V kronikah se je pisalo leto 410 in prvič po 800 letih so Rimljani dočakali uspešen vdor sovražnih sil, natančneje Vizigotov pod poveljstvom Alarika I. Čeprav Rim ni bil več glavno mesto, je še vedno veljal za simbol države, njegovo zavzetje pa je pretreslo vse državljane.
Hieronim, eden izmed velikih cerkvenih očetov, je v pismu prijatelju iz Betlehema pisal, da je ob novici planil v jok. "Glas se mi zatika v grlu, ko narekujem, jok me duši. Mesto, ki je osvojilo ves svet, je samo osvojeno," je pisal. Drugega cerkvenega očeta latinskega jezika, Avguština, je padec Rima spodbudil k zgodovinskoteoretičnim premišljanjem in zapisu slavnega dela Božja država (De civitate Dei).
Kristjani so se prestrašili, da se bodo morali zagovarjati pred očitkom, da se je nesreča začela s pokristjanjevanjem države. Med Rimljani in po cesarstvu se je razširil strah o koncu dobe in prihodu novih časov. Strah pred dokončnim padcem mogočnega mesta je bil upravičen. Spremembe, ki so se že nekaj časa kazale - stalni pritiski različnih sovražnih plemen, napetosti med cesarji zahodne in vzhodne polovice države, pa tudi spori med dvorom in posameznimi visokimi uradniki, med katere so potegnili Germane - so počasi doživele svoj epilog. Še nekaj desetletij je preteklo in mogočni rimski imperij je doživel svoj padec. Leta 476 je germanski vojskovodja Odoakar odstavil Romula Avgusta, štiri leta pozneje pa je bil v Dalmaciji ubit zadnji cesar Julij Nepos.
V Rimu se bodo oktobra in novembra zbrali zgodovinarji in arheologi iz Nemčije, Švice, Velike Britanije in ZDA, ki se pri svojem delu ukvarjajo prav z zgodnjim 5. stoletjem in propadom Rimskega imperija. Spomnili se bodo obletnice tega dogodka in predstavili najnovejša spoznanja o tem času in tistih treh dneh zgodovine, poroča BBC.
Z Vizigoti se ne gre šaliti
Eden od organizatorjev konference je tudi Philipp Von Rummel iz Nemškega arheološkega centra v Rimu. Kot med drugim pojasnjuje, je danes poznavanje o takratnih dogodkih in Vizigotih, ki so oplenili Rim, povsem drugačno kot na primer pred 50 leti. "Danes vemo, da so skupino sestavljali različni ljudje, predvsem pa je šlo za vojsko z uspešnim vodjo. Možje so se skupini priključevali tudi znotraj Rimskega imperija. Oplenili so številna mesta, napadali pa na različne načine. Včasih so delovali tudi na rimski strani," pravi. V trenutku, ko rimski cesar ni plačal, kar jim je pripadalo, so zamenjali stran in začeli pleniti mesta ter tako jasno predali sporočilo: 'Moral bi nam plačati.'
Alarikov konec
Alarikova vojska je v Rim pripotovala po t. i. Vii Salaria, 'poti soli', ki je mesto povezovala z Jadranskim morjem. Ko so sužnji odprli mestna vrata, je Alarikova vojska vdrla vanj ter začela pleniti. Napad je trajal tri dni, nato pa se je Alarik obrnil proti jugu, proti bogati Afriki, novemu plenjenju naproti.
A veliki vojskovodja nikoli ni stopil na afriška tla. Njegove ladje je uničil vihar, v katerem je potonilo nemalo vojakov. Kmalu je, verjetno zaradi vročine, v Cosenzi v Kalabriji umrl tudi sam. Če lahko domnevamo, da se je rodil okoli leta 370, se je torej od sveta poslovi v približno 40. letu starosti.