenja, da ECB lahko, in nemara celo bo, presekal s tole, res zoprno krizo. "Pogoj za to (ukrepanje Evropske centralne banke, op. a.) je, da politika sprejme in izvede potrebne ukrepe za spopad s finančno krizo in krizo zaupanje. Na prvem mestu tako ostajajo reformna prizadevanja samih članic evrskega območja," je nato v pisni izjavi zapisal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Se pravi, da se dejansko ni spremenilo še nič, kar bi nemške predstave o spoprijemanju s krizo spremenilo. Kriza, ki se razodeva predvsem na jugu Evrope, je tako tudi ujetnica severnjaškega pogleda. Če bi se malo poistovetili z Grki, Španci ali Portugalci, bi ta pogled nemara lahko označili za nerazumevanje.

Da nekaj v tej zgodbi ne drži, dokazuje Španija, ki je morda še celo najvestnejša sledilka nemške fiskalne vzdržnosti v evrskem območju. Varčevalni ukrepi še naprej krepijo napovedi o podaljšani recesiji. Kljub dogovorjeni 100-milijardni pomoči za tamkajšnje banke, napovedi 65-milijardnega varčevalnega svežnja in dejstvu, da je Španija zlato fiskalno pravilo že lani septembra zapisala v ustavo (začeti naj bi sicer veljalo šele čez 8 let) so stroški zadolževanja rasli in celo prerasli 7,6-odstotni pribitek. Nezaupanje kar vztraja. Dejstvo je, da vse, kar so do zdaj sklenili voditelji evrskega območja, pomeni predvsem spremembe v prihodnosti. Torej, pomeni za zdaj le obljube, dejanja pa še čakamo. Kriza je še vedno tu in zdaj. Ne glede na to, da je Angela Merkel domnevno na dopustu. Kaj sta včeraj želela s francoskim predsednikom povedati s tem, da morajo tudi evropske ustanove izpolniti svoje dolžnosti, skladno z njihovim mandatom, bo jasno že kmalu. Gre ECB po nakupih? "Deliver" ("Izpolnjevanje obveznosti")?

Iz Bruslja za MMC,