"Dobivamo grožnje," pravi Aleksander. "Od zmage na strokovnem natečaju tudi sam prejemam neposredna sporočila, ki jih dojemam kot grožnje, v smislu, naj grem, od koder sem prišel," pripoveduje. "Ti pa si se rodil v ljubljanski porodnišnici," pristavi Irena. "Gre za napade tako z leve, anarhisti, kot z desne, nacionalisti," še pove Aleksander.

"Napadajo nas, ker sodelujemo z okupatorjem Roga po eni strani in ker delamo spomenik okupatorjem, torej izbrisanim, na drugi," razjasni Vuk. "To je zanimivo in hkrati ultimativen dokaz, da delamo nekaj prav," nadaljuje Vuk in doda, da so jim mnogi čestitali. "Odzivajo se resni ljudje," a si ne delajo utvar, "da je to neko splošno javno mnenje, ampak so te glasne manjšine zelo jasne".

"Ta spomenik ni spomenik ne mestnim oblastem ne avtonomistom"

Aleksander, Irena in Vuk so nagrajenci nedavnega javnega natečaja za spomenik Izbrisanim, ki bo umeščen pred novim, za mnoge spornim Centrom Rog v Ljubljani. Njegovo odprtje bo konec letošnjega leta ločeno od odprtja Centra Rog.

"Na razpis se ne bi prijavili niti v sanjah, če bi ga razpisal le MOL. Natečaj je nastal na pobudo Civilne družbe izbrisanih in Amnesty International Slovenije. Če v žiriji ne bi sedela Irfan Beširević in Andrej Kurnik, ki prihajata iz prve generacije avtonomistov v Rogu, ne bi niti pogledali v to smer. Strašno nam je pomembno in verjamem, da je njihova prisotnost v komisiji prispevala k temu, da se izbere pogumnejša rešitev," razlaga Vuk.

Aleksander ob tem opozori, da bi Park izbrisanih zaradi polemik o Centru Rog lahko izgubil zasluženo pozornost, kar se mu zdi nedostojno. "Ta spomenik ni spomenik ne mestnim oblastem ne avtonomašem, temveč pomembni temi."

"Črke v priimkih in imenih odločajo o življenjih"

Aleksander, Irena in Vuk so se kot mimobežni znanci tu in tam srečevali v lokalu Pritličje, in kot pravimo, usoda je hotela, da so se srečali tudi tistega nedeljskega jutra, le 20 ur pred rokom oddaje projektnega natečaja. Na njihovo veliko presenečenje je komisija izbrala ravno njihov predlog spominskega obeležja v obliki črke Ć.

"Črke v priimkih in imenih odločajo o življenjih," pove Irena Woelle, sicer okoljska aktivistka. Kot recimo že omenjeni mehki č (ali ć), ki ga slovenska abeceda ne pozna, kar pa ne pomeni, da ne obstaja. V svojih priimkih ga nosijo mnogi sodržavljani, kot recimo Irenin partner Vuk, ki ima v priimku kar dva ć-ja.

"Moj dedek je bil zaradi svojega priimka med drugo svetovno vojno v italijanskem taborišču," pripoveduje Irena in opozori, da je ob vsem tem "pomembno, da je narod, ki ima tudi sam izkušnjo s spreminjanjem priimkov, kot je bilo v primeru ponemčevanja in poitalijanjevanja, izbral natanko isto tehniko".

47 let po koncu druge svetovne vojne je bilo v Sloveniji iz registra stalnih prebivalcev izbrisanih 25.671 ljudi, med njimi 5630 otrok.

Kdor v šestih mesecih ni oddal vloge za državljanstvo, je bil izbrisan, z vsemi ć-ji vred, ne da bi bil o tem obveščen. S tem je izgubil svoj pravni status in posledično vse ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. "Izbrisani so zaradi svojih priimkov izgubili svoje življenje in sodobna družba mora to spremeniti," je prepričana Irena.

Kaj bo spomenik "Ć" pravzaprav sporočal?

Spominsko obeležje v obliki mehkega č-ja bo izdelano iz nebrušenega betona, pri čemer bo njegov večji del očem neviden, saj bo vkopan v zemljo. Na površju bo viden le del črke, ki ga najbolj zaznamuje – poševna črtica, nagnjena v desno.

Ali so imeli snovalci zmagovalne rešitve pri tem v mislih, da črka ć izginja v tla (kot so izbrisani "izginili" iz slovenske družbe) ali pa se morebiti iz njih dviguje (ko bo krivica popravljena), "bo stvar interpretacije posameznika", se odzove Aleksander Vujović, sicer arhitekt, ki ob tem doda, da simbolno spomenik izbrisanim ni le spomenik, ampak tipografski, meditativni instrument, namenjen počitku in razmisleku o družbi.

Ćosić: Ni dovolj le spomenik. Želimo si javni dialog.

Sogovorniki ves čas poudarjajo, da pomen spomenika v Parku izbrisanih ni toliko sama fizična prezenca plastike, kot je njena sporočilna vrednost. "Pri idejni rešitvi smo bili zelo pozorni na to, da bo delovala kot močan sprožilec za javni dialog," pravi Vuk Ćosić, spletni interaktivni umetnik. "Naša tema je seveda izbris, a širša tema je nacionalizem, ki postaja vse bolj militanten. Spomenik bo v tem primeru rdeča cunja za naše sodržavljane, ki jih je treba izzivati."

