Ob 90-letnici te umetniške manifestacije je novomeška založba Goga pripravila okroglo mizo, na kateri so sodelovali pesnik Tomaž Šalamun, umetnostni zgodovinar Milček Komelj, literarni teoretik Marijan Dović in pesnik Tibor Hrs Pandur. Njihove besede so se sukale predvsem okrog avantgarde, kot se je dogajala po 1. svetovni vojni, in njene pojavnosti danes.

Uvodne besede Komelja so pripadle predstavitvi novomeške pomladi, ki je predstavljala začetni impulz preporoda slovenske umetnosti po prvi svetovni vojni in njenih glavnih protagonistov. To je bila skupina tedaj večinoma še neuveljavljenih slovenskih umetnikov, med katerimi so še posebej izstopali slikar Božidar Jakac, književnik Miran Jarc in pesnik Anton Podbevšek. Pomemben je bil tudi danes priznani arhitekt in akademik Marjan Mušič, ki pa je bil v tistem času še dijak, je pojasnil Komelj.

Nevede do prelomne točke
Prav Marjan Mušič je bil tisti, ki je v javnost uvedel pojem novomeška pomlad in ga z istoimensko knjigo tudi utrdil, je poudaril poudaril Dović, sicer avtor več del o Antonu Podbevšku in slovenski zgodovinski avantgardi. Med drugim je povedal, da je bil Podbevšek - ta danes velja za prvega slovenskega avantgardnega književnika - v takratnem času sporna osebnost. Nekateri so ga oboževali, spet drugi pošiljali v razne sanatorije, češ da je nor.

Pobudniki novomeške pomladi niso vedeli, da gre za prelomno točko v kulturnem dogajanju, "bili so pač v idealističnem zagonu", meni Dović. Dodal je, da bi gibanje ostalo na lokalni ravni, če ne bi bilo navezave znotraj trojice Podbevšek-Marij Kogoj-Josip Vidmar, ki je kriva, da se je razširilo. Novomeška pomlad je namreč svojo reprizo kmalu doživela še v Ljubljani, kar v slovenskem kulturnem prostoru pomeni začetek in izvir t. i. zgodovinske avantgarde, ki je temeljito prevetrila tedanje slovensko literarno-umetniško ozračje.

Prebujenje neke dobe
Šalamun se je strinjal z Dovićem, da umetniki takrat niso vedeli, da bodo nekoč veljali za avantgardne. Vodila jih je ekstaza oziroma, kot se je izrazil, 'enlightenment'. Tudi sam je večkrat doživel to občutje, občutiti pa ga je bilo tudi v kultni skupine OHO, v kateri je bil, kot je dejal socializator. Po njegovem mnenju ni pomemben čas, tudi danes se dogaja prebujenje, kar, denimo, dokazuje to, da se v Ljubljani zgodi več kulturnih dogodkov kot v Sydneyju.

Je avantgarda danes sploh mogoča?
Tibor Hrs Pandur, pesnik mlajše generacije in eden izmed ustanoviteljev paraliterarne študentske skupine I. D. I. O. T., je menil, da avantgarda danes v poplavi vsega ni mogoča. S tem je odprl nov val razpravljanj, v katerem so govorniki razmišljali o tem, kako umetnik, kot se je vprašal Šalamun, "s svojim žanrom prebije 'plafon'". Dovč vidi današnjo avantgardo bolj na socialnem področju kot provokacijsko gesto, ki pomaga, da se umetnost sploh pojavi v družbi.

Pod Jakopičevim pokroviteljstvom
Jakac, Jarc in Podbevšek so v sodelovanju z nekaterimi drugimi umetniki pripravili Prvo pokrajinsko umetniško razstavo v Novem mestu, nad katero je nekakšno pokroviteljstvo prevzel takrat že uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Odprtje te razstave je bilo 26. septembra 1920, dogodek pa je spremljal koncert Marija Kogoja in recitacijski nastop Antona Podbevška in Mirana Jarca. Tej razstavi je pozneje sledilo še več prireditev in nastopov, na katerih so sodelovali tudi umetniki iz drugih delov Slovenije. Tako je dobila novomeška pomlad tudi nekakšno vlogo prebujevalnice narodne zavesti in je močno vplivala na delovanje umetnikov v dvajsetih letih 20. stoletja, med katerimi je najbolj znan Srečko Kosovel, ki je pozneje sodeloval pri reviji Trije labodi, ki je, kot posledica novomeške pomladi, začela izhajati leta 1921 v Novem mestu.