Profesor na fakulteti od študentov zahteval preoblikovanje priimka v trdi č

Da je izbris "najskrajnejša in najhujša manifestacija nacionalizma z najhujšimi posledicami", opozori Aleksander. "Ne govorim le o administrativnem prečrtavanju posameznikov. Ljudje so bili celo z meje vrnjeni na bojna območja, kjer so umrli. Gre za uničena življenja, potisk v ilegalo. Mehki odvod tega nas je začutilo veliko, ki pa na srečo nismo bili deležni izbrisa, a nosimo ta isti mehki č, ki je očitno nekakšen simbol neavtohtonosti," meni Aleksander in razkrije neprijeten dogodek, ko je bil še študent Fakultete za arhitekturo, kjer danes poučuje sam.

"Profesor mi je dejal, da je moja naloga odlična, vredna desetice, ampak da moram na mapi spremeniti svoj priimek v trdi č. Ko sem to storil, kar danes obžalujem, sem resnično dobil oceno deset. Pri tem profesorju je bil to pogost pojav." Dogodek se je zgodil med letoma 2007 in 2008. "Še huje pa je, da se to ni zgodilo le meni, kot izoliranemu primeru, poznam še pet ali šest sošolcev, ki se jim je zgodilo nekaj podobnega."

In zakaj ga niso prijavili? "V celosti se nisem zavedal škodljivosti tega dejanja in torej nosim za to osebno odgovornost predvsem sam. Je pa res, da takrat družbena klima tudi ni bila naklonjena čemu takšnemu. Glede na to, da se veliko gibljem v prostoru nekdanje Jugoslavije kot tudi Nemčije, kjer se vsi ukvarjajo s podobnimi težavami, pa se mi zdi, da Slovenija kljub vsemu med državami na območju nekdanje Jugoslavije najhitreje in najučinkoviteje opravlja s svojimi nevralgičnimi točkami ksenofobije, nas pa očitno vse skupaj čaka še nekaj dela."

V porodnišnici naj ne bi hoteli vpisati očetovstva s ć-jem v priimku

"Sem pol Jud in vse skupaj me zelo spominja na to, kako zelo si prepoznaven, če nosiš rumeni trakec – ni dileme. A to ni navaden ksenofobni nacionalizem, ki gre v vse smeri, je laserski, fokusira se samo in izključno na prebivalce nekdanje skupne države," razmišlja Vuk.

"Najina izkušnja je takšna, da ob rojstvu hčere leta 2000 njenega očeta (op. p. Vuka) niso hoteli vpisati v rojstni list. Zavrnili so," se spominja Irena. "Tako deluje izbris," pristavi Vuk, "in če si bil dovolj odločen in vztrajen, so očetovstvo le vpisali". Ampak, zakaj bi to naredili? "Zaradi mehkega č-ja, ni druge," je prepričan, "takšno epizodo preživiš in živiš naprej, ampak signalizira, da to obstaja."

Kako je danes živeti v Sloveniji s ć-jem v priimku?

Nekdanji predsednik Borut Pahor se je izbrisanim opravičil, a šele ob koncu svojega drugega mandata. Pred tem je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da Slovenija še ni v zadostni meri uredila tega vprašanja, izbrisanim pa prisodila milijonske odškodnine.

Toda ali je ta "vse bolj prisoten nacionalizem" in "sovraštvo do drugačnosti", o katerem govori Ćosić, vendarle bolj politična paradigma kot de facto stanje slovenske družbe?

"Je soodvisno, tako kot je veliki narod, ki nam je dal Goetheja, nekaj generacij pozneje dal holokavst, in se vsi čudimo, kako? Torej obstaja vloga politike! Obstaja pa tudi en alarm v vsaki kolektiviteti, ki je zmožna nasilja do drugačnega," doda Vuk Ćosić in spomni, da so ravno pred dnevi "poslanci stranke SDS zapustili parlamentarno razpravo, ko je o izbrisanih začela govoriti predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Potrebujemo še nove dokaze?"

Na vprašanje, kako je danes živeti v Sloveniji s ć-jem v priimku, odgovori, da prejema "grožnje na ulici", da pa se po zmagi na natečaju sovražni komentarji pojavljajo tudi na Facebooku pod objavljenimi članki, kot so "ta spomenik je začetek državljanske vojne” in “če hočete nasilje, boste dobili nasilje". Ali bodo podali prijavo na policijo? "Za zdaj ne," pravijo.

"Lahko bi rekli, da je to teorija gnilih jabolk, a če bi naredili anketo med člani vard, mislim, da bi bil rezultat še hujši. Če bi naredili anketo med Ruparjevimi protestniki, bi bil rezultat še hujši. Ko sem šel tja (op. p. protestni shod iniciative Glas upokojencev Slovenije) fotografirat, so me trepljali po glavi – verjetno je to dovoljeno? Sam te stvari doživljam in vidim redno. Nisem zagrenjen, a trznem, ko nekdo reče, da tega ni."

Delo Vuka, Aleksandra in Irene se ne bo končalo le s postavitvijo spomenika "Ć". Pogovarjajo se že o multiplikativnih učinkih, "postavitev spomenika ni dovolj in tega se še kako zavedamo. Kot je dejal francoski pesnik Paul Valéry: "Jemljem to pero v roko, ne zaradi preteklosti, ampak zaradi prihodnosti te misli."